Noč Ivana Kupala: Kresno reševanje slovanske duše in klicanje poganskih bogov

Kultura in šport
KSENIJA ISAJEVA
Kmetje so verjeli, da ne smejo spati na kresno noč (kupalo), saj se na najkrajšo noč v letu ob poletnem solsticiju prebudijo vsi zli duhovi, čarovnice, volkodlaki, vile, kače in druga podobna bitja. Takrat nastopi čas za pogansko kresovanje!

Ivan Kupalo (v slovenski različici kupalo, kres) je tradicionalen slovanski praznik, ki ga v Rusiji praznujejo na dva načina: neuradna poganska različica poteka ob koncu junija, ko so noči najkrajše, uradna različica z blagoslovom Ruske pravoslavne cerkve pa 6.-7. julija po julijanskem koledarju.

Ljudje pravijo, da lahko ob tem prazniku voda postane »prijateljica« ognja, takšna zveza pa ustvari posebno naravno silo.

Glavna značilnost praznika Ivana Kupala je kres, ki očiščuje. Ljudje so tradicionalno plesali okrog kresa in skakali preko njega. Tisti, ki je preskočil najvišji kres, je veljal za najsrečnejšo osebo.

V nekaterih regijah so ljudje skozi kresove peljali živino, da bi jo zaščitili pred boleznimi. Matere so kurile oblačila bolnih otrok, da bi z njimi hkrati uničile tudi bolezni.

Ob poletnem solsticiju se je zgodila vrsta slovanskih ritualov, ki so združevali ogenj in vodo. Praznik Ivana Kupala obeležujejo v Rusiji, Belorusiji, Ukrajini, Litvi, Latviji in na Poljskem v dneh ob poletnem solsticiju.

V rastlinskem svetu svojo vlogo igra praprot, ki so jo povezovali z legendami o zakladu. Po legendi lahko praprot za nekaj trenutkov zacveti, in sicer takoj ob polnoči ob prazniku Ivana Kupala, z njenimi cvetovi pa lahko vidimo vse zakopane zaklade, ne glede na to, kako globoko so v zemlji.

V predrevolucionarni Rusiji je bil praznik Ivana Kupala najpomembnejši praznik v letu in skoraj vsi so sodelovali v slavju. Prav tako je bilo za vsakogar pomembno, da je osebno aktivno sodeloval v vseh ceremonijah in ritualih.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Grom in strela: Poganska božanstva predkrščanske Rusije