Tjutčev: 5 neverjetnih dejstev o pesniku, ki je verjel v Rusijo

1. Ustvaril je "formulo" Rusije

Tretjakovska galerija; Nevmenandr (CC BY-SA 3.0); Muzej-posestvo Muranovo F. I. Tjutčeva

Rusije z umom ni mogoče razumeti,
Z aršinom je ni mogoče izmeriti.
Ima čisto svojo posebno esenco -
V Rusijo je mogoče samo verjeti.

To kratko pesem, ki jo je leta 1866 napisal pesnik Fjodor Tjutčev, na pamet pozna vsak Rus. Težko si je predstavljati celovitejšo in jasnejšo opredelitev bistva Rusije in skrivnostne ruske duše. Obstaja prepričanje, da ima Rusija svojo pot, in da ne pripada ne Evropi ne Aziji.

2. Več kot 20 let je živel v Nemčiji in prevajal nemške pesnike

Rotovž v Münchnu. 1840 Iz zbirke muzeja-posestva Tjutčeva "Muranovo"

Sputnik

Tjutčev je bil iz stare plemiške družine, rojen na družinskem posestvu Ovstug v Brjanski regiji. Doma je dobil odlično izobrazbo, znal je staro grščino, latinščino in več drugih evropskih jezikov. Že v svojih mladih letih je prevedel Horacijeve ode.

Po univerzi je Tjutčev vstopil v diplomatsko službo in bil poslan v München. Tam se je spoprijateljil s samim Heinrichom Heinejem in je prvi prevedel Heineja v ruščino. Iz nemščine je prevedel tudi Goetheja in Schillerja, vendar se z njimi ni omejil - ruskim bralcem je predstavil Byrona in Hugoja. Veliko njegovih prevodov ruski filologi še vedno prepoznavajo kot kanonične.

Heinrich Heine

Getty Images

V Nemčiji je bil pesnik priljubljen med ženskami in se je tudi poročil z Nemko. Eleanore Peterson mu je rodila tri hčere, ki so pozneje postale častne družice cesarske družine. Mimogrede, nekatere najbolj znane pesmi "Obožujem nevihto v začetku maja" in "Zima se ne jezi zaman...", ki jih imajo v Rusiji tako zelo radi, ko se zazrejo skozi okno, so pravzaprav nastale v Nemčiji in simbolizirajo lokalno naravo.

3. Skozi romantiko do politične poezije

Portret Fjodorja Tjutčeva. I. Rechberg, 1838

Muzej-posestvo Muranovo F. I. Tjutčeva

Zgodnje pesmi Tjutčeva spominjajo na zapleteno arhaično poezijo 18. stoletja. Po obliki so podobne odam - nagovarjajo sogovornika, in ga pozivajo k nečemu. Leta 1820 je Tjutčev oblikoval svojo lastno teorijo o namenu poezije. Svoje stališče je razložil v pesmi, ki je bila odgovor na pesem Aleksandra Puškina "Oda svobodi", zaradi katere je bil slednji poslan v izgnanstvo. Tjutčev ugotavlja, da cilj poezije ni kritika carja ali obsojanje razvad:

S svojo čarobno struno
Mehčaj, in ne trgaj srca!

Od 30-ih let 20. stoletja je Tjutčeva poezija že bolj podobna romantiki, čutiti je vpliv nemških pesnikov. Njegove pesmi so pogosto kratke in natančne, in vsaka je posvečena svoji določeni temi.

Ena njegovih najljubših tem je dialog med človekom in vesoljem. Lirični junaki ostanejo sami z nebom in zvezdami in se zavedajo svoje nepomembnosti v primerjavi z večnostjo.

Veliko je majhnih in brez imena
Ozvezdij v višinah gornjih,
Našim šibkim očem zamegljenim
nedosegljiva so s pogledom...

Vendar se je njegova retorika v zrelosti popolnoma spremenila. Po skoraj desetletnem premoru v poeziji je Tjutčev v 1850-ih ponovno začel pisati - in to predvsem politično poezijo. V tem času ga je skrbelo za usodo Rusije, odzival se je na napade Zahoda in poveličeval osamljeno nasprotje svoje domovine proti ostalemu svetu. Pesem "Rusije z umom ni mogoče razumeti" je ravno iz tega obdobja.

4. Bil je profesionalni cenzor

S.F. Aleksandrovski. Portret F.I. Tjutčeva (1876)

Tretjakovska galerija

Tjutčev se je leta 1844 vrnil v Rusijo in še naprej služboval na ministrstvu za zunanje zadeve, zadolžen za cenzuro. V tem času je napisal številne novinarske članke, tudi v tujih jezikih. Veliko je razmišljal o Rusiji in Zahodu in izrazil idejo, da bi se slovanski narodi morali združiti pod skupno rusko oblastjo.

Ministru za zunanje zadeve, princu Aleksandru Gorčakovu (ki je bil Puškinov sošolec na slavnem liceju v Carskem selu) je napisal poročilo "O cenzuri v Rusiji". Zaskrbljen zaradi nemirov v Evropi, je Tjutčev menil, da je treba s tiskom ravnati previdno, saj lahko z njim izražamo stališče države. Vendar ni pozival k slepim omejitvam, temveč k temu, da bi država kot starš vzgajala misli nezrelih mladostnikov.

"Sama cenzura, ne glede na to, kako deluje, še zdaleč ne izpolnjuje zahtev trenutnega stanja. Cenzura služi kot omejitev in ne vodilo. In v naši literaturi bi morali, tako kot pri vsem ostalem, govoriti ne o zatiranju, ampak o usmeritvi."

Car Nikolaj I. je osebno odobril, da se je Tjutčev pojavljal v zahodnem tisku in podpiral pozitivno podobo Rusije na Zahodu.

5. Verjel je, da v Rusiji revolucija ni mogoča

Isaac Levitan. Nad večnim počitkom

Tretjakovska galerija

Šokiran nad evropskimi revolucijami 1848–49 je Tjutčev napisal razpravo "Rusija in revolucija". V njej je opisal, v kakšno žalostno stanje so, po njegovem mnenju, zabredle države, ki so preživele revolucijo - Francija, Nemčija, in Avstrija. Razmišljal je tudi o naravi ruskih ljudi in zapisal, da jim je revolucija tuja.

"V prvi vrsti je Rusija krščanska država in rusko ljudstvo je krščansko ne samo zaradi pravoslavja, ampak tudi zaradi nečesa še bolj srčnega." Pesnik pravi, da imajo Rusi sposobnost samožrtvovanja v svoji krvi. In revolucija je v nasprotju s krščanstvom in moralnimi normami - to pomeni, da Rusom ne grozi.

Tjutčev je menil, da je avtokracija pot, ki jo je začrtal Bog. Pesnik je umrl leta 1873 in ni uspel doživeti niti prvih ruskih revolucij in niti tega, kako so leta 1881 revolucionarni teroristi ubili ruskega carja Aleksandra II.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.