5 najboljših sovjetskih nemih filmov, ki spadajo med mojstrovine svetovne kinematografije

1. "Aelita" (1924), Jakov Protazanov

"Aelita" je bila daleč pred svojim časom in je leta 1924 pokazala šokantno znanstveno fantastiko o vesoljskih poletih in medplanetarnih vojnah. V tej svobodni priredbi istoimenskega romana Alekseja Tolstoja se sočni vsakdanji prizori življenja v Moskvi v prvih letih gospodarskih reform Sovjetske države prepletajo s fantastičnimi epizodami poletov na Mars in srečanji z vladarico rdečega planeta Aelito. Kot bi lahko pričakovali od revolucionarne kinematografije, se v filmu celo pojavi epizoda o poskusu upora "proletarskega" dela Marsovcev proti njihovim zatiralcem.

Sovjetski kritiki Protazanovega poguma niso preveč cenili, toda svetovna filmska skupnost pa je "Aelito" soglasno uvrstila med klasiko. Kot je zapisal ameriški pisatelj znanstvene fantastike Frederik Pohl, se je vesoljska fantastika, ki se je lahko primerjala z "Aelito", v sovjetski kinematografiji pojavila šele pol stoletja pozneje z izidom "Solarisa" Andreja Tarkovskega.

2. "Oklepnica Potemkin"(1925), Sergej Eisenstein

Junij 1905, Rusko cesarstvo. Mornarji na eni od bojnih ladij črnomorske flote izvedejo upor - skuhali so jim juho iz črvivega mesa in ker je nočejo pojesti, so uporniki obsojeni na smrt. Mesni upor se hitro spremeni v upor proti imperializmu in oklepnica "pobegne" iz eskadrilje, in se tako odpove svojemu služenju.

Ta Eisensteinov film, ustvarjen na podlagi resničnih dogodkov, je postal eden najbolj omenjenih v kulturi. Mojstrovina, ki jo je 27-letni Eisenstein posnel za obletnico prve ruske revolucije, je bila revolucionarna tako v obliki kot v glasbi: glasbo zanj je napisal Edmund Meisel, berlinski skladatelj futurist. Takoj po uspešni premieri v Bolšoj teatru je film državo sunkovito povzdignil med vodilne filmske sile in postal dolgoletna "plošča" sovjetske propagande - tako močan je bil novonastali filmski jezik. Svojo vlogo pri tem je imela tudi ročno pobarvana rdeča sovjetska zastava v več kot sto prizorih. V dobi črno-bele kinematografije je to napravilo neverjeten učinek.

3. "Mati" (1927), Vsevolod Pudovkin

Vsevolod Pudovkin je bil še eden izmed velikanov sovjetske neme kinematografije. Kot novinec v filmu je razvoj kinematografije videl povsem drugače kot večina častitljivih sodobnikov. Leta 1927 je režiral film "Mati" po istoimenskem romanu Maksima Gorkega, dramo o vstaji proletariata in usodi ene družine. Njegova glavna tehnika razkrivanja likov ni bila igra, temveč montaža, kar je bil tudi razlog, da so kasneje o Pudovkinu dejali: "Pri filmu je naredil enako kot Dickens v svojih romanih."

Leta 1978 so filmski kritiki uvrstili "Mati" na tretje mesto na lestvici sto najboljših filmov v zgodovini kinematografije, ustanovitelj Ameriške filmske akademije Douglas Fairbanks pa je upravičeno ugotovil: "Po "Oklepnici Potemkin" sem se bal gledati sovjetske filme, ker sem mislil, da je "Potemkin" edini primeljivi film, zdaj pa sem prepričan, da lahko Sovjetska zveza uprizarja izjemne filme in da je "Mati" kinematografsko na zelo visokem nivoju."

4. "Mož s kamero" (1929), Dziga Vertov

Dziga Vertov je v času revolucionarne avantgarde izstopal s svojo posebno radikalnostjo. Pred 90 leti je ta njegov film doživel popolni poraz in je dobesedno šokiral svoje sodobnike. Pravzaprav je bil vsak Vertovov film takrat, med njimi "Kino-oko", "Šestina sveta" in ostali, le poskus odmika od teatralnosti v kinematografiji in ustvarjanja nove "optike". Vrhunec teh poskusov je postal dokumentarni film "Mož s kamero".

Nemi posnetki drobcev urbanega življenja navadnega človeka v Sovjetski zvezi, od katerih nekateri trajajo le sekundo, so pokazali celotno paleto umetniških prizadevanj Vertova v filmskem jeziku - od pospešenih posnetkov do snemanja v odsevu. Sčasoma je ta film postal nekakšen manifest in praktično vodilo za filmske ustvarjalce po vsem svetu. Kar je bilo v resnici ravno tisto, kar si je prizadeval Vertov, ko je zapisal: "Namen tega eksperimentalnega dela je ustvariti izvirni in absolutni mednarodni filmski jezik, ki temelji na popolni ločitvi od gledališkega in literarnega jezika."

5. "Zemlja" (1930), Aleksander Dovženko

"Zemlja" je prvi sovjetski film o kolektivizaciji. Navzven izgleda, kot da gre za razredni konflikt kulakov in revnih, v resnici pa temelji pa na večjem procesu prestrukturiranja svetovnega reda: na prehodu iz kmetijske skupnosti v industrializacijo. "Nikoli ne bo več tako, kot je bilo prej" - se glasi pripomba Dovženkovega scenarija, ki v celoti opisuje motiv filma.

V navadni sovjetski vasi se prvič pojavi traktor, ki naj bi zaoral simbolično mejo med zasebno in kolektivno zemljo, v vasi, kjer se desetletja že ni nič spremenilo, pa se zgodi niz dramatičnih dogodkov.

Tako kot za mnoge njegove sodobnike je bila revolucija za Dovženka zelo vzpodbuden dogodek, izhodišče za že zdavnaj dozorele spremembe. Zato je v filmu veliko zanikanja simbolov preteklosti, vključno s tradicionalno religijo. Vendar niti ideološki patos ni zmogel rešiti "Zemlje" pred kritikami v svoji domovini. Celotna različica filma je javno izšla šele štirideset let kasneje: vse zaradi naturalizma, nesprejemljivega za sovjetsko cenzuro. Na primer, v "Zemlji" je tudi prizor, ko kmetje napolnijo traktor z lastnim urinom in ga s "poganskim obredom" "povzdignejo" do statusa živine ali pa kjer gola nevesta žaluje za umorjenim ženinom. Na zahodu pa je bil film prepoznan kot eden najbolj poetičnih v svetovni kinematografiji. Leta 2015 ga je UNESCO uvrstil na seznam mojstrovin svetovne kinematografije.