1. Aleksander Puškin (1799-1837)
Orest Kiprenski/Tretjakovska galerija
Ne bi bili pošteni, če bi rekli, da je bil veliki ruski pesnik v življenju močno prikrajšan za vse stvari. A vendar moramo priznati, da mu usoda in nastrojenost drugih ljudi nista šla na roko in sta mu pogosto prizadejala skrbi. Najprej je bil neljubljen otrok v svoji družini, nato ga je že kot mladeniča skrbelo za Rusijo in je pisal kritične in odkrito nespodobne pesmi, zaradi katerih so ga oblasti izgnale, sprva na jug v Moldavijo in Odeso, zatem na lastno posest v Pskovski regiji (630 km zahodno od Moskve).
Tudi v izgnanstvu je trpel zaradi praktično vsega, od nesrečne ljubezni do odmaknjenosti od prijateljev in dogajanja v prestolnici. Trpel je, a ni mogel sodelovati v vstaji proti carju, po kateri so mnoge udeležence kaznovali in izgnali.
Nato ga je skrbelo zaradi odpadle poroke, dolgov in poniževalno nizkega čina, ki so mu ga dali v dvorni službi. Ko se je vendarle poročil, ga je mučilo ljubosumje. Prava tragedija je potem nastopila čisto na koncu njegovega življenja, ko je na dvoboj izzval domnevnega ljubimca njegove žene, bil smrtno ranjen in po treh dneh umrl v starosti 37 let. Njegovo smrt je objokovala vsa razsvetljena srenja v Rusiji.
2. Mihail Lermontov (1814-1841)
Peter Zabolotski/Tretjakovska galerija
Lahko bi rekli, da se je Lermontov nalezel tragičnosti neposredno od Puškina, saj jo je odmevno izrazil prav v znameniti pesmi ob smrti velikega pesnika. V njej Lermontov izraža vso tragičnost življenja in smrti Puškina in obtožuje tiste, ki naj bi bili odgovorni zа njegovo smrt.
Sam Lermontov je bil sicer še bolj romantičen junak kot Puškin. Kot bolna sirota, ki ga je vzgajala babica, se je zoperstavljal svetu okoli sebe, čutil je nepravičnost proti sebi in se počutil odvečnega. Mučila sta ga cenzura in tajna policija, ki jo je nadvse sovražil – te može v modrem je imel za izdajalce Rusije.
Seveda pa so bile tudi njegove glavne skrbi povezane z ljubeznijo. Lermontov ni bil preveč privlačen navzven in imel je nespodoben značaj, zato ni imel sreče v odnosih z nasprotnim spolom. Večino svojega časa je bil nezadovoljen in obupan. V javnosti se je obnašal kot pravi mizantrop in na koncu tudi plačal za svoj oster jezik. Užalil je svojega znanca Nikolaja Martinova v družbi dame, on pa ga je izzval na dvoboj, ga ustrelil v prsa in ubil – Lermontov je imel takrat zgolj 27 let.
3. Sergej Jesenin (1895-1925)
Getty Images
Ko beremo pronicljive pesmi huliganskega pesnika (tako si je pravil sam), hitro razumemo, da je bil v življenju zelo goreč in strasten po naravi. Prav zato je trpel zaradi vseh stvari. Vedno znova se je hitro navdušil za neko žensko, a se je je potem tudi hitro naveličal in jo pustil. Oči so se mu rosile ob prizorih iz rodnega kraja, njegove vasi in reke Oke, ki ju je zapustil, ko je odšel v prestolnico. Do solz mu je bilo žal tudi za ostarele starše, ki jih je pustil doma same.
Začel je veliko piti in delati odmevne škandale, oblasti pa je resno zaskrbelo za njegovo duševno zdravje in so ga začele zasledovati. Tedaj so njegova trpljenja dosegla kritično raven. Jesenin je opažal, da mu sledi neka senca, ampak v pijanosti od alkohola ni mogel dojeti, ali je to uslužbenec tajne policije ali njegova lastna »temna plat« - te muke se odražajo v poemi Črni človek. Leta 1925 so pesnika našli obešenega v sobi hotela Angleterre v Peterburgu, na mizi pa je bila pesem, napisana s krvjo.
Uradno je pesnik storil samomor, a ljudje še danes razpravljajo, ali ga ni mogoče ubila sovjetska tajna policija in poskušala prikriti dejanje pod pretvezo samomora z obešanjem. V hotelski sobi so bile razmetane stvari in kosi pohištva, na pesnikovem obrazu pa so bile čudne odrgnine in modrice.
4. Vladimir Majakovski (1893-1930)
Global Look Press
V prvih letih sovjetske države so mnogi umetniki storili samomor. Ustvarjalna narava ni mogla zdržati uničenih idealov revolucije, ko je postajalo jasno, da so namesto novega svobodnega življenja nastopili diktatura, NKVD, cenzura in streljanja.
Med njimi je bil tudi Majakovski. Poleg tega je bil umetnik v ljubezenskem trikotniku z Lilijo in Osipom Brikom ter je trpel zaradi neurejenega osebnega življenja. Nekateri so celo Lilijo označevali za čarovnico in njej očitali, da je spravila pesnika v samomor, zaradi njenega muhavega in zahtevnega značaja (dočakala je 86 let). Govorilo se je, da Lilija parazitira na slavi Majakovskega, ki ji priznava svojo ljubezen in ji posveča pesmi, prežete z bolečino, ko je bilo vidno, da je njegova duša pripravljena zanjo tvegati čast, Lilija pa ga samo prosi za denar.
Na vrhuncu slave leta 1930 se je proletarski pisatelj ustrelil v svojem stanovanju, ki je bilo neposredno nasproti zgradbe tajne policije NKVD na Lubjanki. Danes je tam muzej Majakovskega. V sporočilu, napisanem pred smrtjo, je prosil, da naj se nikogar ne krivi za njegovo smrt, arhiv pa je prepustil zakoncema Brik. Vendar obstajajo tudi mnenja, da je Majakovskega v resnici ubil NKVD, kot izvrševalka umora se je omenjala Veronika Polonska – pesnik je bil z njo dogovorjen za srečanje in prav ona ga je našla mrtvega.
5. Osip Mandelštam (1891-1938)
Global Look Press
Osip je prihajal iz bogate judovske družine, a močno trpel zaradi njenega razpada, poleg tega mu je kar nekaj skrbi povzročalo prav judovsko poreklo. Moral se je celo pokristjaniti, da bi lahko študiral na ruski univerzi (starši niso imeli dovolj denarja, da dokončal študij v Evropi).
Navzven Mandelštam ni izstopal, imel je velika ušesa in nos, toda navznoter je bil pravi romantični heroj in navdušenec nad starinskim. Nasprotja med zunanjostjo in notranjim svetom, pa tudi posmeh ljudi okrog njega so mu povzročili kar nekaj hude krvi.
Še bolj je trpel, ko je v časih Stalina izgubil že dobljen status znamenitega pesnika in zapadel v popolno pozabo. Njegove »dekadentne« pesmi niso bile povšeči sovjetski cenzuri in njegova »nedomoljubna« dela se niso več tiskala, kar je bilo zanj enako smrti. Ob tem ni imel več sredstev za preživljanje in je moral nekako shajati s skromnimi prevajalskimi honorarji.
V stanju obupa je leta 1933 storil veliko napako: napisal je bleščeč protistalinski epigraf »Živimo in pod seboj ne čutimo države«, v katerim je Stalina označil za kremeljskega gorjana (referenca na njegovo skromno izobrazbo), in ga začel širiti preko znancev. Sicer je bil takrat zgolj izgnan v Voronež, a je razmišljal o samomoru, od katerega ga je uspela odvrniti žena Nadežda Jakovlena.
Na vrhuncu represij leta 1938 so se oblasti spet spomnile nanj. Obtožen je bil protisovjetske agitacije in bil zaradi »brezsramnih in klevetajočih« pesmi obsojen na 5 let gulaga. Tam je zares nastopila tragedija. Mandelštam, brez sposobnosti za življenje in šibkega zdravja, je umrl v taborišču na Daljnem vzhodu, po uradni razlagi zaradi tifusa.
Priporočamo v branje še tole: 10 najbolj negativnih ruskih knjižnih likov