Lužiški Srbi: Neki drugi Srbi z drugo srbščino

Časnik v lužiški srbščini

Jevgenij Mihajlov
V vzhodni Nemčiji že dolgo živi še en majhen narod, ki ima prav tako sebe za Srbe in svoj jezik za srbski - to so Lužiški Srbi, ki so uspeli preživeti večstoletno močno germanizacijo. Pritegnili so tudi ruskega raziskovalca Dmitrija Poljakova, ki je spregovoril o njihovih vezeh z drugimi Slovani in o možnostih za preživetje tega naroda.

V vzhodni Nemčiji, v občinah Cottbus in Bauzen (Chośebuz in Budyšin), že od nekdaj živi narod, ki se ima za Srbe in svoj jezik za srbščino – pravijo si Serbja v gornji lužiški srbščini in Serby v dolnji lužiški srbščini. Nemci jim pravijo Sorben, pred drugo svetovno vojno pa so jih, podobno kot vse avtohtone Slovane vzhodne Nemčije, imenovali Wenden ali Winden.

Lužiški Srbi so majhen zahodnoslovanski narod protestantske in katoliške vere z dvema standardnima jezikoma: gornjo lužiško srbščino (23 tisoč govorcev) in dolnjo lužiško srbščino (7 tisoč govorcev), ki je že na meji izumrtja. Genetsko sta blizu poljščini in češčini. Vsi Lužiški Srbi so dvojezični, enako dobro govorijo materni in nemški jezik.

O njihovi težki zgodovinski usodi, pa tudi o odnosih Lužiških Srbov s Srbijo in Rusijo smo se pogovarjali z Dmitrijem Poljakovim, docentom Ruske državne humanistične univerze v Moskvi (RGGU), ki je eden od tistih nekaj Rusov, ki ne samo raziskuje, ampak tudi obvlada oba lužiškosrbska jezika.

Russia Beyond: Dmitrij, zakaj Lužiški Srbi sebe imenujejo za Srbe (Serbja / Serby) in svoj jezik za srbski (serbsce / serbski)? Od kdaj živijo v vzhodni Nemčiji? Kako so povezani s Srbi na Balkanu? Poreklo, jezik, tradicija?

Dmitrij Poljakov: Vsi Slovani so povezani po svojem poreklu, jeziku in tradicijah. Vsi Slovani smo bili pred poldrugim tisočletjem praktično en narod, v času Praslovanov v 8. stoletju pa so med Slovani obstajala različna plemena in zveze plemen. Isti etnonim in lingvonim lahko pričata, da so tesnejše vezi med lužiškimi in balkanskimi Srbi verjetno obstajale v zgodnjem praslovanskem obdobju, pred slovanskimi migracijami na jug in zahod.

Drugače so današnji Lužiški Srbi ostanek ene skupine zahodnih Slovanov, polabsko-baltskih, ki so se naselili na tem ozemlju že med velikim preseljevanjem ljudstev, v 7. stoletju pa so se že bojevali z Germani. V zgodnjem srednjem veku so Polabski Slovani, Ljutiči in Bodriči (Obodriti) poseljevali tretjino Nemčije: sever, severozahod in vzhod. Pozneje so bili asimilirani in germanizirani. Zadnji človek, ki je govoril polabski jezik, je umrl v 18. stoletju. Lužiškim Srbom pa so uspeli dolgo vršiti odpor proti asimilaciji in še v začetku 19. stoletja jih je bilo 250 tisoč. Vendar pa so industrializacija in, milo rečeno, burni dogodki 20. stoletja (svetovni vojni in nacizem v Nemčiji), potem pa še socialistična industrializacija v Vzhodni Nemčiji naredili svoje.

Koliko Lužiških Srbov živi v Nemčiji danes?

Po najbolj optimističnih ocenah – okoli 50 tisol.

Mesto Bauzen (Budyšin)

Lužiški Srbi na spletu redno širijo apele, v katerih trdijo, da so podvrženi germanizaciji in asimilaciji, iščejo pomoč, četudi imajo v Nemčiji neko kulturno avtonomijo in določene pravice. Koliko je zares v nevarnosti njihov obstanek in kakšno pomoč iščejo?

