Gostje iz Sibirije: Na festivalu Glasbe sveta smo poslušali grleno petje iz domovine šamanov (VIDEO)

Ivan Ščavrovski
Na festivalu Glasbe sveta, ki se je nedavno odvil na gradu Kromberk pri Novi Gorici, je sodelovala tudi glasbena skupina grlenega petja Huun Huur Tu iz ruske republike Tuve. Z vodjo ansambla smo se pogovarjali o posebnostih njihove glasbe, grlenem petju, slovenski gostoljubnosti in podobnosti med Slovenci in Sibirci.

Topel večerni zrak so napolnili zvoki daljne sibirske tajge. Močno grleno petje je prebadalo zvezdnato nebo. Ritmi bobnov so se skladali s srčnim utripom publike. 6. avgusta je v sklopu festivala Glasbe sveta na gradu Kromberk drugič v Sloveniji nastopil tuvanski narodni ansambel Huun Huur Tu.

Sprejem tuvanskih glasbenikov s strani slovenske publike je bil nenavadno topel, celo goreč. Našo dopisnico je zanimalo, kako so gostje iz Sibirije doživeli Slovenijo, pozabila pa ni niti na vprašanje, s kom se pogovarjajo tuvanski šamani.

Ime Huun Huur Tu v prevodu iz tuvanskega jezika pomeni »kolovrat«, gibanje življenja, sonca, svetlobe in blagostanja. Po besedah vodje skupine Sajana Bape so v Slovenijo prišli prav s tem – zaželeti blagostanja vsem njenim ljudem.

Russia Beyond: Sončev kolovrat je starodavni simbol mnogih starih ljudstev, med drugim tudi Slovanov. Grleno petje pa je, kolikor vem, izključno tradicija ljudstev iz osrednje Azije. Sajan, povejte prosim, kako se poslušalci po vsem svetu odzivajo na tako eksotično petje? Kdor nima predstave o tej tradiciji in kulturi azijskih ljudstev, verjetno težko razume, kaj se dogaja.

Sajan Bapa: Da, res je. Grleno petje je izključno srednjeazijska tradicija: Mongoli, Tuvanci, Altajci, Hakasi, Jakuti, Čuvaši, Kazahi … To tradicijo so nekoč že začeli pozabljati, mi pa smo jo še ravno pravi čas ponovno obudili. Nenazadnje gre za ustno izročilo, ki se je prenašalo iz generacije v generacijo od ust do ust. Tudi mene so tega petja učili dedki, strici, bratje … Danes pa že imamo posebne šole, kjer poučujejo grleno petje, kamor lahko prideš, se naučiš peti in razvijaš svoje vokalne sposobnosti. Zadnjih 10-15 let v Tuvi redno potekajo mednarodni festivali in simpoziji grlenega petja, kamor prihajajo ljudje iz celega sveta.

Hočete reči, da se lahko kdorkoli nauči grlenega petja?

[smeh] Seveda! Saj se ne razlikujemo tako zelo. Fiziološko smo si bolj ali manj enaki. Treba je samo vedeti, kako aktivirati glasilke, kako jih napeti in sproščati. Tukaj so na delu dihalni in govorni organi in notranji resonatorji. To je cel sistem zmožnosti človeškega glasu, mišic, glasilk … A vsak ima svoj stil, zato ker ima tudi vsak posamezen človek edinstvene fizične lastnosti. Pri grlenem petju je vsekakor najpomembnejši zvok.

Že, vendar to petje je neločljivo povezano s kulturo ljudstva, naravo, okoljem. Lahko bi rekli, da gre pri tem za pogovor z naravo … To petje ima malo skupnega s klasičnim petjem, kot ga razumejo Evropejci.

Ko sem bil mlad, sem se navduševal nad instrumentalno glasbo, zelo mi je bil všeč jazz, nato pa me je prevzela domača, tradicionalna glasba, ki sem jo slišal v družinskem krogu … Seveda smo poslušali tudi zahodno glasbo, a ta tradicionalna glasba iz otroštva je postopoma postala del vsega mojega življenja. Res je – to petje je pogovor z naravo, s sorodniki, bližnjimi, s samim seboj, s tvojim notranjim svetom. Lahko bi rekli, da je neke vrste meditacija, zvočna terapija … To je nekaj globljega od zgolj glasbe. Ne zapiramo brez razloga oči, medtem ko pojemo. Takrat vstopimo v posebno stanje. Treba se je skoncentrirati, da držiš ton, hkrati pa še melodijo in ritem. Našo glasbo zmeraj izvajamo na meji zmožnosti. To je hkrati nadzor in svoboda. Mnogo gostujemo po svetu in še nikoli nisem naletel na kakšno nerazumevanje, nihče še ni ostal ravnodušen. To je vendar naša skupna, starodavna tradicija. To petje je obstajalo dolgo preden se je človek naučil govoriti, dolgo preden so se pojavili razni jeziki. Glavna so čustva! Glasba se nas dotakne na emocionalni ravni, zato menim, da je naše petje razumljivo vsem, neglede na to, kateri jezik govorijo.

V Sloveniji niste prvič. Kakšni so vaši vtisi o tej državi?

Prepotoval sem ves svet in lahko rečem, da so ti kraji po Tuvi prvi, kjer mi je zelo všeč absolutno vse – narava, ljudje, hrana, vse v paketu! Gore, morje … Slovenija je prekrasna dežela!

Katere slovenske jedi pa so vam najbolj všeč?

Morda se ne bom spomnil imena vseh jedi, zato mi pomagajte: juha, podobna rassolniku, takšna bolj kisla (jota, op. avt.), zelo okusni mesni svaljki (čevapčiči), zelo okusen mi je bil pire krompir … Hrana je preprosta in zelo okusna, nasitna, tako kot pri nas v Tuvi. Sploh pa mi je všeč slovenska gostoljubnost – brez patosa (pretirane vznesenosti), iskrena, topla in hkrati dostojanstvena. V tem smislu so Slovenci precej podobni našim Sibircem.

V Tuvi še danes živi kultura šamanizma. S kom se pogovarja šaman, kaj menite?

Obstaja seveda mnogo šarlatanov, a v Tuvi živijo tudi pravi šamani. To lahko z gotovostjo trdim. Na to temo sem se pogovarjal z ljudmi, ki jim zaupam. Šaman se pogovarja z duhovi! Če verjamete ali ne, on jih vidi. Šaman vidi to, česar navaden človek z navadnimi sposobnostmi, ne more. Oni vidijo in slišijo to, česar mi ne moremo – preteklost, sedanjost in prihodnost.

Namen festivala Glasbe sveta je ohranjanje ljudskih tradicij, še posebej manjših narodov, hkrati pa aktivno širiti meje sprejemanja glasbene kulture. Osnovno stremljenje festivala je presegati meje in vzpostavljati nove medkulturne dialoge. Novi stiki gradijo večnacionalni glasbeni program festivala, ki širi obzorja tako poslušalcem kot tudi umetnikom, katere publika navdihuje k iskanju novih smeri v glasbi.

Preberite še:

Šamani na Bajkalu se borijo proti duhovom, demonom, pa tudi drug proti drugemu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke