J**** vreme: Zakaj Rusi ne marajo praznih klepetov ("small talka")?

Ko sem bil nazadnje v Ameriki, sem se ustavil na kavi v eni kavarni. Ko sem čakal, da pridem na vrsto, se je ženska za pultom nasmehnila in rekla: »Kakšni so kaj vaši načrti za konec tedna?«

Pa sem rekel: »Hm, ne vem.«

»Vreme je lepo, kajne?«

»Da, lepo je,« sem odgovoril.

Tole je tipičen primer praznega klepeta, ki mu v angleščini rečemo small talk. To je nekakšno ogrevanje ust brez večjega cilja.

Kako sem poskušal klepetati v Rusiji

Ko sem prišel nazaj v Rusijo, sem povabil prijateljico Eleno na kavo.

»Zakaj si pisal, da te bodo Rusi hoteli samo umoriti in pojesti, če se pogovarjaš z njimi?« me je vprašala.

»Ampak to je res! Ko poskušaš imeti z njimi prazen klepet.«

»Ni res,« je odvrnila.

»Ja, pa je, sploh ko gre za pogovore z neznanci,« sem vztrajal.

Zmajevala je z glavo in zavrtela oči.

»Res. Predstavljaj si, da si v vrsti v trgovini, jaz pa bi kot naključni neznanec začel govoriti tebi o nečem neumnem, na primer, da bi ti začel razlagati o svojem dnevu, tvoji lepi bluzi ali vremenu.«

»Nihče ne bi naredil tega,« je rekla.

Zasmejal sem se. »Oh, bi, v Ameriki to počnejo.«

Zagledala se je vame s sumljivim pogledom. Kot da sem ji ravnokar rekel: »Veš, v Ameriki ljudje jedo svoje prste s kečapom.«

Edinkrat, ko me je v Rusiji zunaj čisto prostovoljno ogovoril naključen neznanec brez posebnega razloga, je bil primer, ko je ena lepa slepa ženska rekla: »Oh, ti pa si lep fant.« Potem se je obrnila proti zraku poleg mojega obraza in rekla: »Ti tudi!«

Kaj si Rusi mislijo o praznih klepetih

Nekaj Rusov sem povprašal, kaj si mislijo o praznih klepetih. Dobil sem odzive, kot so:

»Sovražim take čvekače – zakaj se pogovarjajo z menoj? Jih res zanima, kako se počutim? Ne morejo preveriti vremena na internetu? Bodo hoteli od mene kakšno uslugo? Pojdi proč ali povej naravnost, kaj hočeš!«

In:

»Rusi ne vidijo smisla v pogovarjanju o očitnih in banalnih stvareh. To je nam dolgočasno in ni del naše kulture.«

Neki drugi Rus je pomislil, da gre tu morda tudi za zemljepisne vplive: »Lokacija veliko pomeni. Mislim, da glavni razlog tiči v vremenu. Ne moreš se dosti pogovarjati, ko osem mesecev vidiš samo sneg in temo. V neskončnost se lahko pogovarjaš tam, kjer nenehno sije sonce in je vino zastonj.«

Slabo se je pisalo govoričenju.

Vendar nisem želel samo verjeti na besedo drugim, zato sem šel sam v akcijo in poskušal klepetati z Rusi. Na moji ulici je majhna kavarnica, kjer si navadno kupim svojo jutranjo kavo. Prodajalci me poznajo, zato bodo ob mojem vstopu vsekakor rekli »Zdravo, prijatelj,« in »Kako si?«, toda vsekakor ne bodo pričakovali odgovora. Ko sem čakal na kavo, sem se obrnil proti moškemu za šankom in mu rekel v ruščini: »Kakšno vreme je danes, kaj?«

Mrko me je pogledal, se obrnil preko rame proti močnemu deževju in ledenim pločnikom spomladanskega Sankt Peterburga, in mi odgovoril:

»J**** vreme.«

»To ti meni govoriš?«

Tole je bil moj prijatelj Ivan iz kavarne. Ženska za šankom mi je predala mojo belo kavo, pa sem ji rekel: »Vikend bo lep, imate že kakšne načrte?«

Naravnost me je ignorirala. Obrnil sem se proti Ivanu, ki je še vedno imel mrk obraz. »A to meni govoriš?« je vprašal. »Ma ne, samo hotel sem imeti small talk, saj veš, malo poklepetati z natakarico.«

»A nimaš punce?«

»Kaj? Da, seveda jo imam. To je samo small talk, saj veš, ko se z ljudmi pogovarjaš nekaj čisto nesmiselnega, samo da vzpostaviš stik s sočlovekom.«

Potem se je malce zamislil. Čez nekaj časa je pristopil do mene in rekel: »Včasih si želim, da bi bilo več takih čvekov, moji prijatelji ves čas razpravljajo o silnih filozofskih zadevah.«

Potem se je spomnil: »No, saj se tudi pri nas to včasih zgodi. En dan sem skoraj pozabil kupiti vžigalnik za moje cigarete, pa mi je trafikantka povedala, kako je celo jutro iskala vžigalnik, pa nobeden ni delal, zato je mislila, da nad njo bdi kakšno prekletstvo. To je pogosto v Ameriki?«

Pa sem povedal: »Da, še posebej na jugu. Zelo pogosto v trgovini zapadem v pogovore o vremenu, novicah ali kakšnih podobnih nesmislih.«

»Mogoče se tako osamljeni ljudje lažje skrijejo. Če se vsi ves čas pogovarjajo, kako boš potem sploh vedel, kdo je osamljen?«

J**** small talk, naj bo »big talk«

Še vedno nisem spoznal Rusa, ki bi zares imel rad prazne čveke.

Nasprotno: Rusi imajo radi resne in pogosto zelo osebne pogovore. Mogoče boste spoznali kakega novega Rusa, na primer na vlaku ali v baru, in že v nekaj urah lahko postaneta dobra prijatelja.

Tole se mi je zgodilo, ko sem poskušal klepetati v umazanem Baru Puškin. Izbiral sem si pivo. Poleg natakarja je bil tam samo še en moški, ki je stal pri šanku in me gledal. V Ameriki bi se morda obrnil proti njemu in rekel: »Kako je kaj?«, on pa bi se nasmehnil in rekel: »Gre, ni slabo, super vreme imamo.« Jaz pa bi odgovoril: »Ja.« Konec pogovora.

Ko pa sem se obrnil proti temu tipu (dosti, dosti pozneje sem izvedel, da mu je ime Tim) in rekel: »Kako je kaj?«, se je zgodilo nekaj čisto drugega.

Čez pet ur sem sedel na rojstnodnevni zabavi Timovega najboljšega prijatelja, v lokalu, ki mu je on govoril »Sovjetski bar«. Vedel sem, da je bil Timov oče vojaški general in da je bila zaradi njega njegova družina zelo spoštovana v domačem kraju. Vedel sem, da lahko Tim recitira Shakespearja, ker je to naredil pred mojimi očmi. Vedel sem, da je njegova mama pustila njegovega očeta, ko je bil on še zelo mlad, ona se je potem preselila v svoje stanovanje, oče pa je pozneje umrl. Vedel sem, da še vedno živi pri mami, ki ji bi jaz bil gotovo všeč. Sigurno bom dobil vabilo, da pridem na večerjo in prespim pri njih. Aja, mimogrede, ime mi je Tim.

Pri praznih klepetih, small talku, se v bistvu ne pogovarjaš s sočlovekom, ampak na človeka. Pogovor nima globine in smisla. Spominja na neroden ples v gimnaziji na zadnjih 30 sekund porazne pesmi brez ritma. Dolgočasno je, Rusi pa ne marajo dolgčasa. Ko sem pozneje hodil po ulici z novim prijateljem Timom, mi je začel pripovedovati o svojem bivanju v New Yorku. Nato pa naju je ustavila ena starejša ženska.

»O, mama!« je zakričal Tim. »Tole je moja mama.«

Ženska me je srepo pogledala, potem pa zagrabila Tima za jakno.

»Bedak, kaj se potikaš naokoli v tem mrazu. Pijan si!« je kričala nanj. Še bolj mu je zatisnila šal okoli vratu. Tim se je malce zamajal, potem pa skočil na stran in pobruhal kup snega.

Pogledal sem njegovo mamo, ona pa mene.

Postalo mi je zoprno. Rekel sem: »Kakšno vreme, kaj?«

Ona je odvrnila: »J**** vreme.«

Benjamin Davis je ameriški pisatelj, ki živi v Rusiji. Raziskuje različne teme od nesmiselnih do poglobljenih preko pogovorov z Rusi. Preberite tukaj njegovo prejšnjo »raziskavo« o tem, kaj si Rusi mislijo o Donaldu Trumpu. Če imate svoj predlog, kaj bi lahko še raziskoval Benjamin, napišite predlog v komentarjih ali nam pišite na Facebooku.