Vkontakte, najbolj priljubljeno družbeno omrežje v Rusiji, je polno zanimive vsebine, od erotike do vrhunskih znanstvenih prispevkov. Ena takšna strani je tudi Sovjetska psihedelika, ki vsebuje slike avantgardne in podzemne umetnosti sovjetskih in postsovjetskih avtorjev.
Za uživanje v tej umetnosti ne rabite znanja ruščine, samo sledite zgornji povezavi. Za tiste med vami, ki pa bi radi razumeli, za kaj točno gre, smo napravili izbor najpriljubljenejših slik in dodali kratke komentarje.
Aleksander Klimov, Gibanje misli (1999)
Klimov je strokovnjak za t. i. znanstvenofantastično slikarstvo. Njegova dela se dotikajo vesolja in neskončnosti.
Pavel Čeliščev, Fenomena (1936-1938)
Čeliščev je bil emigrantski slikar, ki se je kosal z velikimi imeni, kot sta bila Salvador Dali in Pablo Picasso. Fenomena je nastala kot del njegovega triptiha z naslovom Pekel-Vice-Nebesa.
Aleksej Kozin in Oleg Maslov, Raziskovalec udarca (1987)
Leningrajska slikarja sta soustanovitelja t. i. nove divje šole. Ena od njunih najbolj prepoznavnih slik prikazuje moškega, ki si v čelo zabija žebelj.
Viktor Pivovarov, Maham ti, moj drugi jaz! (1999)
Pivovarov velja za enega od ustanoviteljev sovjetske konceptualne umetnosti, kjer so ideje imele prednost pred estetiko (kot lahko tudi sami zelo dobro vidite).
Erik Bulatov, Nevarno (1972-1973)
Bulatov je verjetno najbolj znan sodobni ruski umetnik. V svojih delih meša realistične prizore s tekstovnimi sporočili, kar ustvarja nekoliko nenavadne občutke. V tej sliki je slikovito rusko pokrajino preobrazil z napisom NEVARNO.
Aleksander Džikija, Tvoj čas je potekel (1989)
Džikija je prav tako znan po tem, da kombinira sliko in tekst, vendar njegova dela spominjajo bolj na nadrealistične in absurdne sanje.
Aleksander Kosolapov, V iskanju zgodovine (1982)
Sovjetski umetniki, katerim je presedala komunistična ideologija, so jo poskušali dekonstruirati in jo smešiti. V tem delu Lenin predaja zvitke modrosti egipčanskim bogovom.
Vasilij Šulženko, Spalec (1982)
Eden od bolj mračnih ruskih slikarjev Vasilij Šulženko tukaj upodablja umirajoče vasi in depresivno industrijsko cono v nekdanji Sovjetski zvezi.
Georgij Kičigin, Ko se zatemni TV (1991)
Ko ugasnete televizor je edino, kar ostane, črno zrcalo, v katerem vidite lastno osamljeno podobo. Podobno idejo je imel Charlie Brooker, ustvarjalec priljubljene serije Black Mirror. Sibirski slikar je idejo dobil desetletja poprej.
Viktor Pivovarov, Soba 22 (1991-1995)
V besedilu piše: »Ponoči se je spremenila v pošast, strašno rjovela za zidom in praskala s kremplji.«
Damir Muratov, Sreča (2005)
Muratov je slikar iz Sibirije, ki trdi, da je navdih dobil na deponijah v Omsku.
Vladimir Safonov, V redu sem, mama (1989)
Vadim Rohlin, Zehajočaoseba (1969)
Rohlin (1937-1985) je z avantgardno umetnostjo nasprotoval uradnemu socialističnemu realizmu. Na žalost je postal znan šele po smrti.
Aleksej Sundukov, Vrsta (1986)
Dolge vrste pred trgovinami so bile ena od značilnosti poznega sovjetskega obdobja in Sundukov je bil prvi, ki je to prenesel na platno.
Julija Šuster, Neimenovano (1968)
Tukaj pravzaprav ne moremo povedati nič pametnega ...
Sergej Šablavin, Rusija (1992)
Kot kibernetski fizik Šablavin rad eksperimentira s koti, pri čemer simetrično pokrajino pretvarja v geometrične oblike. Železnica je zagotovo nekaj precej ruskega, zato je ta slika morda dober zaključek našega seznama.
Zdaj, ko se si ogledali najbolj bizarne, si oglejte še največje (dobesedno) ruske slike.