Deset sodobnih ruskih knjig, ki jih vsem priporoča znani slovenski prevajalec

Pixabay
Med ljubitelji ruske kulture je nedavno krožil seznam desetih najboljših sodobnih ruskih del, ki ga je pripravil znani prevajalec ruske književnosti v slovenščino Borut Kraševec. Knjige so razvrščene po abecedi, mi smo jim dodali še kratke opise vsebine. Vse lahko berete tudi v slovenskem prevodu!

Pavel Basinski: »Lev Tolstoj ‒ pobeg iz raja«, Beletrina 2015 (prevedel Borut Kraševec)

Znani novinar, literarni kritik in raziskovalec  Tolstoja Pavel Basinski v tej knjigi popisuje zadnjih desetih dneh življenja Leva Tolstoja, ki jih je slavni pisatelj preživel daleč proč od svoje domače Jasne Poljane. Hkrati znotraj tega okvirja razkriva takšne in drugačne dogodke in podrobnosti, ki nam bolje pojasnijo življenje in razmišljanje tega velikega avtorja, ki ga poznamo po delih Vojna in mir, Ana Karenina, Kavkaški ujetnik in mnogih drugih stvaritvah.

Aleksej Ivanov: »Geograf je zapil globus«, DSP 2007 (prevedla Lijana Dejak)

Prizor iz filma Geograf je zapil globus, ki temelji na istoimenski knjigi

Mladi biolog Viktor Služkin zaradi pomanjkanja denarja začne delati kot geograf v običajni šoli v ruskem Permu. Najprej se bori proti učencem, nato postane njihov prijatelj, ima konflikte z učiteljskim zborom, deseti razred pelje na pohod in plavanje po reki. S prijatelji pije vino, poskuša preživeti s svojo ženo in pelje svojo malo hčerko v vrtec. Preprosto živi …

Avtor romana je nekoč pojasnil, da roman v bistvu govori o človekovi vztrajnosti v razmerah, ko družba ne kaže potrebe po moralnih vrednotah, pa tudi o tem, kako človek potrebuje vihravost in pomiritev, da bi ohranil svojo »živost« in da ne bi otrpnil, da bi živel po vesti in v ljubezni.

Vladimir Makanin: »Asan«, Modrijan 2012 (prevedla Lijana Dejak)

Knjiga je ob izdaji leta 2008 v Rusiji dodobra razburkala javnost, saj načenja precej občutljivo temo iz nedavne zgodovine: prvo in drugo čečensko vojno. Glavni liki so navadni mladi ruski fantje v boju, v pripovedi pa se zastavlja vprašanje, za kaj točno se ti fantje borijo ter kdo ima od teh bojev dejansko korist in zaslužek, pri tem je predstavljena tudi cela vrsta primerov zaslužkarjev na obeh straneh (ruska vojska in čečenski uporniki). Asan, po katerem roman nosi ime, je sicer staro pogansko božanstvo, ki je žejno človeške krvi.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Makanin je po objavi naletel na viden plaz kritik. Kritiki z osebnimi izkušnjami iz čečenskih vojn (tudi iz pisateljskih vrst) so očitali pisatelju, da sam nima osebnih izkušenj iz vojne in zato pravzaprav nima moralne pravice, da bi o njej pisal in o njej sodil. Seveda so bili tudi tisti, ki so pohvalili kvaliteto njegovega dela.

Viktor Peljevin: »Sveta knjiga volkodlaka«, Cankarjeva založba 2013 (prevedel Borut Kraševec)

A Huli, na videz najstnica, v resnici pa 2000 let stara prostitutka, preživlja dneve v zanemarjenem parku v Moskvi, ponoči pa preži na tuje bankirje in investitorje v prestižnem hotelu Nacional. Ko jih zvabi v posteljo, se izkaže, da gre pravzaprav za nadnaravno bitje, lisico, ki nenadoma iztegne svoj košati rep in projicira mesene fantazije svojim klientom v možgane. V ozadju te zgodbe razberemo globoko razmišljanje o ruski družbi, zgodovini in njenih ključnih osebnostih, pa tudi celo vrsto referenc na sodobno pop kulturo.

Zahar Prilepin: »Samostan«, Cankarjeva založba 2017 (prevedel Borut Kraševec)

Tale roman kontroverznega sodobnega ruskega pisatelja je prišel v javnost ravno v začetku tega leta. Glavni lik je zaradi umora obsojen na prestajanje kazni na zloglasnih Soloveških otokih, kjer je sovjetska oblast na kraju bivšega samostana ustanovila razvpito taborišče, v katerem je uprava kruto in samovoljno ravnala s kaznjenci. Glavni junak romana dolgo voljno in celo zafrkantsko prenaša kruto taboriščno življenje v upanju na boljše čase, a se tudi on sčasoma zlomi. Roman vsebuje kvalitetne opise življenja v tem taborišču in temelji na številnem dokumentarnem gradivu, zato predstavlja nekakšen spomenik žrtvam sovjetske represije. Roman je hkrati mogoče brati tudi kot zgodbo o človeški družbi nasploh, ki je prežeta z medsebojnimi človeškimi konflikti.

Pavel Sanajev: »Pokopljite me za šprajc«, Cankarjeva založba 2016 (prevedla Lijana Dejak)

Krajše delo ruskega pisatelja Pavla Sanajeva je v bistvu predelava spominov iz neprijetnega otroštva avtorja. Glavni protagonist zgodbe je osemletni deček, ki živi pri starih starših, kjer naj bi ga pustila sebična mati, babica pa se izkaže za »bolj noro, kot se sprva zdi«. To lahko preberemo že na zadnji platnici knjige, kjer je zapisano tudi naslednje: »To je homersko smešna knjiga o grozljivih preobrazbah in prigodah ljubezni. Zato je namenjena najširšemu krogu bralcev, ne glede na starost, spol in svetovni nazor. Roman že ima zagotovljeno mesto v zgodovini ruske književnosti in se je skoraj desetletje obdržal na vrhu uspešnic. Prodan je v več kot milijon izvodih, po njem je bil leta 2009 posnet tudi film.«

Vladimir Sorokin: »Led«, Modrijan 2006 (prevedla Lijana Dejak)

Filozofsko kompleksna knjiga z močno mitološko komponento, ki je drugi del avtorjeve Trilogije. Osrednje mesto v celotni zgodbi zaseda Bratstvo svetlobe, ki ga je ustanovil Bro, človek, ki je na mestu padca Tunguškega meteorita odkril skrivnostni vesoljski Led, ki je v njem prebudil srce in mu odprl poseben pogled na svet. Bro sčasoma začne »prebujati« tudi druge ljudi, ti pa po Rusiji in nato vsem svetu iščejo svetlolase modrooke ljudi, ki imajo »speče srce«. Skozi 20. stoletje so ti ljudje prisotni med čekisti, fašisti, v sodobnem svetu pa vodijo mogočno korporacijo. Ti ljudje resno jemljejo le ostale iz svoje peščice, ki imajo takšno srce, medtem ko ostale ljudi smatrajo za »mrtve od rojstva«, »meso«. Skupno združeni naj bi Bratje svetlobe znova postali del Prvotne svetlobe in vsi skupaj spregovorili s srcem.

Tatjana Tolstoj: »Mjausk«, DSP 2016 (prevedla Urša Zabukovec)

Tatjana Tolstaja je ena od najbolj znanih sodobnih ruskih pisateljic, Mjausk (v originalu Кыс) pa bi lahko označili za njeno temeljno delo, ki ga je avtorica pisala kar 16 let (1986-2000). Dogajanje je postavljeno v postapokaliptični svet po Eksploziji, v katerem živijo mutirani ljudje, ki so izgubili vedenje o svetu iz časa pred apokalipso. V tem svetu igrajo posebno vlogo Nekdanji, ki poskušajo iz starih knjig ponovno obuditi nekdanje znanje in ga prinesti drugim ljudem. Znanje je med množicami pozabljeno in se nahaja v rokah tiranskega vladarja. Gre tudi za vprašanje o knjigi v ruski kulturi nasploh in o tem, kako ljudje danes več ne berejo in je izhod le v vedenju in preizpraševanju vsega.

Ljudmila Ulicka: »Sonjica«, Modrijan 2016 (prevedel Marjan Poljanec)

»Sonjica je nelepo dekle, ki išče uteho v branju. Do sedemindvajsetega leta ji prebiranje svetovnih klasikov pomeni edino uteho v življenju. Dela v knjižnici in tam tudi sreča znanega in priljubljenega slikarja Roberta Viktoroviča, ki jo že po nekaj dneh poznanstva zasnubi. Sonjica misli, da je to šala, saj ima zelo neprijetno izkušnjo iz mladosti s sošolcem, v katerega je bila zaljubljena. Vendar slikar misli resno in v zakonu s precej starejšim Robertom Viktorovičem se rodi prav tako neprivlačna hči Tanja. Tanjinja najboljša prijateljica je prelepa Jasja, ki se naseli pri njih in kmalu postane slikarjeva muza in ljubica. Sonjice novo dejstvo v zakonu ne preseneti, ampak je srečna, da je mož na stara leta v Jasji našel tolažbo. Po Robertovi smrti gresta dekleti vsaka svojo pot, Sonjica pa se vrne k svojim starim prijateljicam – knjigam.« (Vir: Dobreknjige.si)

Jevgenij Vodolazkin: »Laurus«, Cankarjeva založba 2015 (prevedla Lijana Dejak)

Zgodovinski roman Laurus približa bralcem vsakdanje življenje, občutja, misli ruskega človeka v poznem srednjem veku, ki si jih danes težko predstavljamo, še težje podoživimo. Zanimivo je, da je svet prikazan skozi oči zanimivega in neobičajnega lika – zdravilca. Vodolazkin je dober poznavalec tega zgodovinskega obdobja in eden vodilnih ruskih strokovnjakov za staro-cerkveno slovanščino in pravoslavna žitja, zato gre za tematiko, ki avtorju močno leži in jo je v tem delu tudi verodostojno prikazal. Delo so pohvalili tudi mnogi ruski literarni kritiki.

Avtor seznama Borut Kraševec ob tem priznava, da je izbor omejen in da je tako izpuščeno še marsikatero kvalitetno delo. Še nekaj idej vam dajemo tukaj.

Poglejte še: Od neuspeha do revolucije, kako je neki Galeb bistveno spremenil rusko umetnost

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke