MNENJE: Demonizacija Rusov v Hollywoodu hujša kot kadarkoli poprej

V Hollywoodu izumira stereotip o zlobnih Rusih – vsaj tako trdi glavna urednica ruske redakcije revije The Hollywood Reporter Marija Lemeševa, ki je leta 2017 v pogovoru za Indo-Asian News Service samozavestno razglasila: »V filmu z Angelino Jolie in Johnnyjem Deppom (Turist) sem videla, kako je bil ruski general prikazan kot nekakšen negativec, ki se mu je občinstvo smejalo med gledanjem filma. Naše [rusko] občinstvo ima vedno dobrovoljen in filozofski odnos do takšnih filmov, jemljemo jih tudi kot ironijo. Ampak mislim, da prikazovanje Rusov kot negativcev sedaj izumira.«

Jaz mislim, da je ona poskušala s temi besedami samo zmanjšati pomen ene od najdlje prisotnih tehnik v zgodovini Hollywooda. »Osuplost« ni dovolj močna beseda za opis mojih občutij ob takšnem prikazovanju Rusov.

Očitno nekateri Rusi ali tako globoko dojemajo motive drugih ljudi ali so tako dovzetni za sprejemanje udarcev drugih in jih dojemajo »filozofsko«. Zakaj bi hollywoodske napade na celo kulturo jemali resno? Najbogatejša filmska industrija na svetu filmov ne ustvarja samo zaradi veselja.

Morda ste tudi sami kdaj sodelovali v razpravi na spletu, med katero ljudje komentirajo: »To je samo humor,« »To je samo film,« »To je samo hec.« Prvo kot prvo: nič ne more biti »samo hec«, če se v filme vlaga tako veliko denarja. Naredite si uslugo in prenehajte misliti, da se zabavne vsebine ustvarjajo samo zaradi zabave same. Denar mora služiti nekemu namenu.

Najprej razčistimo tole

Znane so neposredne povezave med Hollywoodom, Pentagonom, CIO in ameriško zunanjo politiko, kar je bilo večkrat dokazano – pobrskajte malo z Googlom.

Nedavna zgodba iz leta 2017 nas pripelje do zahteve na podlagi zakonske pravice do obveščenosti, po kateri so bili razkriti dokumenti, ki predstavljajo 1.800 primerov filmov in televizijskih serij, v katere je bil neposredno vpleten uradni Washington. Ni posebno presenečenje, da si oblast želi, da bi bila v filmih v svoji državi prikazana v čim boljši luči, ampak nadzor ZDA nad mediji in zabavno industrijo spominja na fanatične razsežnosti. Poleg TV serij in Hollywooda to vključuje tudi jutranje oddaje, Oprah, Jay Leno, skoraj karkoli.

Na površju lahko vidimo milijone dolarjev za orožje in tehnologijo v filmu Michaela Baya. Ampak Hollywood je resno aktiven tudi na subtilnem področju in lahko lastnoročno pripelje ameriško nacijo do določenih prepričanj: včasih jih krepi, drugič s programom pripravlja teren za prihodnost.

Domovina

Showtime

Poglejmo si na primer HBO-jevo vohunsko serijo Domovina (Homeland). Tukaj so Rusi izpuščeni, je pa v seriji prikazano, kako šiitski Iran sodeluje s sunitskimi teroristi (!), čeprav je Iran v resničnem življenju spoštoval vse dogovore z ZDA, za katere so se vneto zavzemali demokrati (ki so med bolj izpostavljenimi skupinami HBO-jeve mehke sile). Nič ni rečenega o stotinah napačnih vtisov, ki jih takšni izdelki širijo o muslimanih kot ljudeh.

Mogoče se spomnite tudi malega filma Buffalo Soldiers, ki je izšel leta 2001, le nekaj dni pred napadi 11. septembra, potem pa je za več let ostal na strani, ker Washingtonu ni bilo povšeči prikazovanje ameriške vojske na smešen način, ko tava naokoli in jemlje heroin v bazi v Nemčiji med hladno vojno. Zanimivo, da ista usoda ni dočakala filma Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, izšel marca 2002), ki je bil označen za zgodbo o junaštvu in tovarištvu: scenarij nam prikaže ameriške vojake kot hrabre mlade fante, ki so se jih enega po enega lotili somalijski gverilci (tisti del, ko ameriške sile pokosijo 3.000 Somalcev, tudi civiliste, je izpuščen).

Buffalo Soldiers

Gregor Jordan/Odeon Film AG, 2001

Takšni usmerjeni diskurzi lahko ljudstvo vlečejo v vojno in ga pripravijo na prihodnje dogodke, vzdržujejo določeno raven jeze med ljudmi, dokler ne nastopi čas, ko je potrebna podpora za ta ali oni politični ukrep, stališče ali predsedniškega kandidata. V igri so predvidevanje, časovno načrtovanje, usmerjanje.

Površinski stereotipi

John Milius/Metro-Goldwyn-Mayer,1984 ; Peter MacDonald/Carolco Pictures,1988

Hollywoodski Rusi izstopajo zato, ker ne prikazujejo dejanskega kraja ali ljudi. Hollywoodski Rusi težko obstajajo v resničnosti. V praksi smo mešanica različnih tokov. Enako bi kdo lahko rekel za islam, vendar se prevladujoči ameriški deklarirani progresivci ne zavzemajo za Rusijo na enak način, kot se nekateri za muslimane. Rusa je tudi manj nevarno razjeziti kot muslimana, ker ne gre za religijo, ne gre za oskrunitev nečesa svetega. Če je kdo užaljen, pa … »Saj je to samo film!« Za Ruse ni vidnih skupin, ki bi se zavzemale zanje, norčevanje iz Rusov pa je politično varno zaradi dosega ameriške zunanje politike – mi smo edini zagovorniki sebe.

Najbrž ni potrebno na dolgo in široko opominjati na vse akcijske filme s tistimi negativci v zadnjih 50 letih. Od posmeha vredne Rdeče zore (Red Dawn, 1984), v kateri Sovjetska zveza napade ZDA (in pri tem izpade smešno), do Ramba III (1988), v katerem »pogumni mudžahid« (ki pozneje postane taliban) združi moči z Rambom proti zlobnim Sovjetom. Lahko bi temu dodali še na stotine drugih odkrito ali malo bolj prikrito stereotipnih filmov, v katerih so Rusi surovi, neumni, zaostali, nečloveški in pretentani na vsakem koraku pri svojih enodimenzionalnih načrtih (pomislite na ruskega gangsterja v Odklenjenem (Limitless) z Bradleyjem Cooperjem).

Če Rusi že niso naravnost zlobni in zabiti, so pa lahko napeti, fanatični, tragični, skrivnostni ali vsaj skrivajo kakšne slabe motive. Redko so prikazani v dobrem smislu. Če zgodba že prikaže nedolžno žensko, gre za lepo, krhko bitje, ki želi pobegniti iz Rusije zaradi boljšega življenja ali bega pred krutimi poblaznelimi gospodarji iz KGB-ja ali pa hoče delati za CIO.

Černobil

HBO, 2019

Ali veste, kaj mene pri vsem skupaj še posebej jezi? To, ko kažejo, da v težkih časih tudi najbolj ugleden »ruski znanstvenik«, kar ga najdete v Hollywoodu, podleže strahu, koristoljubju, izda svojo državo. Včasih kar vse troje. Celo zelo pohvaljen hit iz HBO-ja, serija Černobil (2019), prikazuje nenehne denarne obljube delavcem na terenu, ki so odstranjevali posledice nesreče, za delo, za katerega vam lahko tisti, ki so osebno preživeli nesrečo, lahko povedo, da je moralo biti opravljeno iz nuje. Tudi ko jim je grozila gotova smrt, so Rusi v seriji reševali hude probleme samo zaradi denarne nagrade. Ljudje, ki so osebno preživeli černobilsko nesrečo, so to avtorjem serije zelo zamerili – upravičeno.

