Zahar Prilepin: V zavesti ruskega človeka so nekatere stvari pomembnejše od njega in njegovih pravic

Ivan Ščavrovski
V okviru Slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani je ruski pisatelj Zahar Prilepin v nedeljo predstavil svoj roman Samostan, ki ga je v slovenščino prevedel Borut Kraševec. Naša dopisnica se je z enim najbolj znanih sodobnih ruskih pisateljev pogovarjala o pisanju, vojni, ruskem človeku in zgodovinskem spominu.

Roman Samostan je izšel leta 2014 in še istega leta prejel glavno literarno nagrado v državi – Velika knjiga (Bolšaja kniga). V Rusiji zadnja leta Samostan še kar ostaja najbolj brana knjiga, medtem ko je bil Prilepin na koncu leta 2017 najbolj priljubljen pisatelj.

Dogajanje v romanu poteka na Soloveških otokih konec 20. let 20. stoletja, še v začetkih sovjetske zgodovine. Takrat se je v taboriščih poleg lopovov in morilcev znašel tudi cvet ruske inteligence: umetniki, pesniki, oficirji, glasbeniki, duhovščina. Glavni junak tega romana Artjom Gorjainov pa ob teh okoliščinah, ki lahko uničijo vsakega človeka, izkazuje neverjetno življenjsko moč. Sedaj po motivih iz te knjige v Rusiji snemajo film in tudi scenarij zanj je osebno pripravil Zahar Prilepin.

Leta 2017 je Borut Kraševec prevedel Samostan v slovenščino. Zanimanje za roman je ogromno, v prvi vrsti zaradi teme, ki se je je lotil avtor: kako se ohrani človeško v nečloveških pogojih. V okviru 34. Slovenskega knjižnega sejma je knjigo pisatelj predstavil kar sam, na srečanju z bralci v Cankarjevem domu.

Russsia Beyond: Bi lahko v nekaj besedah slovenskim bralcem predstavili svojo državljansko stališče? V Sloveniji vas poznajo zlasti kot sodobnega ruskega pisatelja in prejemnika vrste nagrad doma in v tujini, le redkokdo pa ve, da ste sodelovali v bojih v Čečeniji, potem pa postali tudi namestnik poveljnika bataljona v Ljudski republiki Doneck (DNR) v Donbasu …

Zahar Prilepin: O tem bi lahko razpravljali celo življenje. Nisem preveč prepričan, da bi slovenski bralci za to morali vedeti. Sem pa včeraj [v soboto] dal intervju za slovensko televizijo, kjer so me predstavili kot pisatelja in vojaka. Moje vojaške dejavnosti so dali na prvo mesto, iz nekega razloga se jim to zdi pomembno. Seveda ima to pomembno mesto v mojem življenju, toda v Slovenijo sem prišel kot pisatelj in ne kot poveljnik bataljona (smeh). Recimo temu tako: sem pisatelj, ki se v svojem življenju ukvarja z najrazličnejšimi stvarmi, tudi političnimi, vojaškimi, a tudi z glasbo, pa film snemam …

Ampak zakaj vendar vojna? Z besedo človek vendarle bolj zanesljivo prodre do človeških src …

Mislim, da vam je tukaj v Sloveniji kot republiki nekdanje Jugoslavije sedanja situacija v Ukrajini, v Donbasu, tako ali drugače jasna. Prepričan sem, da Slovenci visoko cenijo pravice narodov, malih narodov, do neodvisnosti, svojega jezika, kulturne in zgodovinske dediščine. Mislim, da Slovenci razumejo pritisk, ki ga v Ukrajini s strani trenutnega sistema oblasti doživlja ruska manjšina ali pa ljudje, ki apelirajo na svoje madžarske korenine. Jaz kot človek, ki se je preselil na ozemlje druge države (Zahar Prilepin živi z družino v Donbasu, op. a.), sebe v tej situaciji nimam za zločinca. Po materi sem ukrajinskega rodu, moja prababica sploh ni govorila rusko, govorila je ukrajinsko. Sem v kontekstu rusko-ukrajinske kulture.

Mislim, da tudi Slovenci to razumejo. Kakor vem, imate v šolskem programu Gogolja. V njegovi povesti Taras Bulba je ta konflikt že zdavnaj opisan. Živim v takem kontekstu kot ga ima ta povest, moja izbira pa je bila vnaprej določena že s samega začetka. To zame ni tuja zgodovina in Ukrajina zame ni tuja država. Iz Ukrajine je moja rodna književnost, moj narod. Jaz pa ne mislim, da sta si književnost in vojna oddaljeni stvari.

Zahar Prilepin in prevajalec Borut Kraševec

Zdi se mi, da rdečo nit v romanu Samostan predstavlja misel, da ruski človek stalno zaupa zunanjim silam: tovarišu v celici, načelniku taborišča, ženski, Bogu, stihiji … Zdi se mi, da je to lastnost ruskega naroda. Kako bi naučili naše ljudi, da prevzamejo odgovornost za svoj dobrobit, za svoje življenje, za svojo srečo?

Takšno razmišljanje ima v celoti svoj smisel, hkrati pa tudi ne. Temu zaupanju oziroma prelaganju odgovornosti na druge se pri Lermontovu reče fatalizem. V kriznih situacijah človek vedno zaupa: družini, materi, bližnjim. Artjom (glavni lik romana, op. a.) pa ob tem hkrati izraža še neobičajno vitalnosti. Neobičajno sposobnost za prilagajanje življenjskim razmeram, vživljanja v poljuben kontekst, lep čas preprečuje, da bi ga stvari okoli njega spremenile. Poskuša se izogibati, skrivati, a hkrati ob tem izraža možatost. Roman pa se konča s takšno človeško gesto, da se junak povzpne na raven svetih.

Kar se tiče ruskega človeka in njegove neodgovornosti: ko pogledaš od bližje, se vse zdi precej dvoumno, tudi mi sami in naša sodobnost. Ves čas gre norček Ivan na svoji peči v neko nejasno smer, nič noče početi, vse se zgodi kar tako, ogromna ruska zgodovina se zlaga skupaj po neki nevidni poti.

Zakaj svojim junakom ne dopuščate možnosti, da bi živeli srečno ali preprosto živeli?

Svojemu junaku dam vedno možnost, da se odloči sam. On izvede dejanje, ki ga ponese med svete. Artjom da svoje življenje za drugega človeka, ki ga ne pozna zares, se odloči umreti skupaj z Galino, za katero niti zares ne ve, ali jo ljubi ali ne. Meni se zdi, da je ravno to ključ do ruskega človeka, ki stori veliko različnih, nesmiselnih, čudnih dejanj, a ko nastopi najpomembnejša izbira, vedno izbere ta najbolj pravilno možnost. Medtem kak drug človek ves čas ravna pravilno, ko mora storiti najpomembnejši korak, pa ga ne stori.

Napisali ste knjigo Vod, ki priča o tem, kako so ruski pisatelji sodelovali v vojnah in vstali za obrambo domovine. Najbolj mi je bilo všeč, kako ste povedali o Puškinu in Vjazemskem, ki sta zelo želela iti v vojno proti Turčiji, a ju niso vzeli v vojsko, zato sta šla k dekletom v bordel. Potem se je Puškin le znašel tam, kjer je potekala vojna, se obupano vrgel v boj, si zelo želel ustreliti človeka … Zdi se, kot da moška energija išče svoj izhod, bodisi v vojni bodisi v bordelu. Najbrž se s tem ne boste strinjali?

Napisal sem knjigo o 11 ruskih klasikih, v bistvu pa jih je bilo v 19. stoletju kakih 125, ki niso bili samo literati, pač pa tudi vojaki. Če govorimo na splošno, je literatura kot USB ključ, na katerem je shranjen kulturni spomin, vse, kar je nacija zbrala v času svojega obstoja. Literat razume, da je takrat, ko hoče nekdo vdreti v tvoje kulturno prostranstvo, zbrisati svoje podatke in shraniti nekaj drugega, svojega, to grožnja za izgubo kulture milijonov ljudi, ki so mnoga leta živeli na tej zemlji, peli svoje pesmi in ščitili svoje pridelke. Na takšen način je izginilo na stotine dežel, kultur, jezikov – vsako leto izgine s sveta na desetine jezikov.

Za literata, ki močno čuti osebno odgovornost za ohranitev tega USB ključa, te matrice, na kateri so shranjene kulturne informacije, domovina ni nekaj abstraktnega, ampak kraj, kjer so živeli Puškin, Dostojevski, Tolstoj, kjer so se nabrala vsa neobičajna miselna bogastva, ki pričajo nekaj o sebi, Bogu, najpomembnejših stvareh. Ko literat čuti, da bo njegov nacionalni spomin podvržen drugemu nacionalnemu spominu, je pripravljen žrtvovati svoje življenje, ker je ni pomembnejše stvari na svetu. Zato jaz Puškinove želje po obrambi domovine ne bi pripisal afriški krvi in močnemu libidu.

Na enem od srečanj z bralci ste rekli, da ste napisali že dovolj in ne nameravate več pisati. Ste to resno mislili?

Ni bilo čisto tako. Samo to so mi rekli: kaj greš v Donbas, sedi tukaj in piši knjige! Jaz pa sem odgovoril, da sem napisal že 17 knjig in bom po tem, ko boste vse prebrali, prišel nazaj in napisal nove. Zdaj pišem biografijo o pesniku Sergeju Jeseninu.

Teme represije in stalinističnih taborišč se pri nas širijo s takšnim šepetom, da nihče nič ne sliši. Ni morda nastopil čas, da o tem spregovorimo močneje in začnemo z odprto razpravo? Kakšno je vaše mnenje o tem?

