Skrivnostni ruski duhoborci se ne dajo – kaj potem, če se morajo za svoj obstoj boriti sredi Kanade!

»Časi se spreminjajo in z njimi nedeljske šole, pri katerih danes vlada čisto sproščeno vzdušje. V mojih časih se moški niso smeli prikazati v teniskah, ženske pa so morale nositi krila in lase skrivati pod ruto. Ta lep običaj ne sme utoniti v pozabo,« pravi 28-letna Taša Kanigan, ki svoje otroke vzgaja v duhoborskem duhu.

»Saj ne da vrednote niso pomembne, ampak duhoborci ne moremo brez svojih običajev,« še pove mlada duhoborka, ki je ena izmed mnogih zavednih predstavnikov svoje generacije.

Svojim verskim koreninam in običajem se več kot očitno niso pripravljeni odreči – njihova naselja še danes spominjajo na tradicionalne ruske vasi. Večina duhoborcev živi v Castlegarju, odročnem mestu kanadske province Britanska Kolumbija, kjer jih je mogoče srečati na vsakem koraku.

Slava Tolstoju

V začetku 18. stoletja nastala ruska sekta je zavračala pravoslavje z njegovimi običaji, ikonami in svečeniki vred, zato se je že kaj kmalu znašla na črnem spisku carja, ki jo je kar naprej preganjal. Ker imajo Biblijo za najvišji odraz božje volje, nekoliko spominjajo na evropske protestante.

Zaradi njihovega pacifizma jih je, kot rečeno, država dolgo preganjala, dokler jih ni konec 19. stoletja dokončno izgnala. In takrat jim je Lev Tolstoj pomagal emigrirati v zahodno Kanado, kjer – poleg a capella petja – še danes gojijo svoj pregovorni pacifizem.

Ob nedeljah se pri skupni molitvi zbirajo bodisi v hiši bodisi na pozelenelem dvorišču. Ženske nosijo rute, moški  tradicionalne srajce iz konoplje (zaradi stranskih ali ramenskih gumbov imenovane kosovorótke), pred njimi pa je s kruhom, solato in vodo obložena miza – simbol odrekanja in miru.

Najprej v ruščini odpojejo psalme, potem pa se priklonijo svojemu sosedu, ki pooseblja v človeškem srcu in duši skrit Božji duh.

»To je največ, kar lahko dam svojim otrokom in vnukom. To je moja najbolj dragocena zapuščina,« pravi Kaniganova.

Duhoborci vse bolj opuščajo tradicionalne staroruske običaje in starejše generacije se bojijo, da o njih kmalu ne bo več ne duha ne sluha.

»Pred kakšnim letom nas je prešinilo, da počasi izumiramo ...« nam je zaupal Fred Makortoff, tajnik Zveze duhoborcev kanadske Britanske Kolumbije.

Napočil je skrajni čas, da verske starešine in mladi upi združijo svoje moči. Ne samo, da si poskušajo zagotoviti finančni obstoj, ustvarili so celo spletno stran, na kateri želijo povezati po vsej državi razkropljene duhoborce.

26-letni Shane Wittleton je eden izmed številnih mladih, ki bi radi ohranili svojo izumirajočo kulturo. Pravi, da jih lahko združi samo navdihujoč višji cilj, h kateremu bodo nepreklicno stremeli.

»Samo najti ga je treba,« pravi Wittleton in nas spomni na tovarno Brilliant Jam, ki je v začetku 20. stoletja zaposlovala številne duhoborce.

»Če ne bomo stremeli k odrešilnemu skupnemu cilju, bomo slejkoprej finančno propadli in izumrli.«

 Preberite še, kako je živela ruska avtodestruktivna sekta!