Njegovi literarni junaki so morilci, mazohisti, prostitutke, neprilagojenci in družbeni izobčenci. Bil je velik ruski pisatelj, ki ga mladi berejo že v srednji šoli, čeprav ga večinoma ne preberejo do konca. Pa lahko človek sploh tako slikovito in podrobno opiše življenje na dnu družbe, brez da bi ga sam živel?
»Tako sem razburjen, da sploh ne morem več normalno živeti. Strah me je tifusa in vročine in moji živci so slabi. Minuške, Klaruške, Mariane itd. so lepše kot kdajkoli prej, a ti zaračunajo neverjetne vsote.« Tako je Dostojevski neoč pisal svojemu bratu. Bil je obseden s prostitutkami in zdi se, da je v njegovem zasebnem življenju bilo še več prestopništva kot v njegovih zgodbah.
Po besedah pisateljevih sodobnikov je bilo Dostojevskega izredno težko vzljubiti ob prvem srečanju: »Bil je suh in majhen, imel je svetle lase in nezdravo polt,« je o njem povedala Avdotija Panajeva, pisateljica, v katero je bil takrat 25-letni Dostojevski strašno zaljubljen. Ta naklonjenost je bila žal samo ensotranska. Opisovali so ga kot jezljivega, negotovega, »pravega norca« in »pomilovanja vrednega nadutega mladeniča«. Nikolaj Nekrasov in Ivan Turgenjev sta ga označila celo za »vnet mozolj«.
Vzrok za žalitve Dostojevskega s strani njegovih pisateljskih kolegov je tičal v njegovem lastnem vedenju: ob pisanju sentimentalnih »šund« romanov in kriminalk (tako so njegova dela dojemali takrat) je sebe imel za pravega genija.
Po drugi strani je bil, milo rečeno, zelo kritičen do lastnega izgleda. Pravil si je Quasimodo (po liku grbavca iz znamenitega romana Notredamski zvonar Victorja Huga) in bil zelo plah v ženski družbi, kar pa ga ni odvrnilo pred tem, da bi obiskal vse bordele v Sankt Peterburgu.
Dostojevski leta 1859
Dostojevski je bil tako zelo plah, da naj bi omedleval že ob pogledu na ženske gležnje ali kadar je kakšno simpatično dekle z njim spregovorilo. Vendar je po nočnem popivanju s prijatelji vedno končal v bordelu. »In tako sem se skrivoma, bojazljivo in osamljeno po nočeh predajal umazanemu razvratu z občutkom sramu, ki me nikoli ni povsem zapustil.« S temi besedami pisatelj v svojih Zapiskih iz podtalja v bistvu opisuje lastno življenje.
Spolne preference Dostojevskega so šle tudi preko običajnih praks. V postelji je rad povzročal bolečino in prevzemal dominantno vlogo. Iz tega razloga so ženske, s katerimi je že kdaj spal, pogosto odklonile ponovno »srečanje«.
Ta praksa se je nadaljevala vse dokler ni spoznal svoje prve žene … in nato še druge.
Prva žena Marija (levo) in druga žena Anna (desno)
Dostojevski je bil dvakrat poročen. Prvi zakon, ki ga je sklenil pri 34 letih, je propadel. Žena ga je zapustila zaradi mlajšega ljubimca, kar je pri Dostojevskem povzročilo epileptične napade in še dodatno krepilo njegov manjvrednostni kompleks.
Drugi zakon je bil uspešnejši: 25 let mlajša stenografinja Anna Snitkina je občudovala dela »uspešnega« pisatelja in ga do konca življenja imela za izjemnega človeka. »Bila sem pripravljena, da vse življenje zanj hodim po kolenih,« je zapisala v spominih.
Toda Dostojevski je v drugem zakonu že kazal močno ljubosumje zaradi prejšnjih bolečih izkušenj, zato je svoji ženi naprtil vrsto pravil: oblačiti se je morala samo v nevtralna, neizzivalna oblačila, ni se smela smejati v družbi moških, ni si smela ličiti ustnic in obrvi. Iskanje »dokazov« o domnevnih ljubimcih v hiši je potekalo redno in impulzivno. Neracionalna preganjavica je pisatelja včasih zgrabila sredi noči.
»Še vedno sem ohranila svojo radoživost, a so mi moje prijateljice zaupale, da sem se precej postarala v teh štirih letih, in me okarale, da ne skrbim dovolj zase,« je pravila Anna.
Če je bila Anina ljubezen do Dostojevskega bolj »ideološke« kot fizične narave, kot je sama govorila, je on ljubil njo v vseh pogledih. Vendar mu to ni preprečilo, da ne bi prodal njunih poročnih prstanov in njene poročne obleke za poplačilo dolgov od kockanja.
Dostojevski je bil strasten igralec rulete (preberite Srečelovca in vse vam bo jasno). Kot je sam priznal, je doživel samo en velik uspeh na začetku svoje igralniške obsesije, po tem pa je zapravil skoraj ves svoj denar. Zasvojenost ga je popolnoma prevzela: »Čim se prebudim, mi zastane srce, roke in noge pa začnejo drhteti.« Tako je opisal svoja občutja v trenutkih, ko ga je prevevala zasvojenost z igrami na srečo.
Anna Dostojevska pa je bila trdno prepričana, da je to bolezen, ki jo je treba sprejeti kot del njegovega značaja. Zasvojenost je bila po njenem mnenju le izraz pisateljeve neuravnovešene in strastne narave.
Preberite še:
150 let najbolj znanega Idiota: 5 razlogov, zakaj prebrati mojstrovino Dostojevskega
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