Ta tema je šla v splošno javno razpravo že s poročilom Hruščova leta 1954 in potem še sredi 80. let prejšnjega stoletja. Takrat je bil šok nad razkrito resnico tako velik, da so se državljani Sovjetske zveze odločili za razpad lastne države in prenesli neobičajne, gospodarske, geografske in druge izgube kot nekakšno nadomestilo za svoje grehe, kar bi lahko dojemali že skoraj v religioznem smislu. Mi smo to naredili sami sebi: imeli smo stalinizem in taborišča, zato naj gre vse k vragu! Zato je roman Otroci Arbata Anatolija Ribakova postala ena od desetih največjih uspešnic na svetu, Otočje GULAG Solženicina pa je bilo izdano v milijonskih izvodih in prevedeno v desetine jezikov ter vstopilo v šolske in univerzitetne programe. Imeli smo na stotine filmov o stalinističnih represijah, o zverinskosti in kesanju naroda. Izgube na ugledu in druge izgube smo ponesli v svet v zelo velikih, skoraj kozmičnih razsežnostih. Vse to je v bistvu akt kesanja. Moj roman Samostan je najbolj prodajana knjiga v Rusiji, kmalu pa bo posnet po njem tudi film, ki ga bo videlo na milijone sodržavljanov. Je to res šepet? Ne vidim, da bi se podobno kesali v Franciji za dejanja v Alžiriji ali v ZDA zaradi ubitih Indijancev, tudi velikega italijanskega, madžarskega ali španskega kesanja zaradi fašizma nismo videli.

Vi torej vidite neposredno povezavo med razpadom Sovjetske zveze in kesanjem zaradi represij?

Seveda! V Rusiji je zavest vgrajena tako, da oblast izgine tedaj, ko nima več legitimnosti. Do oblasti imamo sakralen odnos, kot do božanstva: »Trpeti jo moramo do konca!« V treh, štirih letih perestrojke je sovjetska oblast izgubila svojo sakralnost, ker so sovjetskega človeka vsa razkritja iz knjig in filmov tako šokirala, da je rekel: »Dovolj! Obup! Tako ne moremo več živeti! Potrebno je podreti ves ustroj!« Nič dobrega ni nastalo iz tega, svetu to ni prineslo blagostanja. Rusija je po razpadu Sovjetske zveze zaradi demografskih težav izgubila 15 milijonov prebivalcev. Kaj je tu dobrega?

Zakaj se stalno toliko ukvarjamo z veličino Imperija in posvečamo tako malo pozornosti človeku? Zdi se mi, da Samostan pripoveduje tudi o tem …

Prav imate. Zgodovina pa je pripeljala do tega, da ogromnost ruskih prostranstev pušča vtis na našem pogledu na svet. V majhni državi človek drugače sprejema stvari. Nedavno sem bil v Rigi s prijatelji v kavarni, pa je šel mimo predsednik. Rekel sem jim: »Poglejte, predsednik je šel mimo!« Prijatelji so odgovorili: »Ja, in? Saj gre vsak dan tu mimo.« Tega si pri nas ne moremo predstavljati. Obstaja metafizika prostranstva. Ruski človek je izgubljen v teh neosvojljivih prostranstvih in razumeva, da obstajajo stvari, ki so pomembnejše od njega samega in njegovih pravic. Govori v kategorijah, kot so Domovina, Očetnjava, Bog, Resnica. Te kategorije so ogromne, kot je ogromno rusko prostranstvo, četudi je slednje v primerjavi z njimi majhno. A le majhno navzven, navznoter pa ogromno.

Se pa hkrati povsem strinjam z vašim pozivom, da bi morali nameniti več pozornosti konkretnemu človeku, njegovim problemom in skrbem. Jaz sam pišem o konkretnem človeku, vseh njegovih mukah in refleksijah, o tem govorim v stotinah svojih publicističnih člankov in televizijskih oddajah, za to se borim kot politični aktivist. A hkrati tudi kot pisatelj, ki na vse gleda z distance, razumem, da ima to neko svojo zgodovinsko logiko.

Ko tako dobro poznate človekovo naravo, slabo naravo, mi iskreno povejte, od kod jemljete navdih, da pišete o ljudeh in to genialno? Vam je človek še vedno zanimiv?

Ne. Nasprotno, ljudje so čudoviti. Ljudje delajo velika dejanja s samoodrekanjem in to pri njih spoštujem. Moja žena, ki je prišla z menoj v Donbas in videla moje prostovoljce, je rekla: »Spet sem začela ljubiti ljudi!«

Še nekaj kratkih odgovorov:

  • Kakšna je pri vas bistvena lastnost za ženski lik? Da me ne bi poskušala spreminjati, ampak bi me sprejela takega, kakršen sem.
  • Kakšno Rusijo vidite čez 50 let?Ista bo: velika, zanemarjena, z divjimi ljudmi, lepimi ženskami, Puškinom … Nič se ne bo spremenilo.
  • Katera vaša knjiga je za vas najbolj pomembna (če obstaja)? To je seveda Samostan. On preprosto presega mene samega.

Preberite tudi več o Marini Stepnovi, ki je prav tako gostovala na Slovenskem knjižnem sejmu.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke