Družno stojita mišičast moški delavec in podobno mišičasta kmečka ženska v halji, v rokah držita srp in kladivo. Spomenik delavca in kolhoznice je bil postavljen zato, da bi simboliziral večno enotnost delavcev in kmetov v Sovjetski Rusiji.
Tako kot so morali sovjetski delavci in kmetje skozi zgodovino prestati marsikaj, je marsikaj preživel tudi tale par iz nerjavečega jekla.
Avtorica tega spomenika je Vera Muhina, mojstrica kiparstva v slogu socialističnega realizma, narejen pa je bil za svetovno razstavo leta 1937 v Parizu. Sovjetsko zvezo so tedaj prvič povabili na svetovno razstavo in oblast (oziroma Stalin) je bila odločena, da naredi velik vtis.
Ko sta Muhina in arhitekt Boris Jofan pripravljala delavca in kolhoznico za sovjetski paviljon, sta dobila navdih pri skulpturi Harmodija in Aristogejtona, starogrškem dvojcu, ki je umoril perzijskega tirana in prinesel Atenam demokracijo.
Starogrška Harmodij in Aristohejton, rimska kopija
WikipedijaDelavec in kolhoznica bi morala predstavljati vzhajajočo zmago socializma po vsem svetu. Jofan je pozneje pisal, da je bilo že vnaprej načrtovano, da bo ta arhitekturni kompleks igral glavno vlogo na sovjetskem paviljonu na svetovni razstavi. Tako se je tudi zgodilo.
Ko je Muhina pripravljala spomenik, se je zgodil dogodek, ki spominja na kakšno anekdoto: Njej sovražen inženir je pisal Stalinu in jo poskušal pred njim očrniti s trditvijo, da je ona nekje v obleki kolhoznice na skrivaj upodobila obraz Leva Trockega.
Naj se to sliši še tako absurdno, takrat so to trditev vzeli skrajno resno. Leta 1937 je bila na pohodu Stalinova velika čistka, zato bi bila Muhina v resnih težavah, če bi se trditev izkazala za resnično. A je bila to seveda izmišljotina. Funkcionarji so podrobno analizirali spomenik in ugotovili, da o Stalinovem glavnem sovražniku ni ne duha ne sluha. Vse se je končalo srečno za Muhino.
Sovjetski in nemški paviljon sta si na svetovni razstavi 1937 stala eden nasproti drugemu
Getty ImagesMed svetovno razstavo v Parizu sta bila glavna tekmeca Sovjetska zveza in nacistična Nemčija, ki sta se nekaj let pozneje znašli na nasprotnih straneh v drugi svetovni vojni. Monumentalna paviljona obeh držav sta bila postavljena eden nasproti drugemu, na glavnem bulvarju za pešce v predelu Trocadéro. Kako resno so si zrli iz oči v oči!
Nemški paviljon, ki ga je oblikoval zloglasni nacistični arhitekt Albert Speer, je prikazoval velike stebre v obliki rimske številke tri (Tretji rajh), ki jih je na vrhu dopolnjeval orel s svastiko. Z neposredne bližine so proti nacistični simboliki obrnjeni simboli sovjetskega socializma.
Nekateri kritiki so hvalili mojstrovino Muhine in Joana, drugi pa so Delavca in kolhoznico sprejeli s skepso in ju označili za delo »modernizma brez obraza«. Ne glede na vse sta sovjetski in nemški paviljon oba osvojila veliko nagrado sejma, zlato medaljo.
Delavec in kolhoznica (spredaj), pogled z avenije miru 1959. Izgled spomenika na tej lokaciji ni bil všeč avtorici Veri Muhini.
Valentin Sobovljev, Vasilij Jegorov/TASSPo koncu sejma so spomenik delavca in kolhoznice poslali v domovino. Pojavila se je težava: v Franciji so ju ločili z velikanskega piedestala, in sedaj je morala sovjetska država najti novo primerno mesto za 24,5 metrov visok spomenik.
Najprej so razmišljali, da bi ga postavili pri hidroelektrarni Ribinsk na reki Volgi, potem so razmišljali o Vrabčjih gorah v Moskvi, od koder bi ga lahko videlo vse mesto. Vendar ta dva predloga nista obrodila sadov.
Ko so leta 1939 v Moskvi odprli VDNH (Razstava dosežkov narodnega gospodarstva), so spomenik postavili pred glavni vhod razstavišča na dokaj majhen piedestal, ki je bil trikrat manjši od tistega v Parizu. Muhina je bila nad ogorčena nad to rešitvijo in je novi piedestal označila za »štor«. Prepričana je bila, da se je zaradi prenizke višine izgubila lepota tega veličastnega spomenika.
Spomenik je leta 1947 postal uradni znak filmskega studia Mosfilm, čeprav to Muhine ni kaj dosti potolažilo. Od takrat vidimo moškega in žensko s srpom in kladivom na začetku vsakega sovjetskega filma iz tega slavnega studia.
Leta 2003 so spomenik začasno umaknili zaradi popravil, leta 2010 pa so ga znova otvorili. Sedaj ima končno večji piedestal, ki je 10 metrov višji od prejšnjega – 34,5 metrov, s katerim je celoten spomenik visok 58 metrov. Danes je to peti največji spomenik v Rusiji in sedaj lahko vsi občudujemo lepoto tega jeklenega para.
Delavec in kolhoznica, VDNH, 2018
Konstantin Kokoškin/Global Look PressČe bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