Ne pozabimo na ugrabljenega ruskega znanstvenika v Netflixovi seriji Čudne stvari 3 (Stranger Things 3), ki ameriškemu policaju ne bo povedal državnih skrivnosti, če ne bo dobil češnjevega slurpeeja, ki ga je zahteval, namesto jagodnega. Ali ogromnega robateža, ki kruto davi ljudi.

Vprašajte se: Je leta 2019 to še normalno?

Stranger Things

Netflix

Večina bi na odgovorila: »Ne štekate! To je parodija na 80-ta!« Pa kaj? So prikazi res kaj manj žaljivi do druge kulture, če gre za samo parodijo svojih lastnih prikazov iz hladne vojne?

Hladna vojna se nikoli ni končala. Današnja situacija je še hujša kot prej in zahteva bistroumne pristope, ki sežejo globlje v duševnost gledalca, namesto da bi se vzvišeno poigravali s karikaturami. Stvari morajo ostati sveže, da občinstvo ne bi pomislilo, da kaj ne štima.

Nianse nove hollywoodske hladne vojne

Ampak ne razumite me narobe. Tudi v Hollywoodu po letu 2000 Rusi še naprej pijejo vodko iz vedra (pomislite na Salt z Angelino Jolie iz leta 2010), še zmeraj skačejo proti nasprotniku kot roboti z monolitnim domoljubjem (oligarh iz Agenta Ryan (Jack Ryan: Shadow Recruit, 2014)) in še vedno izkazujejo druge posmeha vredne vzorce »ruskega značaja«, kot sta denimo popolna brezbrižnost za življenja svojih obveščevalcev ali grdo ravnanje z ženskami, kot da so manj kot ljudje.

Čudno je, da smo Rusi v Hollyoodu germanski, ker Američani očitno verjamejo, da so komunisti tako bolj podobni nacistom, velik del svojih besed izrečemo v tem tupoglavem, hladnem, podatkovnem tonu. Se spomnite Charlotte Rampling v Rdečem vrabcu (Red Sparrow, 2018) ali Cate Blanchett v Indiani Jones in Kraljestvu kristalne lobanje (Indiana Jones: Kingdom of the Crystal Skull, 2008)?

Francis Lawrence/20th Century Fox, 2018 ; Steven Spielberg/Paramount Pictures, 2008

Jaz bi ob tem rad opozoril na to, da se kakšnih zadnjih pet let ti vse bolj ustvarjajo filmi in serije z zgodovinsko tematiko. Osemdeseta se vračajo in so močnejša bolj kot kadarkoli! Na površju se vse zdi zabavno, komedije, pesni Cyndi Lauper, spreji za lase, synthwave glasba. Vendar gre pod površjem za veliko več. Kar se tiče ruske plati, so bila 80-ta čas, ko so bili sovjetski zlikovci koristen stereotip. V današnjih časih, ko so politične napetosti spet velike, se Hollywood zelo močno opira prav na te vzorce: Čudne stvari 3 (Stranger Things 3) in Glow (serija o ženskih rokoborkah v 80-ih) sta dva vidna primera.

Premetenost ni samo v tem, da se s temo 80-ih namiguje, da je sodobni Vladimir Putin to, kar je bil sovjetski ekspanzionizem v hladni vojni (je pa ta element gotovo med bolj pomembnimi). Nova 80-ta v Hollywoodu imajo tudi nekakšno nenavadno spoštovanje v Rusih. Zdi se, kot da bi hoteli sugerirati, da Američani niso odločeni, ali smo Rusi močni ali šibki. Zavedajo se, da dandanes ni več mogoče tako zlahka in »otročje« prikazovati ruskih likov, zato je v mešanico dodana določena mera občudovanja Rusije. Zdi se, da je to pripeljalo v eksperimentiranje v novih pristopih, kot sta učinkovitost in profesionalnost okrutnih ruskih tajnih služb – sem lahko štejemo Atomsko blondinko (Atomic Blonde, 2017) in Anno (2019), ki vključujeta profesionalno tajno službo, s katero ni heca.

Anna

Luc Besson/EuropaCorp, 2019

Podmorniška streljačina Gerarda Butlerja z naslovom Lovec Ubijalec (Hunter Killer, 2018) si zasluži posebno pozornost. Poglejte, kako ruske sile niso prikazane v obliki nekih komunajzerjev, ki so samo srečni, da vse naokrog poka, ampak treznih profesionalcev. Skoraj bi na koncu rekli »hvala«, ker Rusi ne padajo po strupenih materialih ali pomotoma aktivirajo smrtonosne pasti. Eden se celo zapriseženo žrtvuje. Uau, Amerika, ne morem verjeti, da to govorim, ampak – hvala!

Hunter Killer

Donovan Marsh/Millennium Films, 2018

Posebna zahvala gre internetu in vsem ljudem, ki se znajo vse bolje povezovati s tujimi kulturami in gledišči. Svet je postal bolj povezan. Tudi ko demokratske volivce v ZDA mediji vsak dan bombardirajo z informacijami o domnevnem vpletanju Rusov v ameriške volitve, ni več prikazov v stilu večno zasneženih moskovskih ulic ali neumnih posnetkov Kremlja z rdečo zvezdo na vrhu; stoični uniformirani oficirji v debelih plaščih so bili zmanjšani na minimum, enako posnetki starejših žensk ali obubožanih revnejših Rusov. Napeljuje se sklep, da le nismo trpeči roboti, ampak resnični ljudje.

Bolj radovedni pa dobimo občutek, da smo vstopili v novo obdobje ustvarjanja narativov, z novimi triki, pristopi in niansami pri pripovedovanju zgodb. Pomnite: manjvrednost, zaostalost in svetovne ambicije Rusije še niso izginile. Samo globlje moramo pogledati.

Zakaj se bo vse to nadaljevalo

Če pri preučevanju Hollywooda zanikate ključno vlogo mednarodnih odnosov in zgodovine kot analitičnih orodij, potem zanikate sam razlog, zaradi katerih so liki Rusov v njem še naprej tako zelo priljubljeni, brez tega živite v fantaziji. Zato preučujemo evolucijo te slike, ki počasi dobiva svojo obliko, in prave vzroke zanjo, ki se postopoma kažejo. Če samo s stisnjenimi zobmi priznate, da Rusi niso popolni bedaki, to še ne zadošča. Povsod lahko jasno vidimo, da se tovrstno ustvarjanje podob Rusov nadaljuje – na Netflixu, v komedijah, družinskih filmih in tako naprej. Polno je aluzij o Rusiji kot eksotičnem kraju, kjer so vse stvari malce obrnjene na glavo.

V ZDA Rusijo in Sovjetsko zvezo še vedno obravnavajo kot eno državo, zato se mi zdi, da ne bodo kar tako opustili misli, da Vladimir Putin poskuša ustvariti drugo Sovjetsko zvezo. Prav takšne dokaze bi morali iskati, ko preučujemo filmsko industrijo od druge strani. Vse ostalo je le kozmetika. Mednarodni odnosi se ne pomirjajo, nič bolj »tesni prijatelji« nismo danes.

Vse stoji tako, kot mora, ker je kinematografija le ogledalo ciljev, ki jih želi doseči najbolj financirana filmska industrija na svetu zavoljo nacionalnih interesov svoje države. Čisto enako je pri Rusih. Ali Indijcih. Ali Kitajcih. Washington ima pač več denarja, zato je njegovo strateško razmišljanje bolj vseprisotno in vsem na očeh.

Preberite še:

Mnenje: Kako nam HBO laže o Černobilu in zakaj moramo serijo vseeno pohvaliti

Kaj nam je Hollywood želel »prodati« kot sovjetska letala in helikopterje?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.