Zakaj sodobna Rusija potrebuje kozake?

Kultura in šport
ANNA SOROKINA
Kozaki so v času Ruskega imperija predstavljali poseben družbeni sloj, ki ga je odlikovala bojna spretnost in ki je branil meje Ruskega imperija. A kozaki obstajajo še danes.

"Sabljo primeš takole z desno roko in jo krepko držiš. Zdaj vam bom pokazal en prijem," reče krepak sivolasi možakar v laneni srajci z všitimi ljudskimi motivi in na mizo postavi plastenko z vodo. Ostro rezilo z lahkotnim zamahom roke preseka plastično grlo, pri čemer plastenka sama ostane na mestu. Okoli se zbere cel kup radovednih opazovalcev.

Kozak po duši

Anatolij Kramarenko je potomec kozakov. V sodobni Rusiji kozaštva v tem smislu, kakor je obstajalo v predrevolucionarni Rusiji, več ni, a potomci nekdanjih kozakov to dojemajo kot svojo identiteto. "Jaz sem kozasjura, sem horunžij, častnik, vojak. Moji dedi in pradedi so prav tako bili kozaki," pravi Anatolij. Horunžij je nižji častniški kozaški čin, ki ga imenuje ataman (voditelj) kozaškega združenja. V tem združenju so posamezniki z vojaško preteklostjo, od katerih se mnogi danes ukvarjajo z oživljanjem tradicionalnih obrti kubanskih kozakov.

Vsi sodobni potomci kozakov imajo dandanes seveda svoje službe, s katerimi si služijo kruh. Anatolij na primer je postal kovač. Kose kovine že več kot 40 let pretvarja v umetniške vzorce, zanesljive podkve in kozaške sablje. V etnografskem kompleksu Ataman, 200 km od Krasnodarja, uči mladino kovaške obrti, svoja znanja pa deli tudi z obiskovalci festivala kozaške kulture v nekdanjem kozaškem naselju Ust Labinsku (okoli 50 km od Krasnodarja). Anatolij gostom pričara pravo kozaško vzdušje in jim da poskusiti tudi svojo lastno kavo, skuhano na kovaški način na peči in postreženo v skodelicah na nakovalu. Sebe kovač opiše z izrazom kazasjura, kar pomeni "kozak od glave do pet".

Kako postati kozak?

Pred revolucijo l. 1917 so bili kozaki številčen vojaški družbeni sloj z več kot 3 milijoni pripadnikov (2,5 odstotka celotnega ruskega prebivalstva). Izvirali so iz različnih "ubežnikov", ki so iskali svobodo pred oblastmi na obrobju Ruskega imperija. A ruska država je njihov bojni potencial znala izkoristiti za svoje interese in kozakom v zameno za čuvanje ruskih meja pred zunanjimi sovražniki podelila mnoge svoboščine. Kozaki so se med sabo ločili na podlagi geografskih delitev; obstajali so kubanski (vzdolž reke Kuban v Krasnodarski regiji), donski (ob porečju reke Don v Rostovski regiji), terski (ob reki Terek na Kavkazu), zaporoški ("onkraj pragu" oz. "za pragom" reke Dneper v današnji Ukrajini) ter jenisejski (ob reki Jenisej v Sibiriji). In čeravno so kozaški sloj tvorili najrazličnejši narodi različnih veroizpovedi (poleg večinsko pravoslavnih kozakov so obstajali tudi muslimanski in budistični), so kozaki razvili lastno tradicijo, kulturo in celo jezik, imenovan balačka (iz glagola balakat’, kar pomeni čebljati), zato jih sociologi štejejo za posebno etnično skupino.

Do revolucije so imeli različen odnos. Mnogi višji častniki so stopili na stran protirevolucionarnega, belega gibanja, mnogo pa je bilo tudi takih, ki so sprejeli ideje boljševikov o družbeni enakosti in se pridružili rdečearmejcem. Ne glede na to so v prvih letih nastanka nove države kozaki, predvsem tisti premožnejši, izkusili represijo; odvzeta jim je bila lastnina, družine pa so razseljevali v druge regije. Ta proces je bil znan kot "razkozačevanje", podobno kot "razkulačevanje" v primeru bogatih kmetov, kulakov.

