Skopci: Zgodovina ruske avtodestruktivne sekte

Člani sekte sebe niso imenovali z besedo "skopci", ki izhaja iz besede za kastracijo. Raje so izbrali bolj romantične in pobožne evfemizme.

Člani sekte sebe niso imenovali z besedo "skopci", ki izhaja iz besede za kastracijo. Raje so izbrali bolj romantične in pobožne evfemizme.

Ilustracija iz avtorjevega arhiva
Skopcev, ki so zagovarjali samokastracijo in so bili podobni evnuhom, v sodobni Rusiji več ni. V 19. stoletju pa je bilo po nekaterih podatkih morda celo skoraj milijon pripadnikov te sekte.

»Grehu nisem oče: Sprejmi moje dejanje in jaz te priznam za sina,« je po legendi rekel ustanovitelj mistične sekte skopcev, kmet Kondratij Selivanov, ruskemu carju Pavlu I. Carja nauki Selivanova niso prepričali, zato ga je poslal v samostan za norce. Vendar se je do takrat nauk o tem, da kastracija rešuje pred grehom, že razširil po Rusiji in Selivanov je že imel veliko ljudi, ki so mu sledili.

Beseda »skopci« izvira iz arhaičnega glagola »oskopit'«, ki označuje kastracijo. Pripadniki sekte sebe niso tako imenovali, pač pa so raje uporabili romantični imeni »Božja jagnjeta« in »Beli golobi«. V najboljših letih so »golobje« skupnosti cvetele tako med nepismenimi provincialnimi kmeti, kot tudi v trgovskih hišah v prestolnici Sankt Peterburgu.

Izvor vere

Ritualno samokastriranje je bilo med preprostimi kmeti prisotno že prej. Najpomembnejša dogma vere skopcev je izhajala že iz Evangelija po Mateju, ki je do kastracije vodil že starega krščanskega filozofa Origena: »So skopci, ki so jih oskopili (kastrirali) ljudje; in so skopci, ki so naredili sami sebe za takšne za Nebeško kraljestvo.« Pripadniki sekte so pozneje začeli razlagati v svoj prav tudi druge odlomke iz Biblije, dejali so na primer, da je Kristus, ko Biblija piše o umivanju nog učencev, v resnici učence kastriral.

Lahko bi rekli, da so bili skopci le majhen kamenček v velikem mozaiku ruskega sektaštva. Ločili so se od druge sekte, bičarjev (»ljudska« sekta s strogo askezo, življenjem v komuni in ekstatično-plesnim bogoslužjem, ki se imenuje »radenie«), ki se je na ruskem območju razvila iz starovercev oz. staroobredcev (praktično se ne razlikujejo od ortodoksnih pravoslavcev, a v 17. stoletju niso sprejeli cerkvenih reform in so se ločili od uradne pravoslavne cerkve). Skopci so ohranili nazore bičarjev, a so stopili še korak naprej. Prakticirali so »ognjeni krst«: kastracijo za moške in rezanje dojk za ženske.

Po razlagi raziskovalca sekt Sergeja Coja so se tedaj sekte v Rusiji tako aktivno razvijale zato, ker so mnogi začeli sprejemati pravoslavno cerkev kot preveč zbirokratizirano in degradirano strukturo. Razočarani ljudje so začeli iskati pravo vero v sektah.

Rojstvo in razcvet sekte

Za »očete« sekte so obveljali trije kmetje-bičarji iz Orlovske gubernije (360km od Moskve), kastriralo pa se je še 30 ljudi. Prepričani so bili, da se bodo tako znebili pohote in si zagotovili večno življenje. Eden od kastrirancev je bil Kondratij Selivanov, ki se je kmalu razglasil za Kristusa. Leta 1772 so pripadnike sekte poslali v Sibirijo, a je vse to šlo samo še bolj na roko samooklicanemu mučeniku. 20 let pozneje se je Selivanov vrnil v Peterburg kot mistik z avtoriteto, ki je v svojo vero spreobrnil na desetine kristjanov.

Do 90. let 18. stoletja so se pojavili skopci med trgovci in vojaki. Leta 1802 je sekta dobila prvega plemiča, Alekseja Jelenskega, ki se je duha sekte prav tako navzel v času izgnanstva. Leta 1804 je celo predlagal, da se oblast v Rusiji preda skopcem, za kar so ga še enkrat izgnali. Selivanov se v politiko ni podajal, s svojim bogoslužjem pa je postal priljubljen med bohemi v prestolnici, saj je bila mistika takrat v modi. Uradnik Lubjanovski se je spominjal, da je pred bitko pri Austerlitzu (proti Napoleonu) do Selivanova stopil sam car Aleksander I. Skopec ga je pozval, naj »ne začenja vojne s prekletim Francozom«, ter napovedal poraz.

Skopci so prevzeli svoje nazore po bičarjih, a so šli v svojem fanatizmu še korak dlje.

Obdobje legalnega delovanja sekte se je končalo leta 1817, ko se je kastriral par pripadnikov garde. Selivanova so aretirali, a je bilo že prepozno, saj se je sekta razmahnila po mestih.

Do sredine in konca 19. stoletja so skopci v Rusiji postali običajen pojav. »Skopec sedi na klopi in gleda navzgor,« piše Dostojevski v romanu Idiot. Sekta je pritegnila različne sloje družbe. Za trgovce in plemiče je bila to »modna muha«, mistična eksotika. Vstop sektaških motivov v folkloro in splošno »ljudskost« je prevzel kmete. Veliko ljudi je prevzelo prepričanje skopcev, da bo samokastracija zagotovila večno življenje, že od prej je obstajalo stoletno prepričanje, da je spolnost greh. Sekta si je nabrala solidno bogastvo in ga izkoriščala za spreobračanje: kupovala je tlačane, dajala je zavetje sirotam in podpirala reveže. Podatki o številu pripadnikov sekte se med seboj razlikujejo: Navajajo se številke šest tisoč, sto tisoč in celo skoraj milijon.

Uničenje

»Pred revolucijo so se proti sektam borili neučinkovito, pogosto so si zatiskali oči. Prav tako je oblast v 19. stoletju šibko nadzirala velika območja. Tisti, ki so bili pod pritiskom, so preprosto preselili svojo skupnost na sever ali v Sibirijo,« pripoveduje Sergej Coj.

Krvava sekta je bila uničena šele v času Stalina, z represijo in aretacijami.

Danes skopčestvo velja za uničeno sekto. Nekateri dvomljivi viri danes govorijo o 400 preživelih pripadnikov sekte, a resnih potrditev za to ni. Za sodobne naslednike skopcev lahko z malo poenostavljanja označimo antiseksualce. »V Rusiji je okoli 2000 antiseksualcev, med njimi so tudi religiozni vidiki. Del pripadnikov pa pozdravlja samokastracijo,« razlaga Mirra, aktivistka tega gibanja.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: