Kako sta sovjetska umetnika spravila Lenina k McDonaldsu in provocirala sovjetske oblasti

Spoznajte dva ruska umetnika, ki sta izumila »soc art« in dodobra razjezila sovjetske oblasti. Samo za primer povejmo, da sta Vitalij Komar in Aleksander Melamid delala »čufte« iz glavnega komunističnega časopisa Pravda, da bi lahko »pokušala duhovno hrano«.
Lenin ustavlja taksi v New Yorku, iz serije

Danes za Andyja Warhola pravijo, da je čisti idiot, abstrakcije Gerharda Richterja (eden najdražjih še živečih umetnikov) pa primerjajo z slikami, ki jih s čopičem delajo živali. Ta aroganca ni posledica svetovne slave, ampak drznosti tistih, ki so se »rodili za železno zaveso«.

Komar in Melamid

V 70-ih, ko so bila t. i. »leta zastoja«, sta umetnika v Moskvi Vitalij Komar in Aleksander Melamid nevarno dražila sovjetsko oblast. V svojih performansih sta oponašala Lenina in Stalina, iz glavnega komunističnega časopisa Pravda sta delala mesne kroglice, organizirala sta legendarno Buldožersko razstavo in izumila soc art – enega najbolj ironičnih stilov sodobne ruske umetnosti.

Kaj pa je soc art?

Za soc art razlagajo, da je postmoderna parodija umetnosti socialističnega realizma. Komar in Melamid sta si kot prva v Sovjetski zvezi drznila posmehovati sovjetski oblasti v umetnosti. Hkrati je soc art postal ironični analog zahodnega pop arta. Če je zahodni pop art nastal kot reakcija na hiperprodukcijo izdelkov, je soc art reakcija na hiperprodukcijo propagande.

Poreklo socrealizma, iz serije

Od leta 1967, ko je sovjetska oblast praznovala 50-letnico obstoja, je sledila cela vrsta jubilejev. Ulice so bile redno polne udarnih sloganov in zastav. Zahodnjaki so v pop artu spravili v muzej tisto, kar so videli na ulicah – reklame priljubljenih izdelkov; Komar in Melamid sta na nek način naredila isto – prav tako sta v umetnost prenesla to, kar sta videla okoli sebe.

Razstava v Moskvi

Kako se je pojavil soc art?

Zgodba o nastanku soc arta spominja na anekdoto. Ko je leta 1972 Sovjetska zveza obeleževala še eno obletnico – 50 let pionirske organizacije, so Komaru in Melamidu naročili, naj naredita plakate za pionirske tabore.

Z delom sta začela pozimi, v neogrevanih prostorih pionirskega kluba, v katere so butali ledeni vetrovi. Umetnika so pogrevali alkohol in sanje o honorarju, to pa je odprlo prostor za samokritiko. Komar in Melamid sta skrušeno ugotavljala, da morata zaradi denarja delati proti svoji vesti in načelom, to ju je bolelo še toliko bolj, ker sta takrat že bila tudi priznana člana neuradne umetnosti.

Potem se jima je utrnila ideja o novem junaku: izmišljenem umetniku, ki bi izvajal državna naročila iz duše. Tako se je pojavil izmišljeni socrealistični umetnik »Komar in Melamid«. Zaspala sta z občutkom, da sta prišla do velikega odkritja. Prav sta imela. Njuno umetniško strategijo danes označujemo za neposredno predhodnico postmodernizma, ki jo odlikuje stremljenje k travestiji in parodiji.

Mesne kroglice iz časopisa Pravda in drugi memi

Mlada umetnika sta bila zelo navdahnjena nad svojim novim odkritjem. Z velikim navdušenjem sta začela ustvarjati dela svojega izmišljenega umetnika.

S svojima priimkoma sta se podpisovala pod slavne sovjetske slogane. Upodobila sta se v vlogi voditeljev Lenina in Stalina, svoje sorodnike pa sta prikazala kot like v propagandnih plakatih. Komar in Melamid sta v določeni meri počela to, čemur danes pravimo meme.

S svojimi deli sta umetnika razkrivala lažno naravo socialističnega realizma in sprožala smeh nad sovjetsko ideologijo. Ustvarjala sta performanse, ki jih lahko označimo samo za politično svetoskrunstvo.

Med drugim sta pekla »časopisne čufte« iz časopisa Pravda, da bi lahko »pokušala duhovno hrano«. Na enem od večernih javnih srečanj v stanovanju pa sta nastopala kot Lenin in Stalin, ki sta vodila skupino gledalcev, ki so morali narisati veliko socrealistično sliko. Takrat so vse prisotne aretirali. Ko sta umetnika sedela na milici poleg zvezde nekonformizma Oskarja Rabina, sta se spomnila, da bi lahko organizirala veliko razstavo neuradne umetnosti. Ta se je slavno zapisala v zgodovino kot »Buldožerska razstava«.

Čufti iz časnika Pravda, 1974

Buldožerska razstava

Komar in Melamid sta bila med pobudniki razstave underground umetnosti na prazni parceli na obrobju Moskve. Disidentskih umetnikov niso spustili v uradne državne razstavne dvorane, zato so iskali alternativne načine za predstavitev svojih del. Na tej razstavi je sodelovalo dvajset ljudi.

Tam so se nenadoma prikazali pripadniki KGB-ja pod krinko delavcev – skrbnikov za zelenje. Začeli so razbijati razstavljena dela. Na parcelo so pripeljali buldožer, ki je začel dobesedno gaziti slike. Ti dogodki so močno odmevali po svetu in pojavili so se članki v vodilnih časopisih na Zahodu, pod vprašajem se je znašel podpis helsinških sporazumov.

Mavzolej z napisom

Komar in Melamid sta se takrat odločila, da emigrirata. Najprej sta šla v Izrael, od tod pa v New York, kjer živita že 40 let.

Kako sta Komar in Melamid kupila Warholovo dušo za 0 centov

Ko sta se preselila v New York, sta umetnika s svojevrstnim satiričnim pogledom na svet začela kritizirati zahodno družbo. Še posebej sta imela na muho umetniški trg.

Ena najodmevnejših akcij iz njunega življenja v Ameriki je bila akcija kupovanja duš. Izhajala sta iz razširjenega klišeja, da slikar daje svojo dušo v umetniško delo, vendar njegovo sliko proda galerija in od tega pobere polovico. Umetnika sta začela kupovati in prodajati duše ljudi. Ti so svojo dušo ponujali pred komisijo, pozneje so šle duše na dražbo. Komaru in Melamidu je svojo dušo prodal celo Andy Warhol, ki jo je ocenil na 0 dolarjev. Umetnika sta se potem hecala: Njegova duša je tako poceni, ker jo je že večkrat prodajal.

Konferenca na Jalti, iz serije

Tudi izven ZSSR Komad in Melamid nista pozabila niti na soc art. Na Zahodu sta našla cel kup akademskih slik, ki jih je bilo mogoče kupiti za drobiž. Te slike sta potem preslikala in noter dodala politične like, od Lenina in Stalina do Hitlerja. Takšen postmoderni hibrid akademizma in socrealizma se je pojavil v 80-ih, ko se je že začela perestrojka. Imela sta razstave po vsem svetu, njuna dela pa so kupovali vodilni muzeji, kot sta tudi Metropolitan in MOMA.

Sloni slikajo

Z razpadom Sovjetske zveze je izmišljeni socrealistični umetnik »Komar in Melamid« prenehal obstajati. Toda umetniški duet je še dolgo ostal skupaj. V 90-ih je bil odmeven njun projekt »Slikarstvo slonov«, ki je bil parodija modernizma. Ko sta na eni od razstav videla pozne abstrakcije Gerharda Richterja, sta pomislila, da bi lahko enako dobre abstrakcije narisal slon.

Tudi zadnja dela Komara in Melamida, med katerimi sta Izbira naroda in Monumentalna propaganda, so enako aktualna in domiselna. Leta 2003 pa je duet prenehal obstajati. Umetnika sta nadaljevala kariero ločeno, vsak po svoji poti.

Vitalij Komar in Aleksander Melamid, 2002

Sedaj poteka retrospektivna razstava Komar & Melamid v Moskovskem muzeju sodobne umetnosti (Petrovka 25) vse do 9. junija 2019.

Medtem se je narod šalil nad oblastjo s političnimi vici. Preberite več o njih tukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke