Ko je leta 1917 razpadel Ruski imperij, je razpadla tudi njegova nacionalna nogometna reprezentanca. Igralci so se razkropili po svetu in, ko so se nekateri borili v rovih prve svetovne vojne, so drugi končali v znanosti, nekateri pa so celo delali za britansko obveščevalno službo.
Po državljanski vojni je nastala nova država. Mednarodna izolacija je zakomplicirala ustvarjanje sovjetske reprezentance, kar je bilo za sovjetsko oblast velikega pomena. Situacija je zahvaljujoč Turčiji spremenila leta 1924.
Turška reprezentanca ni bila najmočnejša, na poletnih olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 pa je odigrala le eno tekmo in izgubila proti Češkoslovaški. Turki so vseeno želeli igrati proti ZSSR, ekipi, o kateri ni nihče nič vedel.
Ko je Turčija od zveze FIFA dobila odobritev, je Sovjetski zvezi poslala uradni predlog za prijateljsko tekmo. Vrhovni svet za fizično kulturo Sovjetske zveze je tekmovanje odobril in odredil izgled reprezentančnega dresa: rdeče majice in bele hlačke.
Vznemirjenost in pričakovanje sta dosegla vrhunec. Prijateljska tekma je bila načrtovana za 16. december 1924 v Moskvi. Ker je tuja reprezentanca prišla v goste Sovjetski zvezi, je državna propaganda tekmo prikazala kot zadevo izjemnega pomena.
Ker se je dan tekmovanja približeval, se je zbrala nova sovjetska reprezentanca. Kapetan je postal Mihail Butusov, nadarjeni igralec, ki je izviral iz znane nogometne družine.
DCO DInamo/Wikipedia
Sovjetski časopis Rdeči šport je na dan tekme zapisal: "Ljudje so težko verjeli, da se bo tekma zares odvila 16. decembra. Ves teden je padal sneg, vse je bilo prekrito z ledom. Vendar je narava omogočila, da je bil odigrano najzanimivejše srečanje sezone. Ogledalo si ga je več kot 15.000 gledalcev, rekordno število za Moskvo in ZSSR."
Sovjetska reprezentanca je zmagala z rezultatom 3:0, a ta relativno lahka zmaga nad povprečno ekipo je bila prikazana kot veliki triumf Sovjetske zveze, ki se je lahko kosal s politično blokado kapitalističnih držav. Zmaga je označevala začetek renesanse izgubljene nogometne tradicije države.
Turki so se želeli Rusom maščevati na drugi tekmi v Ankari 15. maja 1925, a je sovjetska reprezentanca ponovno zmagala z rezultatom 2:1. To je še enkrat sprožilo veliko slavje v ZSSR.
Vznemirjenje pa je uplahnilo z enako hitrostjo, kot je nastalo. FIFA ni odobrila druge tekme proti sovjetski reprezentanci, ZSSR pa je članica Fife postala šele leta 1947. Čeprav sovjetski nogometaši niso mogli igrati na velikih tekmovanjih, pa se je nogomet v tej državi vseeno razvijal. V Moskvi so leta 1928 odprli nov stadion Dinamo.
Leningrajski nogometni klub Dinamo je 22. maja 1936 igral proti Lokomotivi iz Moskve v sklopu prvega sovjetskega klubskega prvenstva.
Nogomet je hitro osvajal srca sovjetskega naroda. Leta 1940 so odigrali prvo nogometno tekmo na Arktiki.
V najtežjih letih druge svetovne vojne je nogomet združeval sovjetski narod in mu nudil upanje. Takrat so odigrali tudi znano tekmo med Dinamom in delavci Leningrajske kovinske tovarne, med katerimi so mnogi igrali za profesionalne nogometne klube.
Ko se je vojna končala, je moskovski Dinamo odpotoval na zgodovinsko srečanje v Veliko Britanijo, kjer je igral proti najboljšim klubom Anglije, Walesa in Škotske, vključno s kluboma Chelsea in Arsenal. Sovjetski nogometaši so zmagali v prvih dveh tekmah, v drugih dveh so dosegli neodločen izid. Uspeh sovjetske nogometne turneje po Veliki Britaniji je SZ zagotovil članstvo v Fifi leta 1947.
Sovjetska reprezentanca je hitro dosegla mednarodni ugled. Sovjetski nogometaši so leta 1960 premagali Jugoslavijo z rezultatom 2:1 in postali evropski prvaki v nogometu z zmago na evropskem prvenstvu v Franciji leta 1960.
Preberite še:
Lev Jašin, največja ruska nogometna legenda
VIDEO: Stadioni za nogometno svetovno prvenstvo 2018 v Rusiji iz zraka
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!