Nina Berberova: Knjiga o sreči
(Prevedel Marjan Poljanec, spremna beseda Sara Špelec; Modrijan, 2018)
Knjiga o sreči je tretji roman Nine Berberove, ki je bil prvič objavljen v pariški emigrantski literarni reviji Sodobni zapiski leta 1936, v poznejših izdajah je dobil tudi drugačen naslov Brez zatona. Pisateljica je nekaj let po oktobrski revoluciji zapustila Rusijo in velik del življenja preživela v tujini, kar se odraža v njenem opusu. Za občutek, za kakšno delo gre, ponujamo v branje nekaj povedi iz spremne besede, ki jo je napisala naša sodelavka Sara Špelec:
»Čeprav je roman mogoče brati kot zgodbo o intimnem iskanju sreče, ki se protagonistki v različnih življenjskih obdobjih tako doma kot na tujem izmika, se v njem nedvomno zrcali pisateljičina doba in prehojena življenjska pot. Zdi se, kot da je glavna junakinja Vera prisiljena odrasti šele po samomoru dolgoletnega otroškega prijatelja Sama – njene neizsanjane platonske ljubezni. Bolehnost moških likov, s katerimi tako in drugače zveže svojo usodo, je mogoče razumeti kot simboliko razpadajoče države in kot avtobiografski element njenega življenja s Hodasevičem, zaradi katerega je – kot Vera v romanu – brez pomisleka zapustila domovino. […] Berberova je preteklost dojemala kot neodtujljiv del sedanjosti, zato v romanu ni prostora za dihotomije, iz katerih bi bilo mogoče razbrati idealiziranje ruskega in demoniziranje vsega tujega, temveč je tuje vedno sestavni del našega in obratno. Vera svojo življenjsko pot na koncu sklene s človekom, ki ju ne vežejo skupni spomini ali duhovna sorodnost, temveč predvsem želja po skupni poti oziroma potovanju. Ali torej noseča Vera na koncu najde srečo? Jasno je le, da Vera nikoli ne izgubi vere v življenje in se v večnem iskanju sreče odpravi na potovanje, katerega konca in kraja ni mogoče predvideti.«
Še več o avtorici in delu boste morda izvedeli tudi v naših prihodnjih prispevkih.
Blaž Podlesnik: Pregled ruske kulturne zgodovine
(Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018)
Po Kratkem pregledu ruske kulturne zgodovine, ki je od leta 2009 obvezno čtivo za vse študente rusistike, ki bi radi postali strokovnjaki za rusko družbo in kulturo, je letos luč sveta ugledala »dolga« monografija na isto temo. Delo ni le pregled smernic v kulturi, ampak tudi nazoren prikaz zgodovinskega razvoja celotne ruske družbe od prvih zapisov do sodobnega časa, ki je seveda tesno prepletena z rusko kulturo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani obljubljajo, da so nanizana zgodovinska in kulturološka dejstva podkrepljena s presenetljivimi in nenavadnimi utrinki iz te bogate vzhodnoslovanske kulture. Delo priporočamo vsem, ki bi radi izvedeli več o ruski zgodovini, družbi in kulturi, ne le študentom.
Fjodor Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma
(Prevedel Borut Kraševec; Beletrina, 2018)
»Zapiski iz mrtvega doma, ki so poleg Ponižanih in razžaljenih najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega, zasedajo v pisateljevem ustvarjanju in v ruski literaturi nasploh posebno mesto. To je pravzaprav prvo veliko delo v ruski literaturi, ki govori o taborišču – tudi katorga, v kateri je bil Dostojevski zaprt štiri leta, je bila namreč neke vrste taborišče. Gre za prelomno delo, ki opisuje obdobje, v katerem se je Dostojevski duhovno prerodil.« (Beletrina)
»Bi Dostojevski ustvaril vsa svoja romaneskna veledela, če ne bi izkusil duševnega stanja tik pred izvršitvijo smrtne napovedi, ko se je z obsojenci, med katerimi je bil tudi sam, pošalil car, preden ga je poslal na štiriletno sibirsko katorgo (ki ji je sledila še štiriletna vojaščina)?« (Bukla).
Kako je Dostojevski sploh prišel do strelskega voda, pa izveste v našem starejšem prispevku.
Zahar Prilepin: Samostan
(prevedel Borut Kraševec, Cankarjeva založba, 2017)
Zahar Prilepin je leta 2018 pritegnil veliko pozornosti, pozitivne in negativne, ob obisku Slovenskega knjižnega sejma, predvsem zato, ker je ob pisateljevanju tudi poveljnik na strani upornikov Ljudske republike Doneck (DNR) v vzhodni Ukrajini. Dogajanje v samem romanu poteka v zloglasnem posebnem taborišču na Soloveških otokih konec 20. let 20. stoletja. Takrat se je v taboriščih poleg lopovov in morilcev znašel tudi cvet ruske inteligence: umetniki, pesniki, oficirji, glasbeniki, duhovščina. Glavni junak tega romana Artjom Gorjainov pa ob teh okoliščinah, ki lahko uničijo vsakega človeka, izkazuje neverjetno življenjsko moč in v romanu odkrijemo tudi zgodbo o ljubezni. Delo je bilo leta 2014 nagrajeno s priznanjem Velika knjiga, zadnja leta pa je najbolj brana ruska knjiga, ob koncu leta 2017 pa je izšla v slovenskem prevodu. Sedaj po motivih iz te knjige v Rusiji snemajo film in tudi scenarij zanj je osebno pripravil Zahar Prilepin.
Ivan Ščavrovski
Vladislav Otrošenko: Gogoliana
(Prevedel Borut Kraševec; LUD Šerpa, 2018)
Ruski pisatelj, esejist in predavatelj Vladislav Otrošenko prvič v slovenščini z opisom zanimivih prigod in miselnih tokov velikega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja.
»Naslov Otrošenkove zbirke (ki jo avtor označi za zbirko esejev-novel) sugerira monumentalno, obsežno delo, popis celotnega Gogoljevega lika in opusa. V fizičnem pogledu zavzema reč s takšnim imenom le obliko manjše knjižice, a naj vas njena na videz skromna materializacija ne zavede! V njej je z nekaj potezami zarisana veličastna Gogoljeva oseba, ujeta z zbirateljsko strastjo, eruditsko potrpežljivostjo in pristno fascinacijo. Koliko je v teh interpretacijah Gogolja, lahko ve le bog, v rokah pa nam vsekakor ostane sijajna literatura, ki ceni resničnost bolj kot fikcijo in odkriva v življenju svojevrstno dramaturgijo, od ljubkih in bizarnih Gogoljevih potegavščin s potnim listom pa do vztrajno prežečega drugega dela Mrtvih duš, ki se do smrti bojuje z umetnikom.« (Dobreknjige.si)
Radovan Pulko: Rusko zamejstvo v slovenskih deželah
(Zgodovinsko društvo Kidričevo, 2018)
Radovan Pulko se je že pred časom uveljavil kot vodilni raziskovalec usode ruskih izseljencev v Sloveniji po izbruhu prve svetovne vojne in oktobrske revolucije. Po knjigi Ruska emigracija na slovenskem 1921-1941 je sedaj izdana njegova druga obsežna knjiga na to temo.
Dokler ne pridete do knjige, lahko za pokušino preberete na našem portalu njegovo starejše predavanje, ki ponazarja, kako so pravzaprav Rusi močno oblikovali tehnološki in kulturni razvoj Slovenije po letu 1918.
Nikolaj Mašukov: Hrepenenje po preživetju
(Pigmailon Tamnjanica, Bela Palanka, 2018)
Ko smo že pri priseljencih iz Rusije, nadaljujmo s tem delom. Umetnik Nikolaj Mašukov prihaja iz Sibirije, a že lep čas živi na Gorenjskem. Na našem portalu smo ga že predstavili kot zanimivega slikarja in avtorja Pravljic izpod Vršiča. Sedaj prihaja na plan njegovo najnovejše delo Hrepenenje po preživetju. Naša redakcija ga še ni uspela pogledati, a računa, da bo to uspela kmalu in z vami delila kakšno zanimivost. Že zdaj pa ne dvomi, da je Mašukov znova pripravil navdihujočo stvaritev.
Nikolaj Gogolj: Mrtve duše
(prevedel Drago Bajt, Literarna zbirka Goga, 2018)
Goga.si: Mrtve duše so eden prvih vélikih romanov ruske literature, ki ostaja na vseh seznamih najpomembnejših svetovnih klasik. Zgodba o prevarantu Čičikovu, ki v provinci kupuje tlačane oz. duše, ki so na davčnih seznamih še žive, v resnici pa pokojne, je hkrati portret države, v kateri še vladata tlačanstvo in zaostalost, pa tudi portretna galerija nižjega plemstva, med katerim slutimo »prave« mrtve duše – duše, ki so jih pokončali pohlep, skopuštvo, brezbrižnost, lenoba. Sedaj lahko klasično delo beremo v svežem slovenskem prevodu.
Medved išče pestunjo, ruska ljudska pravljica
(Prevedla Marjana Kobe, ilustracije Jelka Reichman; Mladinska knjiga, 2018)
Da pa ne bomo samo v krogih visoke književnosti ali študija in analize, je poskrbela objava ruske ljudske pravljice v obliki slikanice, ki vključuje enega od najslavnejših prebivalcev velike Rusije – medveda. Slikanico za otroke s sporočilom o empatiji, ki je med odraslimi pogosto primanjkuje, že najdete v večini slovenskih knjižnic in knjigarn.
Vasilij Grossman: Vse teče
(prevedel Janez Krajnc, Nova revija, 2018)
Se lahko človek, ki je preživel vrsto let v stalinističnem taborišču, po izpustitvi spet privadi na normalno vsakdanje življenje? Vprašanje raziskuje zgodba sovjetskega judovskega pisatelja Vasilija Grossmana, ki izvorni prihaja iz Ukrajine, sicer pa je najbolj znan po delu Življenje in usoda, ki ponazarja velike podvige sovjetskih vojakov v drugi svetovni vojni, a hkrati poda kritiko stalinizma.
Lingea je medtem pripravila še en slovarček za ruščino, ki je dobil ime Ruščina, slovarček: in ne samo za začetnike.
Sicer pa je letos izšla še cela vrsta knjig o Rusiji, ki so jih napisali neruski avtorji in so prav tako prevedene v slovenščino. Ne bomo preveč razglabljali o podrobnostih, lahko pa na primer omenimo, da je izšla leposlovna knjiga o Puškinovi ženi Izgubljeni čas ljubezni in snega (Jennifer Laam), nova izdaja Francoskega testamenta (Andrei Makine), tista zgodba o iskanju tujega tankočutnega francoskega sveta sredi surovih ruskih step, ki se je rojeni 1991. leta spomnijo po slovenski splošni maturi, pa Hrumenje časa Juliana Barnesa o neponovljivem Šostakoviču in mnoge druge.
Še vedno pa imate zadosti časa, da izberete tudi katero knjigo iz našega prejšnjega veleizbora ruskih del v slovenščini.