Lužiški Srbi so edini avtohtoni slovanski narod, ki živi na ozemlju Nemčije in ima status nacionalne manjšine (poleg Dancev, Frizijcev in Romov). Status potrjuje tudi zakonodaja v zveznih deželah Saška in Brandenburg, ki sovpadata z zgodovinskim ozemljem Gornje in Dolnje Lužice. Imajo svoj kulturni center, gledališče, predstavnike v organih lokalne samouprave, organizirajo razne lužiške manifestacije, včasih je mogoče opaziti tudi dvojezične napise.

Lužiški Srbi so bili stoletja podvrženi intenzivni asimilaciji s strani Nemcev, vendar pri današnjih procesih v Lužici mislim, da ne moremo govoriti o germanizaciji. Gospodarska kriza je zajela vso Evropo in povsod so zmanjšali sredstva za mnoge izobraževalne, znanstvene in kulturne projekte, tako niti Lužiški Srbi niso izjema. Seveda je zmanjšano financiranje kulturnih pobud pogubnejše za majhne narode in v tem smislu lahko rečemo, da so Lužiški Srbi, kot vsi majhni narodi, danes v zelo težki situaciji.

V zvezi s tem se zdi, da narodnim organizacijam Lužiških Srbov (zlasti Domovini in Matici lužiškosrbski) ni potrebno iskati denarja za svoje projekte samo pri nemški državi, ampak tudi iz drugih virov. Poleg zasebnih donacij bi lahko pomagali razni skladi iz sosednjih držav, zlasti Poljske in Češke, ki imata že dolgo tradicijo pomoči Lužiškim Srbom in jim pomagata še danes: od leta 2004 deluje poljsko-lužiško društvo Pro Lusatia, ki organizira mednarodne znanstvene konference, dneve lužiške kulture, ustvarjalne večere z udeležbo lužiških izobražencev, dogodke v čast predstavnikov lužiškosrbskega narodnega preporoda, obiske lužiških politikov in aktivistov na Poljskem in obratno, pa tudi knjige izdaja.

Češka podpira Lužiške Srbe z Društvom prijateljev Lužice (deluje že od leta 1907), ki izdaja poljudnoznanstveno revijo Česko-lužický věstník. Tudi v Srbiji obstaja znanstveno-izobraževalni projekt Rastko Lužica, ki združuje znanstvenike in raziskovalce iz Srbije. Lužiški Srbi pogosto izražajo simpatije do balkanskih Srbov, nekateri lužiškosrbski prostovoljci pa so v 90-ih celo sodelovali v jugoslovanskih vojnah na strani Srbov.

Ali Rusija pomaga malemu slovanskemu narodu na robu obstanka? Mu je pomagala v preteklosti?

V 19. stoletju so Lužiškim Srbom pomagali ruski trgovci – meceni, kulturniki, znanstveniki, ki so bili naklonjeni slovanski ideji, tudi slavni slavisti Izmail Sreznjevski, Osip Bodjanski, Peter Prejs, Viktor Grigorovič, Aleksander Hilferding. V arhivih ruskih slavistov srečamo sezname podpornikov za razne lužiške kulturne projekte v tisočih takratnih rubljev, kar je bil takrat zelo velik denar. O pomoči na uradnem nivoju pa ni podatkov.

Zadnja leta je bila ruska pomoč Lužiškim Srbom bolj moralne kot pa materialne narave. Razne ruske kulturne in prosvetne organizacije so z apeli pozivale nemške oblasti, naj ne dovolijo bistvenega upada financiranja dejavnosti lužiškosrbskih organizacij. Moramo reči, da je to imelo učinek, saj tovrstna kolektivna pisma in peticije, ki seveda ne prihajajo samo iz Rusije, imajo določen uspeh in res korigirajo poteze nemških oblasti. Seveda so po letu 2014 rusko-nemški odnosi žal v vse slabšem stanju, zato je seveda vse manj možnosti za nek vpliv na nemške institucije.

Imajo Lužiški Srbi in njihov jezik možnost za obstanek?

Težav je veliko, a bo svoje pokazal čas. Vesel bi bil, če bi obstali.

Geografska lokacija Lužiških Srbov znotraj Nemčije

Preberite še:

Neki drugi Bolgari, ki niso iz Bolgarije: Imajo muslimani z Volge kaj skupnega z Bolgari z Balkana?

Rusini: so to drugi Rusi z drugo ruščino?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke