Pokukajmo v »Leninko«, največjo knjižnico v Rusiji (FOTO)

Ob zvoku fotoaparata zabubljeni ljudje dvignejo grd pogled s knjig proti viru hrupa – na človeka, ki fotografira. Tukaj je opozorilo »bodite tiho« tako pogosto, kot je na letalih pogost napis »kajenje prepovedano«.

Komaj smo prišli v dvorano s fotografsko opremo, so varnostniki pri priči planili na nas kot zmaji, začeli so preverjati, ali imamo dovoljenje za fotografiranje (hvala bogu smo ga imeli). Ob takem varovanju je v največji knjižnici v državi vsekakor poskrbljeno za popolno varnost.

Malce zgodovine

Prvotni knjižnični fond je nastal na podlagi osebne zbirke rokopisov in redkih knjig državnega uradnika, grofa Nikolaja Rumjanceva. Na osebni ukaz Nikolaja I. je bil že leta 1828 v Peterburgu ustanovljen Rumjancevski muzej. Sčasoma je podlegel konkurenci drugih ustanov v prestolnici in padla je odločitev, da se muzej preseli v Moskvo. Zanj so izbrali eno od najlepših zgradb takoj poleg kremeljskih zidov – Dom Paškova.

Po revoluciji leta 1917 se je knjižnica zares razcvetela. Moskva je postala prestolnica in Rumjancevski muzej je postal glavna knjižnica v državi, zanj so zgradili novo zgradbo in nov prostor za knjige. Danes prostori knjižnice zasedajo celo mestno četrt. V Hiši Paškova pa so glasbeni, rokopisni in kartografski oddelek.

Rumjancevski muzej so v nekem trenutku preimenovali v Državno knjižnico ZSSR V. I. Lenina. Po njej so poimenovali postajo metroja Biblioteka imeni Lenina, ki so jo odprli v bližini leta 1935. V novejši zgodovini so knjižnici odvzeli leninski naziv in jo preimenovali v Rusko državno knjižnico. Toda vzdevek se je ohranil in ljudje ji še danes pravijo »Leninka«.

Leta 2013 so odprli oddelek knjižnice v Judovskem muzeju in centru tolerance. Tam je gradivo Šnersonove knjižnice, zbirka verske in posvetne literature hasidijskih Judov. Del knjižnične zbirke je tudi digitaliziran.

Malce sodobnosti

Ko vstopiš v prestižno knjižnico, kot je na primer tista na univerzi v Oxfordu, te takoj prevzame občutek povezanosti z zgodovino. Podobno po preteklih časih diši Leninka, sicer gre za manj oddaljeno preteklost, ki pa je prav tako že izginila. Zelene dvorane, volnena sedišča in svetilke so ohranile duh socializma s človeškim obrazom. Mogoče je to celo najboljša stvar, ki je ostala od Sovjetske zveze.

Leninka nikoli ne sameva. Vedno se tre ljudi v garderobi. Po neverjetno lepem paradnem stopnišču se vsako minuto vzpenjajo dekleta v kratkih krilih in spoštovani profesorji. Ekscentrična žareča rdečelasa dama nejasne starosti si nekaj prepeva in samozavestno stopa v glasbeni oddelek. Tukaj je skoraj vsak dan.

Knjižnica ima več čitalnic z računalniki, neskončne hodnike in kotičke z mizami, kjer lahko prav tako berete. Tekoči trak neprenehoma ponuja razne knjige iz skladišča. Slučajno sem opazila knjigo za samostojno učenje italijanščine, knjigo z osnovami računovodstva in redek zvezek Pasternaka.

Za nekatere je obisk knjižnice prijeten ritual. Tukajšnje knjige in mize imajo poseben vonj po suknu, poseben vonj imajo tudi stare lesene omare in parket, na splošno pa ima vse vonj po zgodovini. Prižgeš si legendarno zeleno svetilko in se odpraviš v čudoviti svet knjig.

Tule sedi spodobno oblečen starejši moški in pod lučjo preučuje rokopis, poleg njega je zelo stroga ženska srednjih let z očali, sigurno predavateljica. Zraven so bradati profesor, na drugem koncu pa študentke delajo sebke. Tukaj so tudi kitajski študentje, ki tukaj študirajo in se učijo ruščine (v študentskem domu preveč stvari moti pozornost).

V dvorani s kartotekami je bolj umirjeno vzdušje. Upokojenka tukaj prebira sveže revije, da ne troši denarja za nakupovanje revij. Za sosednjo mizo moški v trenirki rešuje križanke. Najbrž si je prišel krajšat čas pred vlakom ali si hoče malo zbistriti um. Nekateri tukaj celo telovadijo: neki bralec si je raztegnil blazino na odmaknjenem hodniku in izvaja gimnastične vaje.

Nekaj številk

Danes knjižnica hrani preko 47 milijonov enot v 367 jezikih sveta, med drugim v redkih vzhodnjaških jezikih. Poleg tiskanega gradiva (sem vedno pošiljajo vsa najpomembnejša) so tu redki rokopisi, tiskane različice primerkov likovnih umetnosti, fotografska gradiva, zemljevidi, note, periodične publikacije, zakonodaja, vojaška literatura in literatura za bibliotekarje. Tukaj boste našli tudi vse disertacije, ki so jih zagovarjali od leta 1951 naprej.

Za obiskovalce ima knjižnica odprtih 36 čitalnic, skoraj povsod je WiFi. Vsako leto se registrira 100 tisoč novih uporabnikov. Zaposleni kot zanimivost povedo, da vsako minuto vrata knjižnice odpre pet obiskovalcev.

Poleg tega Leninka aktivno digitalizira svoje arhive. Danes elektronska knjižnica šteje že 1,3 milijona dokumentov, poleg tega so na voljo elektronska baze na daljavo, elektronske publikacije Cambridge University Press in založbe Springer, baze raznih spletnih knjižnic, arhivi digitaliziranih revij (JSTOR). Celoten seznam dobite na spletni strani državne knjižnice.

Nekaj praktičnih nasvetov

V knjižnico se lahko vpiše državljan katerekoli države s starostjo vsaj 14 let in to popolnoma zastonj. Potrebujete samo osebni dokument (če ste iz države, za katero Rusija zahteva vizo, prinesite svoj potni list z vizo).

Postopek vzame samo 10 minut. Fotografirajo vas in vam dajo plastično knjižno izkaznico. Mimogrede, študenti se pogosto šalijo, da fotografije za knjižnico običajno izpadejo grozno. Sedaj je možen celo vpis prek spleta.

Ko ste vpisani, morate oddati svoja vrhnja oblačila in večje nahrbtnike. S seboj smete vzeti manjšo torbico in prenosnik.

Knjižnica je odprta od 9.00 do 20.00, v nedeljo je zaprta. Toda bodite pripravljen, da boste včasih na želeno knjigo čakali tudi po več ur, preden vam jo zaposleni dostavijo iz skladišča. Vedno pa si lahko naročite knjigo za naslednji dan, da vam ni potrebno čakati.

Leninka je dolgo slovela kot kraj, kjer lahko spoznate zanimive ljudi, si najdete ženo ali moža iz dobre profesorske družine. Nekateri so celo hodili v knjižnico prav s tem namenom. Knjižnična kadilnica pa je sama po sebi imela kopico legend. Tisti, ki so se želeli pogovarjati, pa se niso smeli zaradi ohranjanja tišine, so navadno zahajali tja.

V oskrajevskem filmu Moskva ne verjame solzam vidimo študentko iz province, ki se dolgočasi v dvoranah Leninke in išče zanimivo družbo, nato pa pride v kadilnico in hoče kaditi z mladimi znanstveniki, da bi pritegnila njihovo pozornost. Varnostniki pravijo, da jih obiskovalci še danes sprašujejo po znameniti kadilnici, toda danes je ni več. Kajenje v prostorih knjižnice je prepovedano. Je pa na voljo čudovita jedilnica. Zakaj se ne bi srečevali kar tam?

Še nekaj utrinkov iz knjižnica najdete tukaj.

Poglejte še: Nekoč in danes ali kako se je skozi čas spreminjal moskovski metro