Zanimiva dejstva o športu v Sovjetski zvezi

1. V Evropi se pojavi komunistična zastava

Simbolika in himne socialističnih držav na mednarodnih tekmovanjih v Evropi niso bile ravno zaželene: prepovedana je bila rdeča zastava ZSSR, kot tudi izvajanje himne Sovjetske zveze. Sovjetski nogometaši so našli hitro rešitev med mednarodno turnejo po Baltiku, Skandinaviji in Nemčiji leta 1932. Kapetan Pjotr ​​Artemjev je prečkal carino z zastavo, ovito okoli telesa. Ko je prišel čas za tekmo, je na igrišče prišla sovjetska ekipa z razgrnjeno rdečo zastavo.

2. Prvo radijsko športno poročanje v ZSSR

Vzpon radia se je zgodil sočasno s športom. 26. maja 1929 je nogometno tekmo med Ukrajino in ekipo Moskve prvič v zgodovini na radiu komentiral 22-letni Vadim Sinjavski, ki je kasneje postal legendarni komentator in eden prvih športnih novinarjev v ZSSR. Zanimivo je, da je eden njegovih glavnih talentov bil absolutni posluh in je pred svojo službo radijskega inštruktorja gimnastike bil zaposlen kot pianist v moskovskih kinodvoranah.

3. Nogometna tekma na Rdečem trgu

Leta 1936 je na Rdečem trgu potekala nogometna tekma. In najpomembnejši gledalec sredi občinstva je bil sam Josip Stalin, ki je bil velik ljubitelj tega športa. Tekma je bila načrtovana kot finale obsežne parade fizičnih aktivnosti. Tekma je bila med primarnimi in rezervnimi igralci Spartaka iz Moskve. Za tekmo so na trgu razgrnili masivno preprogo, ki je merila neverjetnih 9000 kvadratnih metrov, za kar se je namučilo celih 3000 ljudi. Tekma pa ni vsebovala nobenih presenečenj, saj je bila v celoti vnaprej pripravljena! No, vsaj sovjetski voditelj je moral videti vse možne scenarije golov.

4. Norme "GTO" kot znak vrhunskega športnika

Leta 1932 je država razvila športni standard v okviru obsežnega projekta, tako imenovanega "GTO" - Gotov k Trudu i Oborone ("Pripravljen na delo in obrambo"). Po načrtu bi moral biti vsak sovjetski državljan dober tekač, skakalec, strelec, metalec, plavalec in pokazati impresiven rekord v dvigovanju na drogu. Ocenjevali so jih v skladu z normami, določenimi s temi standardi "GTO", uspeh pa je bil nagrajen v obliki značke. Norme so obstajale vse do padca ZSSR.

5. Vaza kot glavna nagrada

Sovjetsko vodstvo je dolgo nasprotovalo nagrajevanju svojih športnikov. Veljalo je, da so medalje in nagrade simbol meščanskega Zahoda in da nikoli ne bodo postale priljubljene v socialistični državi. Sčasoma so se stvari spremenile. Najvišjo nagrado za zmago v državnem nogometnem prvenstvu je oblikoval vodja nogometne zveze Aleksej Sokolov. V tridesetih letih je v antikvariatu v Moskvi kupil kvačkano vazo. Kmalu je dobila še noge in grb ZSSR, na vrhu pa je stala figura nogometaša.

6. Usoda bratov Starostin

Spomladi 1942 je NKVD aretiral legendo in živi simbol Spartaka, mojstra športa Nikolaja Starostina. Kasneje so v Ljubanko (sedež sovjetske obveščevalne službe - KGB in kasneje FSB) odpeljali tudi njegove tri brate. Tudi oni so bili igralci Spartaka. Preiskava se je nadaljevala več kot leto in pol, štirje bratje so bili obtoženi poskusa umora samega Josipa Stalina, ki naj bi bil predviden za množično parado leta 1937. Kasneje so obtožbe spremenili v "povzdigovanje meščanskega športa in poskus vpliva nanj z buržoaznimi vrednotami". Trdili so, da se je avtomobil, ki je bil zamaskiran v nogometni čevelj, pripeljal 10 metrov stran od mavzoleja, kar naj bi Starostinovim omogočilo teroristično dejanje. Brate so na koncu obtožili in jim izrekli desetletno kazen, ki so jo preživeli v različnih delovnih taboriščih, da bi jim tako preprečili ohranjanje medsebojnega stika.

7. Športniki med drugo svetovno vojno

Moskva je bila eno zadnjih mest v Evropi, ki je gostila nogometno prvenstvo med vojno. Medtem ko so se vojaki na bojnem polju spopadali s sovražnikom, so nadaljevali z nogometom kot običajno - čeprav ga je bilo treba v enem trenutku tudi prekiniti. Peti dan vojne je NKVD ustanovila OMSBON - ločeno motostrelsko brigado s posebnim namenom. Vključevala je vse vrste športnikov - od dvigovalcev uteži do strelcev in smučarjev, boksarjev, plavalcev itd. Njihova glavna naloga se je vrtela okrog sabotaže za sovražnimi črtami.

8. FK Dinamo v Veliki Britaniji

Po vojni, jeseni 1945, je bila sovjetska nogometna ekipa Dinamo poslana na vrsto tekem v Britanijo. Uradno je bila pobuda predstavljena kot podpora zaveznikom v težkem povojnem obdobju, hkrati pa kot demonstracija skupnih dosežkov v športu. Sovjetska delegacija je za ta dogodek pripravila cel seznam zahtev glede tega, kako naj izvajajo prijateljske tekme: tekme so morale biti samo proti angleškim klubom, ne več kot enkrat na teden (ob sobotah), nobene druge zabave, ki ni zadevala nogomet, ogrevanje in trening pred vsako tekmo (Britanci so menili, da je slednja zahteva še posebej čudna). Sovjetski nogometaši so odigrali štiri tekme, dve so zmagali, drugi dve pa remizirali.

9. Svetovna prvakinja v šahu

Leta 1948 je Mihail Botvinnik zmagal na prvenstveni tekmi v Haagu in Moskvi in tako ​​postal svetovni šahovski prvak. Po zmagi je vlada igro pretvorila v nacionalni šport, sovjetska šahovska šola pa je v prihodnjih desetletjih zasedala vodilne položaje po vsem svetu: ljubitelji in profesionalci so radi preučevali taktiko in igro svojih šahovskih idolov - Botvinnika, Tala, Petrosjana, Spasskega in kasneje - Karpova in Kasparova.

10. Biser sovjetskih stadionov

Eden prvih in največjih stadionov v državi je bil Dinamo. To je bila prva uspešna izkušnja obsežnega dela z armiranim betonom: zmogljivost stadiona je bila 25.000 ljudi. Zgrajen je bil v rekordnem času, v samo nekaj več kot letu dni. In poleti 1928 so Sovjeti že gostili Vsesovjetsko Spartakiado. Projekt je bil zamisel oblikovalcev Dmitrija Iofana in Moiseja Ginsburga. Vendar sta na koncu njune modele dopolnila in prerisala Arkadij Langman in Lazar Čerikover.

Russia Beyond se zahvaljuje spletnemu dokumentarnemu filmskemu projektu KION "Sport XX Veka" za pomoč pri pripravi materialov za ta članek.