Bratje Starostini – Nikolaj, Aleksander, Andrej in Pjotr – so bili slavni nogometaši, znani po vsej ZSSR. Igrali so za državno reprezentanco in za moskovski klub Spartak ter večkrat zmagali na raznih turnirjih. Privrženci kluba še dandanes pomnijo Starostine, v Moskvi pa obstaja celo ulica, poimenovana v čast najstarejšega brata Nikolaja. A obča priljubljenost bratov svoj čas ni obvarovala pred Stalinovim represivnim aparatom.
Grafit - portret Nikolaja Starostina na ulici, ki nosi njegovo ime v vzhodnem delu Moskve.
mos.ruLeta 1934 so Nikolaja Starostina povabili na mesto organizatorja prostovoljnega športnega društva Spartak. Takrat so se prostovoljna društva pojavljala pod okriljem ministrstev in drugih služb in tako je tudi Spartak zrasel iz športnih krožkov Industrijske kooperacije, nevladne organizacije, ki je združevala ogromno majhnih podjetij lahke in prehrambene industrije.
Znotraj organizacije je bil ustanovljen nogometni klub – moskovski Spartak. Ta se je financiral iz sredstev organizacije, podpirali pa so ga navadni ljudje in ne predstavniki vojske ali drugih državnih struktur. Zato so Spartaku pravili tudi "ljudsko moštvo".
Spomenik bratom Starostinom na novem Spartakovem stadionu
Valerij Šarifulin/TASSVsi štirje brati so postali igralci Spartaka, Nikolaj pa je postal kapetan kluba. Po zaslugi nadarjenih nogometašev je ekipa takoj pokazala kakovost in zmagala na več turnirjih.
V tistih časih ZSSR ni sodelovala na olimpijadah in mednarodnih tekmovanjih, saj so bila ta dojeta kot buržoazna in škodljiva. Sovjetski športniki so se namesto tega udeleževali mednarodnih tekmovanj delavskih organizacij. Leta 1937 je Spartak zmagal na nogometnem turnirju III. Poletne delavske olimpijade v belgijskem Antwerpnu.
Istega leta so spartakovci sodelovali tudi na Stalinovem najljubšem spaktaklu – športni paradi na Rdečem trgu. Nogometaši so se mimo Stalina zapeljali v ogromni kopački z napisom "Spartak – Španija (6:2)" v čast zmage nad Španci.
V ekipi nogometnega kluba Promkooperacija leta 1934: četrti z leve Andrej Starostin, peti Nikolaj, sedmi Aleksander in tretji z desne Pjotr
Revija OgonjokSpartak je večkrat slavil proti vodilnim sovjetskim klubom. Med njimi se je znašel tudi Dinamo, ekipa notranjega ministrstva (NKVD). Krožile so govorice, da naj bi NKVD razjezile zmage "ljudske" nad "njihovo" ekipo.
Leta 1937 je NKVD izdal ukaz o represijah proti "nekdanjim kulakom, kriminalcem in drugim protisovjetskim elementom", s čimer se je začelo obdobje Stalinovega velikega terorja. "Protisovjetski" element je lahko postal kdorkoli.
Nogometni šampioni Spartaka so potovali v buržoazne države, NKVD pa je poljubne stike sovjetskih ljudi s tujci dojemal kot potencialno sumljive. Leta 1937 je vrsta sovjetskih časopisov obtožila spartakovce, češ da na svojih potovanjih trošijo ljudski denar, zbran preko prostovoljnih prispevkov članov športnega združenja.
Poleg tega so nogometaše obtožili še, da iz tega naslova prejemajo plačilo, kar je bilo prepovedano, saj profesionalnega športa takrat v ZSSR ni bilo, športniki so se s športom ukvarjali ljubiteljsko in za to niso prejemali denarja.
Igralci v ekipi Spartaka, bratje Starostini: (spodaj z leve proti desni) Pjotr in Andrej, zgoraj Nikolaj in Aleksander, 1936
Sputnik"Športna društva, še posebej Spartak, je treba odločno očistiti buržoaznih prevratnikov, umazanih podjetnikov, ki se zajedajo v javno blagajno," je pisal časopis Komsomolskaja pravda.
Leta 1937 se je v krogu bratov Starostin zgodil val aretacij – mnogi so bili osumljeni zarotniškega delovanja in poskusov atentata na samega Stalina med športno parado. Na zaslišanju je eden od športnikov podlegel pritiskom in priznal, da v Spartaku deluje protirevolucionarna teroristična skupina, ki naj bi jo vodil sam Nikolaj Starostin.
V času velikega terorja se aretacije Starostinih niso dotaknile, saj naj bi ustanovitelji Spartaka imeli pokrovitelja iz vrst NKVD. A vodstvo notranjega ministrstva se je sčasoma zamenjalo in tako so leta 1942 Nikolaja, Pjotra in Andreja aretirali. Vsem trem so agenti NKVD na isto noč nenapovedano vdrli v stanovanja. Po pol leta se je za zapahi znašel še četrti brat Aleksander, ki se je pravkar vrnil s fronte.
Starostini so v spominih pisali, kako so jih preiskovalci pol leta izpraševali, pretepali in se znašali nad njimi. Iz njih so hoteli pridobiti lažno priznanje o zarotniškem delovanju in poskusih umora Stalina, a bratje niso imeli kaj za priznati.
Na koncu so bratje pristali na priznanje enega od manjših prestopkov, da bi se izognili nadaljnjim zaslišanjem in znašanjem. Nikolaj, Aleksander in Andrej so priznali, da naj bi tratili javni denar. Naprtili so jim "promoviranje buržoaznega športa in poskuse vnašanja buržoaznih navad v sovjetski šport". Pjotr je priznal, da je kritiziral kolhoze in nizke plače, zato so mu obesili protisovjetsko agitacijo. Vse tri so obsodili na 10 let prisilnega dela.
Čeprav so vse štiri brate strpali v različne zaporniške kolonije, so jo na nek način odnesli po sreči – vsaj niso bili ustreljeni. Vsi bratje razen Nikolaja so bili obsojeni na težko fizično delo. Pjotr se je spominjal zime leta 1944 kot enega od najtežjih obdobij v koloniji: "Povsod se uveljavlja Stalinov ukaz, po katerem se zavrnitev dela strogo sankcionira, tudi s streljanjem. Zato na delo odhajamo z zadnjimi atomi moči. Po cesti so mnogi padali. Smrtnost je dosegala 40 ljudi na dan." Dnevno mu je bilo odmerjeno le 750 gramov kruha. Z zaostrovanjem vojnih razmer, so zapornikom manjšali porcije, delati pa je bilo treba še bolj, da bi zadostili potrebam na fronti.
"Pripadnost nogometu je bila najboljša zaščita", je pisal Nikolaj, ki jo je odnesel bolje od svojih bratov, saj ga niso obsodili na težaško delo in ga takoj imenovali za trenerja zaporniške ekipe. Kasneje so ga premestili na Daljni vzhod in ironija usode je hotela, da se je tam znašel v vlogi trenerja kluba Dinamo. Sčasoma je dobil dovoljenje, da lahko živi izven kolonije in k sebi pripelje še družino.
Leta 1948 se je zgodilo nekaj, kar je Nikolaj Starostin kasneje poimenoval "resnični dogodek z neverjetnim scenarijem". Nekoč so ga poklicali k telefonu in rekli da je na drugi strani … Stalin. Izkazalo se je, da je slavnemu nogometašu telefoniral sin Stalina, Vasilij, za katerega se je vedelo, da je velik pokrovitelj športa. Nikolaju je neposredno dejal, da si prizadeva za njegovo osvoboditev: "Zaprli so vas po krivici, to je jasno kot beli dan."
Nikolaj Starostin
V. Krasinskaja/SputnikZahvaljujoč protekciji Vasilija Stalina je Starostin dobil službo v tovarni in za vsak dan prekoračenja norme so mu odbili dva dni kolonije. Na koncu so Nikolaja čez dve leti predčasno izpustili.
Vasilij Stalin je hotel, da Starostin trenira njegovo nogometno ekipo zračnih sil. Trenerja so privedli v Moskvo in mu celo obnovili prebivališče v njegovem prejšnjem stanovanju. A niti vplivni Stalinov sin ni mogel odkrito kršiti zakonov – nekdanjim zapornikom je bilo prepovedano prebivati radiju 100 kilometrov od Moskve, zato je bilo njegovo prebivališče ponovno ukinjeno. Takrat se je Vasilij znova zavzel za nogometaša in mu ponudil stanovanje kar v svoji rezidenci. Kasneje je Starostin v spominih ironiziral svoj "tragikomičen" položaj "osebe, ki je v ožjem krogu tiranovega sina" in "obsojen na to, da se od njega ne oddaljuje". "Skupaj sva se vozila v štab, na treninge, na vikendico. Celo spala sva v isti razširjeni postelji. Vasilij Josifovič je pred spanjem pod blazino zmeraj položil pištolo," je zapisal Starostin v knjigi Nogomet skozi čas.
Nekoč, ko je Vasilij službeno odpotoval iz Moskve, so pravosodni organi zopet prišli po Starostina in ga posedli na vlak iz mesta. Stalin ga je ponovno vrnil v Moskvo, a Starostin je bil kmalu zatem zaradi grobega kršenja pravil bivanja v mestu poslan v Kazahstan. Tam bi moral živeti do konca življenja, a po smrti Josifa Stalina leta 1953 so ga rehabilitirali in mu dovolili, da se vrne v Moskvo.
Andrej Starostin leta 1957
Vasilij Mališev/SputnikPo Stalinovi smrti so bili izpuščeni še ostali bratje Starostini. Pjotr se je odločil, da ne bo ostal v nogometu, postal je inženir. Življenje v zaporniški koloniji je precej načelo njegovo zdravje; trpel je ta težjo obliko tuberkoloze, zaradi ozeblin pa so mu morali amputirati nogo. Umrl je leta 1993, star 83 let.
Ostali trije bratje so se vrnili k svojemu najljubšemu športu in se z njim ukvarjali do konca življenja. Andrej je postal selektor sovjetske reprezentance, Aleksander pa vodja Sovjetske nogometne federacije. Oba brata sta umrla v osemdesetih letih.
Nikolaj se je vrnil v domač Spartak, postal vodja združenja in ta položaj zasedal vse do leta 1992. Po razpadu ZSSR je sodeloval pri ustanovitvi Profesionalne nogometne lige Rusije. Dočakal je 93 let, umrl leta 1996, ter se v zgodovino zapisal kot ena najpomembnejših oseb sovjetskega in ruskega nogometa.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