Zaradi vsega tega je vse do razpada ZSSR veljalo, da je o kozaškem poreklu nekega posameznika neprimerno govoriti. Danes se za kozake po podatkih splošnega popisa prebivalstva iz leta 2010 šteje okoli 70.000 ljudi, ki večinoma živijo v Krasnodarski, Volgograjski in Rostovski regiji.

Velika večina današnjih kozaških gibanj se ukvarja z redarsko in varnostno dejavnostjo. Kozaške organizacije sklepajo pogodbe za varovanje podjetij in javnih dogodkov, pomagajo policistom patruljirati na ulicah in v letališčih, drugi pa so bolj usmerjeni v ohranjanje kozaške kulture.

Želje, zavezane v pasove

Kozaki so se že od malih nog učili ježe, akrobacij na konjih in rokovanja s hladnim orožjem. "Brez konja je kozak sirota", so govorili ljudje.

Bili so izkušeni tudi v petju in plesih.

Danes imajo otroci in odrasli v Kubanu možnost, da se poučijo o kulturi svojih prednikov tudi preko tradicionalnega rokodelstva.

"Ko smo začeli poučevati ljudske obrti, smo dobesedno spraševali naše babice, kako je vse to potekalo," razlaga Tatjana Asanova, predavateljica na šoli tradicionalnih obrti v Kubanu. "Nekoč se je vse to še lahko opazovalo, danes pa se vse proizvaja industrijsko in se obrti ne ceni dovolj."

Tatjana ima akademsko slikarsko izobrazbo in je svoj čas predavala v umetnostni šoli, nato pa si je nekoč ogledala reportažo iz sosednje Adigeje o izdelkih iz koruze in se začela zanimati za to ljudsko umetnost, s katero se sedaj ukvarja že od leta 2007. "Na koncu me je potegnilo. V tem je neka lastna modrost, ki te izpolnjuje," pravi.

Tatjana uči mladino umetnosti pletenja iz koruznih listov. V balački, jeziku kozakov, listu pravijo talaš, kar pomeni "srajco" iz koruze. Posebej priljubljene so nakupovalne košare, saj zdržijo več kilogramov, služijo več desetletij in so popolnoma ekološke.

Iz poskušenih koruznih strokov izdeluje obredne lutke. "Moja mama je prav tako odraščala v kozaškem naselju. Je isto kubanska kozakinja. Zanimalo me je, s čim so se kot otroci igrali, pa mi je rekla, da posebnih lutk niso imeli, lahko pa so v blago zavijali stroke. Ko jim je stric po vojni prinesel lutko z velikimi očmi, so se otroci prestrašili. Danes pa me otroci pogosto sprašujejo, ali lahko tem lutkam delajo oči." Lutke iz koruze se je poklanjalo tudi ob porokah, da bi mladoporočenca imela veliko otrok.

V šoli učijo tudi tradicionalno šivanje in izdelovanje ljudskih noš. Na kozaških oblačilih, tako moških kot ženskih, prevladujejo našitki v dveh barvah – v rdeči (barva sonca) in črni (barva zemlje). Zelo pomemben detajl je pas, še posebej vozli na koncih pasu. "Ko vežemo vozel, vanj polagamo svoje misli in želje. Razvezovati tujih vozlov se ne sme. Obstaja znana zgodba o ženski, ki je možu vojaku zavezala pas s tisočimi vozli in vanje ’zavezala’ željo, da bi se vrnil. On je nato razlagal, da je moral med bojem občasno pas odvezati, da bi ga popravil, pa je mimo njega švrknila krogla. Ko so proti koncu vojne padli v nemško ujetništvo in bili postavljeni pred strelski vod, je nekdo od Nemcev opazil pas in mu kot edinemu v skupini izkazal milost."