Beseda, cirilica, ruščina: Preteklost, sedanjost in prihodnost slovanske pismenosti v centru Slovo

Kakšna je bila preteklost, kakšna je sedanjost in kakšna bo prihodnost slovanske pismenosti in kulture? Vpogled v to nam da lahko Center slovanske pismenosti Slovo, ki se je lani odprl na legendarnem razstavišču VDNH v Moskvi.

Veliko razstavišče VDNH (Razstava dosežkov narodnega gospodarstva) že od leta 2014 prenavljajo in tokrat je v paviljonu št. 58 svoje mesto dobil novi Center slovanske pismenosti Slovo. Paviljon je dolga leta predstavljal dosežke kmetijstva, pred tem pa je bil posvečen Ukrajinski sovjetski socialistični republiki. Njegovo gradnjo je osebno nadziral Hruščov, skupaj še z drugimi muzeji pa tvori pravo muzejsko mesto znotraj razstavišča, saj boste tam našli vrsto razstav, posvečenih zgodovini, kulturi in vesolju.

Center je edinstvena ustanova v Rusiji, saj združuje muzejsko in izobraževalno dejavnost, namenjeno tako otrokom kot odraslim. V kinodvorani in predavalnici namreč potekajo izobraževalni programi, delavnice kaligrafije in cerkvene slovanščine, predavanja o staroruski kulturi ter debate o zgodovini pismenosti, literature in umetnosti. Obiskovalcem pa je na voljo tudi knjižnica za raziskovanje in delo z digitalnim arhivom.

Razstavni prostor meri več kot 1000 kvadratnih kilometrov in je razdeljen na več tematskih delov, ki združujejo edinstvena interaktivna doživetja, panoramske projekcije z animirano vsebino, zvočne posnetke, rekonstrukcije in druge grafične prikaze.

Prvi del razstave govori o pojavu in razvoju pismenosti do današnjih dni. Drugi del je namenjen besedilu. Pripoveduje namreč o trdni povezavi besedila z duhovnim, kulturnim in političnim življenjem v Stari Rusiji, ki se je začela graditi s prvimi prevodi grških piscev in šolskimi abecedniki.

Tretji del razstave pa govori o črkah in je posvečena glavnemu gradniku pisave. Prihod cirilice na vzhodnoslovansko območje je povezan s sprejetjem krščanstva, v več kot 1000 letih obstoja na ruskih tleh pa se je precej spremenila. 

Cirilica je kot pisava nastala v začetku 10. stoletja in je povezana z nastankom najstarejšega slovanskega knjižnega jezika: stare cerkvene slovanščine. Tukaj na prizorišče stopita sveta brata Konstantin-Ciril in Metod. V drugi polovici 9. stoletja sta ustvarila ta umetni slovanski jezik in posebno pisavo glagolico.

Avtor cirilice pa ni Konstantin-Ciril, kot morda namiguje ime, ampak so jo ustvarili učenci njegovega brata Metoda, ki so po izgonu iz Velike Morave pripotovali v bolgarsko državo. Ta je bila kulturno povezana z bizantinskim prostorom in tako je se starocerkvenoslovanski jezik, ki sta ga zasnovala sveta brata, znašel v novem kulturnem in jezikovnem okolju, kjer je prevladovala enostavnejša grška pisava. Glagolica z njo ni mogla tekmovati, saj je bila težja za branje in pisanje ter neustrezna za zapis nekaterih slovanskih glasov, zato so Metodovi učenci iskali novo, primernejšo pisavo. Cirilica naj bi tako nastala v času vladavine bolgarskega carja Simeona, osnovo pa je predstavljala grška majuskulna pisava oz. krščanska uncialna pisava.

Apolinarij Vasnecov, Trgovanje v Novgorodu

Pri preučevanju zgodovine cirilice in slovanske pismenosti pa ne moremo mimo enega od najpomembnejših pisnih virov – pisem na brezovih lubjih. Prav najdba prvega pisma leta 1951 je razbila prepričanje, da je bilo prebivalstvo Stare Rusije po večini nepismeno. Pisma so značilna za območje Novgorodske republike, še enega fenomena v ruski zgodovini. Tu je leta 988 knez Vladimir sprejel krščanstvo vzhodnega tipa in tako je cirilica prišla tudi v vzhodnoslovanski prostor. Novgorod je poleg Kijeva veljal za eno od središč pisne kulture Stare Rusije: že od 11. stoletja dalje so tu nastajale kronike, prepisovali so se evangeliji in druge cerkvene knjige, nastajala so žitja svetnikov in uradni dokumenti.

Pisma na brezovem lubju pa razkrivajo še drugo plat pismenosti v srednjeveški Rusiji – pisali so jih namreč navadni ljudje in imajo posvetno vsebino. Gre za zapiske, davčne beležke, prošnje, vojaška poročila, šolske vaje, obrtniška naročila, pravne dokumente, celo ljubezenska pisma. Podrobne analize najdenih pisem, za katere je zaslužen predvsem jezikoslovec Andrej Zaliznjak, so razkrile, da teh sporočil niso zapisovali profesionalni pisarji, ampak je bilo znanje pisanja in branja široko razširjeno med vsemi sloji novgorodske skupnosti. Kako vemo, da so sporočila napisali kar prebivalci sami? O tem pričajo razne napake pri zapisu besed, popravki, izpuščanja črk, vstavljanja izpuščenih črk ali zlogov, pisanje v dialektu, morfološke in sintaktične napake ter drugo, česar poklicni pisar ne bi storil.

Zapis abecede na brezovem lubju št. 591, nastanek med 1025 in 1050

O pisavi in črkah, s katerimi so zapisovali svoja sporočila, nam nekaj podrobnosti razkrivajo tudi zapisi abecede na brezovem lubju iz obdobja med 11. in 13. stoletjem. Primerjava najstarejših najdenih zapisov je pokazala, da v zgodnejših zapisih manjkajo nekatere črke, ki so se pojavile v kasnejših zapisih abecede. To pomeni, da cirilica verjetno ni enkraten izum, ampak se je do svoje končne podobe oblikovala postopno.

Ruska cirilica je prvo večjo preobrazbo doživela šele v 18. stoletju, ko je car Peter I. uvedel jezikovno reformo in pisavo poenostavil. Število črk se je vseskozi zmanjševalo, naslednja večja sprememba pisave se je zgodila leta 1918, ko so boljševiki z reformo spremenili nekatera pravila v pravopisu in morfologiji, še bolj poenostavili zapis črk ter uzakonili pisavo s 33 znaki. Do danes so sledili manjši popravki v pravopisu, število znakov pa je od reform v začetku 20. stoletja ostalo nespremenjeno do danes.

Opomba uredništva: Ob nastanku prispevka sta razstavišče VDNH in center slovanske pismenosti Slovo začasno zaprta zaradi epidemije novega koronavirusa, vendar vas bodo tam z veseljem sprejeli takoj, ko se bodo razmere umirile in bodo takšni obiski znova mogoči.

Morda ste se kdaj vprašali: Zakaj se Rusija sploh imenuje »Rusija«?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke