Molokani: zaprta ruska sekta, ki je prerasla v ločeno ljudstvo

Aleksej Kudenko /Sputnik
Molokane so v carski Rusiji preganjali iz države kot heretike, v Turčiji jih zatirajo. A vendar povsod kot feniks znova vstanejo in obstanejo.

Molokani so se ločili od pravoslavnega krščanstva in postali posebna ruska etnografska skupina. Po duhu je bližje protestantom in se po marsičem loči od pravoslavcev: prepričani so na primer, da mora vernik upoštevati samo Biblijo, ki je zanje »duhovno mleko« za človekovo dušo. Oni so prepričani, da so ravno po tem »duhovnem mleku« dobili tudi svoje ime. Obstaja pa tudi razlaga, da so jih tako poimenovali pravoslavci, ker se ne krstijo, torej tudi v času posta pijejo mleko in jedo drugo mastno hrano (postijo se samo takrat, ko obeležujejo Kristusovo stradanje).

Molokani imajo nepravoslavno razlago Svete Trojice in Kristusa, ne priznavajo svetnikov in ikon, nimajo svetih tajn in svečenikov – zanje je cerkev vsaka skupnost vernikov. Danes živijo v Ameriki, Mehiki, Gruziji in Azerbajdžanu. Sredi preteklega stoletja se je nekaj tisoč Molokanov preselilo iz Turčije v Rusijo in se naselilo v vaseh Stavropolske pokrajine (1500 km južno od Moskve).

Odmaknjena vas

Molokanska družina Konovalov pred svojimi polji. Njihovi predniki so sredi 20. stoletja prebegnili iz Turčije v Rusijo.

Ni lahko najti molokanske vasi, če ne veste vnaprej, kje točno jo morate iskati. Molokanci so se navajeni skrivati in zapirati vase, čim dlje od »civilizacije« in drugih ljudi. V vzhodnem delu Stavropolske pokrajine se je razraslo nekaj njihovih naselbin. Ena je blizu vasi Kamenaja Balka. Do tja pridete po zelo slabi cesti, preko številnih ovinkov.

Na razkrižju cest nas pričaka oče velike družine Andrej Kolovanov. Vodi nas po komajda opazni steze in naenkrat se za bregom pojavijo strehe lepo urejenih hišic. Skoraj vsaka ima fasado, okrašeno kot medenjak, in majhen vrt z bujnimi vrtnicami. Ograje so okrašene kot v kakšni risanki (npr. Disneyjevi Sneguljčici in sedmih palčkih). Vse hiše stojijo v eni ulici, ravni kot strela. Onkraj drugega konca se razprostirajo polja, na katerih se rumeno sveti pšenica.

Družini Konovalov pripada 101 hektar plodne zemlje. Andrej se ukvarja s poljedelstvom, goji žitarice.

Zgodovina in religija

Molokani so živeli v Karski regiji na Južnem Kavkazu, ki je pripadala Rusiji v času carja Aleksandra II. Pod Leninovo vladavino je ozemlje pripadlo Turčiji, zato so vsi Molokani pozneje znali ruščino in turščino.

»Molokani verjamejo, da se bo Kristus vrnil na svet na gori Ararat, zato so tako težili, da ostanejo na turški zemlji, da bi bili bližje tej gori. Vendar se v Turčiji nismo počutili varno. Lahko so nam jemali zemljo in kradli hčerke,« pripoveduje Pavel Konovalov, Andrejev oče.

Sovjetska oblast je leta 1962 predlagala Molokancem, da se vrnejo v Sovjetsko zvezo. Takrat so Pavlovi družini ponudili tudi selitev v Ameriko (tam je del molokanske diaspore, op. a.), vendar se je na koncu odločila za ZSSR.

»Obljubili so nam svobodo veroizpovedi in verjeli smo jim,« pripoveduje Pavel. »Ko smo se preselili v Sovjetsko zvezo, smo morali živeti v zemljankah. Ničesar nismo imeli. Sami smo zgradili celo vas.«

Iz Turčije se je v Rusijo preselilo tri tisoč Molokanov.

Andrej gre po pesek v bližnji kamnolom.

Molokani nimajo ime po mleku

V Andrejevi hiši je bila na tleh barvita preproga z motivom sončnice. V hiši sploh ne najdete črne barve. Molokani imajo radi močne barve, še posebej pa belo kot simbol čistoče. Na nedeljo se oblečejo v svetle barve, potem pa jih hranijo v skrinji do naslednjega konca tedna. Izhaja bela, svetla barva iz barve mleka?

»Molokani nimajo imena po besedi 'mleko',« odgovarja dedek Pahom, Pavlov stric. »V Bibliji obstaja metafora o čistem besednem duhovnem mleku. Od tod prihaja naše ime. Vsi izhajamo iz istega korena. Pregoni v carski Rusiji so nas naučili, da držimo skupaj.«

Mane si gost obrvi in pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Hčerka je zapustila skupnost za vedno, ker se ni hotela poročiti z Molokancem.

Tukaj velja zelo pomembno življenjsko pravilo, da moraš osnovati družino z Molokancem, da se ne meša kri, ali pa ti tukaj ni več mesta. Dekletom stavropolskih Molokanov pripeljejo mladoporočence iz Azerbajdžana in Gruzije, da ne bi imele družine z daljnimi sorodniki. Andrejevo ženo Olgo so na primer pripeljali iz Armenije.

Skrivnost molokanskega kosila

Molokani imajo običaj, da pijejo veliko čaja. »S čajem se pri nas začne in konča vsak obrok. V trgovini kupujemo samo sol in sladkor. Ostalo pridelamo sami,« pove Andrej.

Andrejeva žena pripravlja mizo. Na njej je velik samovar pozlačene barve z dolgo pipico. Okoli mize so klopi, ne stoli – to je običajno v družinah z veliko stanovalci. Olga seklja domači sir, ki ga je pripravila dan poprej.

Po obilnem kosilu Andrej zadovoljno gladi z roko svojo brado. »Po naših zakonih glava družine mora imeti brado. Ko gremo v mesto, ljudje včasih kažejo na nas s prstom. Redko nas vidijo v mestu. Pripadniki naše skupnosti pa vedo, kako nas najdejo.«

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Še ena zgodba iz serije: Pozabljeni narodi Rusije: Ižori

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke