1) Aleksander Puškin, Bronasti jezdec (1833)
Legion Media
Prikaz Sankt Peterburga v tej pesnitvi je dobil status simbola, ime »Bronasti jezdec« pa se je prijelo za znameniti spomenik Petra Velikega na konju. Na začetku spremljamo Petra Velikega na mestu, kjer bo v bodoče zrasla nova ruska prestolnica, ko sanja o gradnji mesta in odpiranju »okna v Evropo«.
Stoletje kasneje so sanje uresničene. Mesto cveti in je polno osupljivih zgradb. Ruski car pa je ob ukvarjanju z geopolitičnimi vprašanji zanemaril dejstvo, da mesto stoji na močvirnatih območjih, zato so tam pogoste poplave, najbolj uničujoča se je zgodila leta 1824. Ravno to katastrofo opisuje Puškin. Glavni junak pesnitve, ubogi uradnik Jevgenij, strahovito poplavo preživi, a izgubi svojo ljubljeno, zato je besen na ustanovitelja mesta. Kaj se zgodi potem, pa preberite sami.
Zaradi ustrezne zaščite v Finskem zalivu poplave danes niso več resna nevarnost za mesto, se pa prebivalci Sankt Peterburga še vedno pritožujejo nad podnebjem, močnimi vetrovi in zoprnimi zimami.
2) Nikolaj Gogolj, Peterburške povesti (1835-42)
Sputnik
Peterburške povesti so zbirka petih zgodb, ki razkrivajo nasprotja in težavnost življenja v mestu. Leta 1828 je mladi Gogolj prišel v Sankt Peterburg iz provincialnega mesteca v Ukrajini. Bil je poln upanja, a bil priča mnogim razočaranjem. V velikem mestu se je počutil obupano, kot mnogi njegovi liki, opravljal je dolgočasno službo in zaslužil premalo za nakup zimskega plašča.
Plašč in Zapiski blazneža razkrivajo zgodbi o ubogih uradnikih, ki so nemočni proti družbenim krivicam – te so bile po mnenju pisatelja glavna lastnost Sankt Peterburga. Nevski prospekt opisuje glavno mestno ulico kot »glavno lepoto prestolnice«, ki pa »ves čas laže«, medtem ko se ponoči hudič potika med mestnimi lučmi, da bi vse prikazal v napačni luči.
Mistični dogodki in fantazmagorija so tipični za Gogoljeva dela. To nas pripelje do pripovedi Nos, v kateri ta del telesa pobegne od svojega človeškega lastnika, se prosto sprehaja po mestu, se pelje s kočijo in nosi uniformo generala. Pika na i je Portret, v katerem reven umetnik kupi sliko starega strica – ta ponoči oživi, zapusti okvir in prešteva denar.
3) Fjodor Dostojevski, Zločin in kazen (1866)
Lev Kulidžanov/Filmski studio Gorki, 1969
Mesto redno nastopa v knjigah Dostojevskega in odločilno vpliva na življenja likov. V Zločinu in kazni pisatelj piše, da je Sankt Peterburg mesto norih ljudi, da boste le redkokje našli tako čudne mračne vplive na človekovo duševnost, kot ravno tukaj.
Mladi študent Raskolnikov trpi zaradi revščine in uživa v branju filozofije. Pride do sklepa, da je mogoče vse ljudi razdeliti na večvredne »nadljudi« in manjvredne »uši«. Da bi dokazal, da pripada prvi skupini, ubije oderuško starko, od katere si je tudi sam občasno izposojal denar. Po storjenem zločinu Raskolnikova peče vest in od moralnih pomislekov počasi znori.
Danes greste lahko v Sankt Peterburgu na ekskurzijo po poteh Dostojevskega, saj je pisatelj v roman redno vključeval resnične lokacije iz tega mesta.
4) Ales Adamovič in Daniil Granin, Knjiga o blokadi (1969)
Boris Kudojarov / Sputnik
Obleganje Leningrada med drugo svetovno vojno je trajalo skoraj 900 dni ter spada med najdaljša in najhujša obleganja v zgodovini. Avtorja sta za to knjigo intervjuvala preživele, raziskovala dnevnike in osebne spomine.
Ko so bili leta 1977 objavljeni prvi odlomki v sovjetski reviji, je objava vzbudila velik pok, ker sta bila slog in način pripovedovanja precej drugačna od uradne razlage teh zgodovinskih dogodkov. Pisala sta zelo človeško in ganljivo. V knjigi spoznamo mamo z dvema majhnima otrokoma, najstnika in starega akademika. Knjiga je težavna in depresivna, toda vsekakor vredna branja, če vas zanima resnica o Vojni.
Knjiga še ni bila prevedena iz ruščine v slovenščino, je pa leta 2007 dočakala angleški prevod.
5) Sergej Dovlatov, Kovček (1986)
Aleksej German ml./Art&Popcorn, 2018
Razpakirajte »Kovček« rusko-ameriškega pisatelja in izvedeli boste več o življenju v sovjetskem Leningradu. Lik je po emigraciji v ZDA vzel s seboj samo en kos prtljage in se čez čas odločil, da gre skozi stvari v njej. Z dobršno dozo humorja se spominja zgodb, vezanih na razne predmete. Dovlatov tu deli svoje osebne zgodbe, ki pa so precej tipične za mnoge sovjetske ljudi, ki so bili priča pomanjkanju blaga, nakupom na črnem trgu in cenzuri.
Lepa obleka ga na primer spominja na pogovor z agentom KGB-ja. Romunska srajca ga spomni na nežne in napete odnose z ženo, vozniške rokavice pa prikličejo neobičajne spomine – Dovlatov je igral Petra I. v amaterskem filmu. Enkrat je tako stal z običajnimi delavci v koloni za pivo, a nihče ni bil presenečen, ko je videl carja.