Krožek Petraševskega: Radikalna skupina, ki je Dostojevskega skoraj stala življenja

16. novembra 1849 je bil ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski obsojen na smrt zaradi sodelovanja v radikalni protivladni skupini intelektualcev. Pozneje je bilа izvedba smrtne kazni le zaigrana in je pisec preživel, a je dogajanje nanj vplivalo za vedno. V poznejših letih je postopoma spremenil svojo filozofijo in sčasoma postal takšen mislec, kot ga poznamo še danes.

Bogata filozofija pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega poleg globokih etičnih, pravoslavnih, »slovanofilskih« elementov vključuje tudi določeno mero skepse do radikalnih socialističnih oz. komunističnih idej o racionalni in načrtni izgradnji nove družbe, kot so jih zagovarjali nekateri njegovi radikalni sodobniki.

Malo ljudi pa ve, da je bil mladi Dostojevski pred svojim 28. letom pripadnik podobne radikalne skupine »viharnikov«, do takratne družbe kritičnih intelektualcev, ki se je zbirala v knjižnici ruskega plemiškega jezikoslovca, filozofa, zdravnika in prevajalca Mihaila Butaševiča – Petraševskega, običajno ob petkih. Knjižnica je vključevala tudi knjige o zgodovini revolucionarnih gibanj, utopičnem socializmu in materialistični filozofiji, ki so bile takrat v Rusiji prepovedane. Skupina je takrat ploskala pismu vplivnega kritika Grigorija Belinskega, ki je javno kritiziral določene nazore Nikolaja Gogolja.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski pri 26 letih, avtor skice Konstantin Aleksandrovič Turtovski, 1847

Petraševski je zagovarjal demokratizacijo političnega življenja in osvoboditev kmetov v Rusiji, v obdobju, ki ga je zaznamovala »restavracija« po porazu Napoleona in revolucionarnih idej iz Francije. Bolj ali manj vsi člani so bili naklonjeni idejam utopičnega socializma 19. stoletja (Fourier, Proudhon), so se pa člani krožka razlikovali po pogledih, ali naj bi spremembe dosegli z neposredno revolucijo ali pa s študijem in propagando. Skupina se nikoli ni razvila v močno družbeno gibanje, krožek pa je sebe videl kot skupino naprednih ljudi, ki si pomaga med seboj v dobro družbe in je imel stike z drugimi raznimi skupinicami, ki so obsojale cenzuro, tlačanstvo in korupcijo v uradništvu.

V zgodovinopisje se je ta krožek najbolj zapisal ravno zato, ker je v njem sodeloval Dostojevski, ki je v prihodnosti pridobil svetovno slavo. Zadeva s krožkom se je dogajala še desetletja, preden je Dostojevski napisal dela, kot so Zločin in kazen, Besi, Idiot ali Brati Karamazovi. Od njegovih bolj znanih del so do tedaj izšli samo Revni ljudje in Dvojnik. Mlademu Dostojevskemu so v krožku družbo delali še drugi intelektualci, kot so pisatelj Aleksej Pleščejev, kemik Fjodor Lvov, znani ruski zdravnik-higienik Dmitrij Ahšarumov, v zgodnjem obdobju tudi znani teoretik slovanofilstva Nikolaj Danilevski in ostri satirik Mihail Saltikov-Ščedrin, ki se je zapisal v literarno zgodovino po delu o mestu Glupovo, nekakšni ruski različici Butal.

Jezikoslovec, prevajalec in zdravnik Petraševski je zagovarjal demokratizacijo in osvoboditev tlačanov.

V štiridesetih letih 19. stoletja je bila oblast na delovanje ljudi, ki so zagovarjali korenite družbene spremembe v carski Rusiji, več kot pozorna. Poznejša poročila pričajo o podrobnem zbiranju informacij o pogledih, polemikah, namerah in načrtih med člani skupine. Ko so člane skupine konec 40. let pripeljali pred sodišče, so vodji skupine, Butaševiču-Petraševskemu očitali, da je zbiral učitelje, književnike, študente in druge, da bi »postopoma spodbujal obsojanje obstoječega državnega reda v Rusiji«.

Leta 1849 so bili člani skupine, tudi Dostojevski, obsojeni na smrtno kazen. Člane krožka so bremenili sanjanja o idejah iz zahodne Evrope, ki so jo zajeli družbeni pretresi, da bi »mladi in neetični spodkopali sveta pravila religije, zakona in lastnine«. Osem mesecev so bili zaprti posamično v Petropavlovski katedrali, kjer je bil takrat znan zapor. Zgodovinska posebnost pa je bila, da kaznovanja 22. decembra 1849 niso dejansko izvedli, pač pa le uprizorili. V zadnjem trenutku so jim odstranili preveze z oči in prebrali poslednjo obsodbo: kazensko delo in izgon v Sibirijo. Obsojenci so bili do zadnjega prepričani, da bodo umrli, a so jih v zadnjem trenutku pustili živeti. Krožka Petraševskega pa ni bilo več. Tako se je tudi Dostojevski za las izognil (pre)zgodnji smrti, temu pa so sledila dolga leta v Omsku.

Člani krožka

Dostojevski je skozi svoje življenje dodobra razvijal in spreminjal svoje nazore. V delih, kot so Besi, je tudi podvomil v logiko nekaterih revolucionarnih skupin, ki so bila pripravljena na vsa nasilna sredstva v imenu višjih ciljev. Spraševal se je, ali bo želja posameznikov, da od zgoraj navzdol poskušajo racionalno organizirati novo družbo, pripeljala v tiranijo, izgubo zasebnosti in morale. Njegovi pomisleki o novi kolektivistični družbi na izključno materialnih temeljih, brez duhovne globine, se na drugačen način odražajo tudi pri poznejših mislecih, ki so razmišljali o družbenih spremembah – na Slovenskem bi lahko to denimo videli v različnih nazorih krščanskih socialistov in komunistov.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke