1. »Zadnji predstavnik ruske inteligence«
Vadim Nekrasov / Global Look Press
Osip Mandelštam se je rodil v judovski trgovski družini v Varšavi in se pozneje preselil v Peterburg, kjer je končal prestižno srednjo šolo, nato pa študiral na pariški Sorboni in univerzi Heidelberg. Svoje prve ustvarjalne korake je delal v združenju pesnikov akmeistov, ob boku z Ahmatovo in Gumiljovim. Navdušil se je nad starim in francoskimi pesniki Paulom Verlainom, Charlesom Baudelairom ter Françoisom Villonom. Imel je tudi kratko romanco s pesnico Marino Cvetajevo.
Pri mnogih sodobnih ruskih izobražencih sta pesnika Mandelštam in Brodski že skoraj kot kakšna svetnika. Pogosto ju prikazujejo na način, ki spominja na kakšne krščanske mučenike, le da sta onadva trpela zaradi svojih pesmi. Mandelštama so ubile roke oblasti, drugi bil prisiljen v emigracijo. Mlajši Brodski je imel precej sreče, saj je v tujini dobil Nobelovo nagrado in svetovno priznanje za delo, nič manj genialen Mandelštam pa je bil utišan, zatrt in dolga leta čisto pozabljen.
2. Avtor najslavnejšega verza proti Stalinu
Javna domena
Leta 1933, ko je bil Stalinov kult osebnosti že na vrhuncu, je Mandelštam napisal pesem Mi živimo, ne da bi čutili državo pod seboj, ki je vsebovala za tisti čas nepredstavljivo kritiko Josipa Stalina. Državnega voditelja je v pesmi označil za »kremeljskega gorjanca«, oblast je obtožil, da se ne briga za običajne ljudi: »Naših glasov se deset korakov proč ne sliši.« Krog politikov okoli sovjetskega »vodje narodov« je označil za »tolpo«, ki samo izvršuje ukaze.
Najbrž si lahko predstavljate, da pesem ni bila objavljena za časa Mandelštama in še dolgo zatem. Celo zapisovanje te pesmi je bilo nevarno: Mandelštam je pesem tovarišem predajal v ustni obliki, kar pa ni bilo všeč Pasternaku, ki je to označil za samomor in naprošal ljudi, naj je nihče več ne ponavlja. V arhivih organov državne varnosti se je ohranil samo en avtorski zapis te pesmi.
Mandelštam je bil že pripravljen na najhujši scenarij, vendar je bil za začetek zgolj poslan v izgnanstvo v Voronež. Leta 1938 pa so ga aretirali in še istega leta je umrl v prisilnem taborišču na Daljnem vzhodu.
Tale pesem se je vseeno ohranila. Leta 1963 so jo javno objavili na Zahodu v almanahu Mostovi. Prispeval jo je literarni zgodovinar Jurij Oksman, ki mu gre velika zasluga, da je ohranil številne pesmi pesnikov srebrnega veka, ki jih brez njega danes ne bi več poznali. Tedaj je Mandelštam zaslovel na Zahodu.
3. Velja za enega najboljših pesnikov ruskega srebrnega veka
Getty Images
Danes Mandelštama štejemo med glavne pesnike 20. stoletja, vendar ni bilo vedno tako. Za časa svojega življenja je bil v senci drugih pesnikov srebrnega veka, zlasti Aleksandra Bloka, razlaga literarni zgodovinar in avtor biografije o Mandeštamu Oleg Lekmanov. Njegove pesmi so bile vrsto let prepovedane, ravno objava že omenjene pesmi Mi živimo, ne da bi čutili državo pod seboj, pa je spet prebudila določeno zanimanje za tega ustvarjalca.
Največje zanimanje za Mandelštama pa sta podžgali dve knjigi njegove žene Nadežde, ki sta izšli leta 1970 in sta na Zahodu izhajali v večjih nakladah v primerjavi z Osipovimi pesmimi. V spominih ona opisuje ne samo moževo življenje, ampak tudi riše portrete mnogih drugih pesnikovih sodobnikov.
4. Eden najzapletenejših pesnikov na svetu
TASS, Global Look Press
Zahodni akademiki so začeli resno preučevati Mandelštama po tem, ko so v ZDA izdali njegova zbrana dela. Filolog in predavatelj na Harvardu z ruskimi koreninami Kiril Taranovski je takrat sformuliral izraz »podtekst«. To pomeni, da lahko določena mesta v pesmih Mandelštama (pa tudi Ahmatove) razumemo samo, če beremo tekste drugih pesnikov – antičnih, francoskih, Puškina in njegovih sodobnikov. Ko se obrnemo na te tekste, se nam izrišejo novi odtenki pomenov.
Z Mandelštamom so se akademiki veliko ukvarjali, vendar še nimamo enotnega akademskega zbornika del in ločene knjige spominov sodobnikov o tem pesniku. Veličino tega avtorja je, mimogrede, priznaval celo sam Vladimir Nabokov, ki je drugače preziral praktično vse.
5. Ene najboljših ljubezenskih pesmi v zgodovini
Sputnik
»Mojstrica krivih nazorov …« se glasi uvod v pesem, ki jo je velika Ana Ahmatova označila za »najboljšo ljubezensko pesem 20. stoletja«. Tudi ta pesem ima en kup podtekstov: nekateri vidijo vzporednice z biblijskimi zgodbami z Marijo in ribo kot simbolom Kristusa, pa za orientalskimi pravljicami, v katerih so bile ribe metafora za seks.
»Mojstrica krivih nazorov,
nosilka malih ramen,
mirilka nevarnih moških izvorov,
ne sliši se utopljenke besed.
Gredo ribe, rdečijo jim plavuti,
napihujejo se škrge. Na, vzemi,
njih, s tiho odpirajočimi se usti,
s polkruhom mesa jih nahrani!
Mi nismo ribe rdeče-zlate,
naš sestrski značaj je takšen:
suha rebrca v toplem telesu
in naiven, vlažen blesk v očeh.
Lok obrvi nakazuje pot nevarno …
To je meni, kot janičarju, ljubo,
to leteče rdeče drobno,
kot ubogi polmesec ustece …
Ne jezi se, moja Turkinja draga,
zašil se bom s teboj v gluh mošnjiček.
Vse tvoje besede temne bom pogoltnil,
se krive vode iz tebe napil.
Ti, Marija, umirajočim pomagaš,
Moramo opozoriti smrt, zaspati.
Jaz stojim na trdem pragu.
Pojdi. Odidi. Ti moraš še ostati.« (1934)
(prevod našega prevajalca, sodelavca portala Russia Beyond)
Če znate rusko, si poglejte animirani film Romana Liberova o Mandelštamu z naslovom Za vedno ohrani mojo besedo.
Preberite še: