Pet najbolj precenjenih ruskih pisateljev

Sputnik
Če imate že dovolj Tolstojevega moralizma, neskončnih monologov junakov Dostojevskega ali divjih prizorov Bulgakova, vas mogoče razumemo. Morda pa so ti avtorji res precenjeni.

1. Lev Tolstoj

Lev Tolstoj, ki ga pogosto označujejo za največjega ruskega pisatelja, še zdaleč ni splošno priljubljen pri vseh Rusih. V šoli nas je bila večina prisiljenih brati neskončno Vojno in mir v štirih delih. Roman ni bil všeč niti Tolstoju samemu. Ob neki priložnosti naj bi priznal, da je »srečen, ker mu ne bo več nikoli potrebno pisati takšne bedarije«. Ko je nekdo pohvalil njegovo delo, je Tolstoj odgovoril: »To je tako, kot če bi nekdo rekel Edisonu, da dobro pleše mazurko.«

Vojna in mir je tako polna raznega besedičenja, da proti koncu romana že pozabite, kako se je ta pravzaprav začel, ob prebiranju obsežnih opomb v francoščini pa bralec doživlja Kristusove muke. In potem je tu še ta četrti, zadnji del, ki je v celoti namenjen moralnim pridigam in otročjim zgodovinskim teorijam.

Večina moralizma v knjigi je v precejšnjem nasprotju s pisateljevim zasebnim življenjem. V mladosti je bil namreč strasten hazarder in ženskar (čeprav je to svojo lastnost sovražil). Večina njegovih otrok je bila jezna na svojega očeta, saj jih je prikrajšal za bogastvo, medtem ko je bil njegov zakon z ženo Sofijo poln prepirov, solz in kakopak – drugih žensk. Ali je to res mož, ki lahko svoje bralce uči etike? Mimogrede, noben Tolstojev roman ali zgodba ni brez moralnega nauka.

2. Fjodor Dostojevski

Za časa svojega življenja je Dostojevski veljal za drugorazrednega pisatelja, pisca kriminalk (Zločin in kazen) in sentimentalne proze (Bratje Karamazovi). Tak sloves ni bil brez osnove, kajti vemo, da je Dostojevski porabil večino svojih prihodkov za poplačilo dolgov, ki so se nabrali zaradi iger na srečo, zato je bil tudi velik del njegovih knjig napisan v naglici.

»Ovalna miza okrogle oblike pred kavčem,« - točno tako je pisatelj pisal v prvem poglavju Zločina in kazni. Ruski urednik romana Mihail Katkov je avtorja opozoril na to napako. Dostojevski je kratek čas razmišljal in potem rekel: »Kar pustite tako, kot je.« Te njegove želje sicer prevajalci romana v tuje jezike pogosto ignorirajo, saj med prevodom kar sami popravljajo ta vsebinski nesmisel.

Celo prevajalci, ki so v 19. stoletju prevajali njegova dela, so včasih imeli »boljše« ideje. Poglavje Veliki inkvizitor, pesem v prozi, ki je sicer del romana Bratje Karamazovi in s katerim avtor izraža svoj pogled na krščansko filozofijo in življenje na splošno, so v tujih prevodih navadno kar izpustili, češ da je »ekscesno«.

In potem so tu še neskončni govori kneza Miškina v Idiotu. Ste se kdaj vprašali, zakaj so tako dolgi? Dostojevski je svoj roman objavljal v literarnih revijah, kjer so ga plačevali po številu vrstic – daljša, kot je bila zgodba, večji je bil na koncu honorar. Poleg tega večino svojih del niti ni pisal sam na roko – to je zanj počela žena Anna. In kako ji je uslugo vrnil strastni hazarder Dostojevski? Tako, da je prodal njuna poročna prstana in njeno poročno obleko za poplačilo igralniških dolgov.

3. Mihail Bulgakov

Za časa svojega življenja Mihail Bulgakov ni slovel kot eden boljših ruskih pisateljev. Po izobrazbi je bil zdravnik, pisati pa je začel (zanimivo) šele po tem, ko je postal odvisen od morfija med rusko državljansko vojno.

Večina njegovih del je bila kratkih zgodb in dramskih iger, slava pa ga je obiskala, ko je njegovo dramo Dnevi Turbinovih opazil Stalin leta 1926. Vendar je v času železnih 30. let usoda Bulgakova postala nejasna. Pisatelj je poskušal navdušiti Stalina z dramo o voditeljevemu otroštvu, a njemu ta ni bila všeč, zato je preklical njeno uprizoritev. Pozneje se je Bulgakovu zdravje naglo poslabšalo in privedlo do predčasne smrti leta 1940.

V 30. letih je Bulgakov med pisanjem romana Mojster in Margareta redno užival morfij. Še desetletja kasneje so v njegovih rokopisih našli sledi te substance. Roman je postal znan šele več let po pisateljevi smrti in popolnoma zasenčil njegova druga dela, zato večina bralcev niti ne pozna Morfija, ki govori o mladem vaškem zdravniku, ki pade v odvisnost, ali pa romana Pasje srce, zgodbo o prepletu genetike in politike v zgodnjih letih sovjetske države. Mojster in Margareta je na drugi strani, kljub vsem pozitivnim kritikam, v bistvu roman s povprečno vsebino in prežvečenimi »mističnimi« podobami, ki naj bi bile posledica pisateljevih blodenj.

4. Sergej Dovlatov

Dovlatov je eden izmed mnogih ruskih/sovjetskih pisateljev, ki jih v Sovjetski zvezi zaradi globoke ironičnosti njihovih zgodb, uperjenih proti sovjetski realnosti, niso objavljali. Dovlatov je postal znan šele potem, ko se je preselil v ZDA. Po zaslugi njegovih prijateljev in podjetnikov, ki so ga podpirali v tujini, mu je slava hitro rasla in danes velja za enega »najslavnejših« pisateljev 70. let – kar v resnici tiste čase sploh ni bil.

Dovlatov ni pisal fantastike. Njegove kratke zgodbe so v bistvu predelave dogodkov iz pisateljevega lastnega življenja, začinjene z grenkim humorjem in žalostnimi spomini o preteklosti in sedanjosti. Med ruskimi pisatelji tistega obdobja je bilo veliko bolj priljubljenih ustvarjalcev, začenši z Mihailom Zoščenkom, avtorjem v Rusiji izredno popularnih humorističnih črtic, ki jih je zaznamoval bistroumen humor in prijeten slog.

Originali Dovlatovih del v ruščini so zanimivi zaradi sodobnega diskurza, ki pa v prevodih pride precej manj do izraza. Poleg tega je tudi v ruščini postal zastarel, saj realnost, ki jo opisuje Dovlatov, ni več aktualna. Pisatelja radi berejo tisti, ki jim je všeč njegov stil, vendar bi težko rekli, da gre za nekoga, ki bi močno definiral rusko literaturo.

5. Josif Brodski

Josif Brodski, Nobelov nagrajenec in pesnik, ki je definiral razvoj ruskega jezika poznega 20. stoletja, je užival prekomerno slavo že za časa svojega življenja. Bil je nagrajenec države, ki niti ni govorila rusko, ampak angleško. Brodski pa z angleščino nikoli ni bil povsem domač. Za lastne prevode njegovih del v angleščino je značilna dokaj čudna »ruska« skladnja.

V poznih letih ustvarjanja je svoje pesmi pretvoril v mrežo intertekstualnosti in obskurnih navezav, ki jih je nekomu, ki ni vešč v svetovni literaturi, zelo težko razvozlati. A pesništvo pač ni lekcija iz zgodovine književnosti in Brodski je poudarjal ravno to. Zaradi tega smo imeli raje njegove zgodnje odkritosrčne in iskrene pesmi kot pa njegova kasnejša dela, kjer se opazi pisateljeva utrujenost od sveta.

Preberite še, kako so na Ivana Cankarja vplivali pomembni ruski klasiki.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke