»Puškin v nas prebuja tisto, kar spi pod vrvežem vsakdana, skrbi in nesmiselnih želja«

Odlomke iz najljubših del so recitirali šolarji in študenti ruskega jezika, mladina in upokojenci, Rusi in Slovenci, skratka vsi, ki poznajo in častijo ime velikega ruskega pesnika.

Vsaj je lahko zrecitiral, karkoli si je zaželel: odlomek ali celo pesem, solo ali v družbi prijateljev. Slišali smo celo romance na Puškinove pesmi v ruščini in slovenščini. Ruski center znanosti in kulture (RCZK) je na svoji Facebook strani objavil tudi posnetke, med katerimi lahko izbirate najboljšega.

Iskreni vtisi obiskovalcev

Izčrpno in iskreno je z nami svoje vtise o dogodku in Puškinu delil Tomaž Krajnc: »Aleksander Sergejevič Puškin je eden od največjih svetovnih pesnikov, meni pa je on najljubši pesnik. Njegova poezija in proza v meni vzbujata najboljša človekova občutja – radost, otožnost, navdušenje, žalost … Puškin v nas prebuja tisto, kar spi ali je globoko zakopano pod debelim slojem vsakdanjega vrveža, skrbi in nesmiselnih želja. V njegovih besedah sta moč in blagozvočnost, ki v duši ustvarita resonanco najboljših čustev. Ko berem Puškinove pesmi in povesti, se v meni vzbudi občutek, da bi povsem enako izrazil svoje misli in občutja, če bi lahko in če bi imel takšen talent.«

»Flashmob pred spomenikom A. S. Puškina ob njegovem rojstnem dnevu mi je bil všeč. Med gosti in udeleženci, ki so prišli na ta praznik, sem po eni strani začutil določeno zadržanost neznancev, ki so sodelovali pri branju pesmi, po drugi strani pa bližino ljudi, ki jih je združila ljubezen do velikega pesnika in ruskega jezika. Vzdušje je bilo zelo prijetno, udeleženci pa dobre volje in pozitivni. Osebno sem zelo vesel, da sem preživel ta dan pred spomenikom Puškina, ki je zame kot kakšna bližnja oseba. Ne morem, da ne bi pomislil na njegovo tragično smrt, na to, koliko nedokončanih stvaritev bi še lahko končal in koliko novih bi še napisal … Upam, da bom lahko tudi naslednje leto sodeloval na enakem flashmobu in se srečal s Puškinom.«

Beseda organizatorjev

»Pesniški flashmob je bil organiziran prvič. Glavni cilj je bil v tem, da smo ob odprtju Puškinovega spomenika v Ljubljani dobili lepo točko v mestu, ki bi morala postati kraj, na katerem bodo ljudje brali pesmi našega velikega pesnika. Upam, da se bo ta flashmob nadaljeval vsako leto, v kakšni sestavi bo to potekalo, pa bo pokazal čas,« je povedala organizatorka flashmoba, vodja kulturnih projektov RCZK Valerija Kilpjakova.

»Letos smo pripeljali slušatelje naših tečajev ruskega jezika, šolarje in študente, ki študirajo ruščino. Vendar bi si želela videti tudi zgolj ljubitelje Puškinovega ustvarjanja, ki niso tesno povezani z ruskim jezikom. Bilo je zanimivo in neobičajno, zbralo se je več kot petdeset ljudi … Lahko smo mnenja, da smo položili temeljni kamen. Kaj se bo razvilo naprej, bomo videli,« razmišlja Kilpjakova.

Profesorica razrednega pouka Staša Berkopec in učenci OŠ Janka Kersnika Brdo so pokazali prizor iz Pravljice o ribiču in zlati ribi in delili svoje vtise o flashmobu:

»Puškinski flashmob je bil dogodek, ki bo še posebno našim učencem OŠ Janka Kersnika Brdo ostal v lepem in posebnem spominu. Skupaj s starši smo z navdušenjem poslušali verze Puškina v slovenskem in ruskem jeziku. Učenci se prvo leto spoznavajo z ruskim jezikom in kulturo in sedaj, ko so bili del tega dogodka, sta se zanimanje in interes za ruski jezik še podkrepila. Puškin je s preprostimi, a hkrati jezikovno bogatimi sporočili navdihnil mene in prav tako vse mlade ustvarjalce, ki so bili vpleteni v nastanek naše dramatizacije, Pravljice o ribiču in ribi.«

Puškin ni bil dolgočasen klasik

6. junija se po vsem svetu obeležuje dan ruskega jezika. Ravno Puškin je bil prvi, ki je začel pisati svoja dela v takšnem ruskem jeziku, ki ga danes govorijo Rusi, zato ga mnogi označujejo za utemeljitelja sodobnega ruskega jezika.

Morda si predstavljate, da je bil Puškin resen in dolgočasen klasik? V resnici je bil prepirljiv, škandalozen in zelo drzen človek, ki je rad živel na veliki nogi (običajno z zadolževanjem) in ni bil ravnodušen do lepih deklet … Umrl je star 37 let, precej mlad po merilih sodobnega človeka, toda njegova literarna zapuščina je bila tako velika, da lahko brez dvoma rečemo: Puškin je bil genialen, kot le redkokdo.

Močneje kot vse besede o njem govorijo zase njegove lastne stvaritve. Iskreno upamo, da jih boste prebrali tudi vi (če jih morda še niste). Najpomembnejše so:

1. Roman v verzih Jevgenij Onjegin (1831). Jevgenij Onjegin je najbolj znan Puškinov roman, odlomke iz tega dela se učijo na pamet. Kritik Belinski je smiselno izrekel znan komentar, da je delo prava enciklopedija ruskega življenje. Poleg tega je branje o neuresničeni ljubezni Onjegina in prelepi barinji Tatjani veliko zadovoljstvo, zahvaljujoč Puškinovemu bleščečemu slogu in smislu za humor.
2. Drama Boris Godunov (1825). Borisa Godunova je Puškin napisal leta 1825 pod vtisom Zgodovine države Ruske vplivnega zgodovinarja in književnika Karamzina. Aleksander Sergejevič je bil takrat v izgnanstvu v vasi Mihajlovskoje zaradi ukvarjanja z »ateističnimi nauki«. V Godunovu Puškin uporabi tako verodostojne podatke kot tudi govorice, ki so krožile med ljudstvom. Drama je posvečena času vladavine bojarja Borisa Godunova (1598-1605) in vdoru Lažnega Dmitrija I.
3. Roman Dubrovski (1833). Nedokončano delo Puškina o dobrosrčnem razbojniku Dubrovskem in njegovi ljubezni do nič manj dobrosrčne Marije Trojekurove. Dubrovski in Marija prihajata iz dveh sovražnih si družin. Spominja na Romea in Julijo, kajne? Zgodba pa temelji na resničnih dogodkih.
4. Roman Stotnikova hči (1836). Aleksander Sergejevič Puškin je pisal Stotnikovo hči vzporedno z zgodovinsko kroniko Zgodovina upora Pugačova, posvečeno narodni vstaji pod vodstvom Emeljana Pugačova. Na podlagi velikih zgodovinskih dogodkov avtor pripoveduje o usodi mladega oficirja. Ravno tukaj se pojavi fraza, ki je pozneje postala znana krilatica: »Bog ne daj, da bi videli ruski punt, brezmiseln in neusmiljen.«
5. Povest Pikova dama (1834). Pikova dama je povest z elementi mistike, ki se poigrava s temo nenapovedljive usode, sreče, konca, s katero so se radi poigravali Puškin in drugi romantiki. Primerna je za tiste, ki želite malo požgečkati svoje živce. Na podlagi tega dela so nastajale opere (istoimenska opera Pjotra Iljiča Čajkovskega) in posnetih je bilo več filmov.
6. Pesnitev Ruslan in Ljudmila (1820). Tole Puškinovo delo so navdahnile staroruske herojske folklorne pesmi – biline. Odlomek iz pesnitve, »Pri Lukomorju je zeleni hrast …«, verjetno poznajo vsi ruski otroci.
7. Seveda ne moremo pozabiti na Puškinove pravljice: Pravljica o ribiču in ribi(1834), Pravljica o carju Saltanu (1831), Pravljica o mrtvi carični in sedmih junakih (1833), Pravljica o zlatem petelinčku (1834).

Spoznajte še: Za mrzle zimske in vroče poletne dni: Ruske knjige v slovenskem jeziku