Tukaj, na Uralu, se je rodil pravi ruski rock

Neuromonah Feofan.

Aleksander Rjumin/TASS
V Jekaterinburgu rokerji snemajo glasbo v starih sovjetskih jedrskih bunkerjih in izvajajo ljudske plese s sekirami.

V centru Jekaterinburga, na ulici Clare Zetkin, se za nevpadljivimi železnimi vrati skriva kultna mestna legenda: bunker maršala Georgija Žukova. Stara zaklonišča navadno spremenijo v muzej, toda tukaj je snemalni studio. Vodi ga oseba, ki na Uralu ni nič manj legendarna: Aleksander Pantikin, ki mu tukaj častno pravijo »dedek« sverdlovskega rocka (Sverdlovsk je bilo ime Jekaterinburga v sovjetskih časih, op. prev.).

Ne zmotijo te sosedje, še jedrska bomba ne

25 metrov pod zemljo te nič ne zmoti pri ustvarjanju, ni nobenih sosedov, ki bi jih motil zvok inštrumentov. »Ko smo imeli studio v stanovanju, je policija stalno prejemala pisne pritožbe, ker da smo zganjali neverjeten hrup. Zato smo namenoma iskali takšno vrsto lokacije, na koncu smo pred desetimi leti našli tale bunker,« pripoveduje Pantikin.

Bunker maršala Žukova v centru Jekaterinburga. Ste opazili

»V bunkerju lahko preživimo vse, celo jedrsko eksplozijo. Vsi bodo pomrli, uralski rock pa bo živel naprej,« se šali (ali govori čisto resno?) glasbenik.

Rokerjem so bunker dali v brezplačno uporabo. Organizirali so si dvorano za vaje, studio za snemanje zvoka in montiranje videoposnetkov, pa tudi pisarno, okrašeno z nagradami za različne dosežke v umetnosti. Tukaj najdemo priznane ruske nagrade, kot sta Nika in Zlata maska, ki ju je skladatelj dobil za gledališko glasbo, pa razne nagrade za zasluge pri razvoju rock glasbe – moramo priznati, da jih ima »dedek« res veliko.

Aleksander Pantikin

V 80-ih je bil Pantikin vodja kultne skupine Urfin Džus, ki velja za dejanski začetek rokerskega gibanja na Uralu.

Prostor za vaje na samem dnu bunkerja

Od ideološkega protesta do šovbiznisa

V sovjetskih letih je bilo industrijsko mesto Sverdlovsk (danes Jekaterinburg) ena od prestolnic rock glasbe, ob boku z Moskvo in Sankt Peterburg. Tu so se pojavila legendarna imena ruskega rocka, kot so Nautilus Pompilius, Čajf, Smislovije galjucinacii. Vsi so bili v lokalnem rock klubu, kjer so dobili dovoljenje, da vadijo v Kulturnem domu, pomagali so jim s kostumi in dekoracijami za nastope in celo s snemanjem albumov.

Nautilus Pompilius, začetki

Pantikin se spominja, da je Urfin Džus za album porabil 5 tisoč rubljev, kar je bilo takrat ogromno denarja – podobno je stal cenjeni avtomobil Volga. Na splošno so bili rock klubi organizirani predvsem zato, da bi lahko oblasti lažje prestrezale nezakonito glasbeno delovanje. V 70-ih in 80-ih so se v Sovjetski zvezi pod vplivom zahodne glasbe pojavljale številne napol podtalne skupine, ki so igrale pri znancih v stanovanjih (t. i. »kvartirniki«). Partijski funkcionarji so takrat prišli do sklepa: Če tega gibanja že ne moremo zatreti, ga moramo vsaj mi voditi. Tako so začeli nastajati uradni rock klubi: Leningrajski (vključeval je skupine, kot so Zoopark, Sekret, Kino), Moskovski (Mašina vremeni, Bravo, Brigada S), Sverdlovski in drugi.

Toda nastal je svojevrsten paradoks: Ko je rock postal uradno priznan, je Boris Grebenščikov iz skupine Akvarium napisal svojo znamenito pesem Rock'n'roll je mrtev («Рок-н-ролл мертв»), v kateri je izražal prepričanje, da se je žanr izčrpal. Ta pesem je sicer znana tudi v angleškem prevodu Joanne Stingray, ki se je poročila s kitaristom benda Kino Jurijem Kasparjanom in ključno pripomogla k izidu albuma s sovjetsko rock glasbo Red Wave v ZDA leta 1986 – takrat sta Viktor Coj in Boris Grebenščikov postala slavna tudi v tujini.

Vendar je Sovjetska zveza kmalu razpadla, rock pa je izgubil status protestne glasbe in se spremenil v šovbiznis. Vendar mnogi izvajalci iz prejšnjih časov ostajajo priljubljeni še danes, celo med sodobno mladino.

Alain Delon in mistika uralskega rocka

»Meni je bil vedno zelo všeč ravno sverdlovski rock klub: Če je bil v Moskvi rock'n'roll veseljaški, v Sankt Peterburgu pa prežet z brezizhodnostjo in melanholijo, je imela uralska glasba svoj misticizem, ki me je takoj prevzel,« pripoveduje Moskovčanka Darja Sokolova, ki je prišla v Sverdlovsko regijo, da bi obiskala domače kraje svojih najljubših glasbenikov iz skupine Agata Kristi ter pogledala muzej rocka. »Nautilus ima na primer pesem Alain Delon ne pije eau de Cologne. Pa pomislite, kje je Alain Delon (francoski igralec, op. prev.) in kje je Jekaterinburg?«

Aleksander Pantikin

»Na Uralu je res posebno vzdušje. To je dom številnih ljudi, ki so močno vplivali na potek ruske zgodovine: maršala Žukova, predsednika Jelcina, režiserja Balabanova. Seveda tukaj živijo tudi številni mladi nadarjeni glasbeniki, čeprav so njihovi nastopi bolj amaterski kot pa profesionalni, kar kaže na pomanjkanje resne šole,« pripoveduje Pantikin.

»Dedek« uralskega rocka se spominja, da je v preteklosti država podpirala mladino, ki se je želela ukvarjati z glasbo, danes pa se mladi veliko težje prebijejo na velike odre. Vendar ni naključje, da Jekaterinburg velja za rusko glasbeno prestolnico. Tukaj vsako leto poteka eden od najbolj znanih rock festivalov v državi, na katerega se skušajo prebiti vsi mladi ustvarjalci.

Ples v krogu s sekirami

Glasbenik Jevgenij Gorenburg organizira festival Stari novi rock vsako leto 13. januarja, ko v Rusiji praznujejo novo leto po starem pravoslavnem koledarju. Iz stotin ustvarjalcev jih za nastope izberejo samo nekaj deset, za kar poskrbi strokovni svet z velikani tamkajšnjega rocka, kot so Vladimir Šahrin, Vladimir Begunov (Čajf), Aleksej Homenko (Nautilus Pompilius) in Aleksander Pantikin.

Jevgenij Gorenburg otvarja festival Stari novi rock, 13. 1. 2019

Zadnjih nekaj let festival poteka v Jelcin centru. To je muzej, posvečen razpadu Sovjetske zveze in prvim letom nove Rusije. Tukaj lahko vidite prazne police kot simbol (odsotnosti) šopinga v 90-ih in se slikate pred ogromnim panojem Erika Bulatova z napisom »Svoboda«. Mogoče ravno ta duh svobode tako privlači glasbenike iz različnih delov te države in drugih držav, ki prihajajo prav v Jekaterinburg. Pa so novi rokerji kaj drugačni od svojih predhodnikov? Seveda.

Prazne trgovinske police kot del razstave v Jelcin centru.

Skupina Neuromonah Feofan iz Sankt Peterburga tako na odru ne razbija kitar, ampak predlaga gledalcem, da »teptajo« ob zvokih ruskega ljudskega drum'n'basa. Divji kvartet ValieDollz iz Perma pa izvaja takšen brasscore, ki si ga ne bi mogli izmisliti niti najhujši metalci. Avangard Leontjev iz Jekaterinburga spremeni vsak nastop v dramsko predstavo.

Avantagrdna skupina Leontjev, poimenovana po znanem ruskem igralcu

Neuromonah Feofan z bendom.

Oboževalci klasičnega rocka bodo rekli, da to sploh ni več rock. Toda občinstvu je všeč: Prihajajo v Jekaterinburg in plešejo horovod (kolo) s sekirami ob zvokih Feofana in se namerno zaletavajo drug v drugega ob zvokih Leontjeva. Medtem drugi rokerji vadijo v podzemnem bunkerju na ulici Clare Zetkin. Morda bodo tam preživeli tudi najhujše svetovne kataklizme, če bo kdaj prišlo do njih.

Priporočamo šeViktor Coj tudi danes ostaja legenda ruskega rocka

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke