December 1941. Bitka za Moskvo je v polnem pogonu. Sovjetsko jurišno letalo Il-2 kapitana Nikolaja Komleva ustreli konvoj nemških oklepnih vozil, nato pa pristane pod ognjem sovražnikovih lovcev in protiletalskih orožij. Razbito letalo strmoglavi na zasedenem ozemlju, preživeli pilot pa ima zdaj dolgo in težko pot domov skozi gost zimski gozd, poln nemških patrulj in tropov lačnih volkov.
Film temelji na resnični zgodbi Alekseja Maresjeva. Njegov lovec je bil sestreljen aprila 1942 v Novgorodski regiji. Osemnajst dni se je ranjeni pilot plazil k svojim. Zdravnikom je uspelo rešiti njegovo življenje, a so mu morali amputirati obe nogi. To Maresjeva ni zlomilo: z vztrajnim treningom s protezami je dosegel, da mu je bilo dovoljeno ponovno upravljati lovsko letalo.
Podoba Komleva je zgrajena na biografiji ne le Maresjeva, ampak številnih drugih sovjetskih pilotov, ki so se po amputaciji nog uspeli vrniti v vojaško letalstvo in se boriti s sovražnikom na nebu. Njihove biografije so prikazane na koncu filma.
Sovjetsko jurišno letalo Il-2, ki igra eno glavnih vlog v filmu "Pilot" (Летчик), ni narisano na računalniku. To je pravo letalo iz časov velike domovinske vojne. Na podlagi tega film spominja na film Dunkirk Christopherja Nolana, kjer so pri snemanju bila ravno tako vključena prava bojna vozila.
Il-2 iz 46. jurišnega letalskega polka letalskih sil Severne flote, ki ga je upravljal Valentin Skopincev, je med vojaškim naletom novembra 1943 bil močno poškodovan s strani sovražnikov in zaradi hude škode bil prisiljen pristati na ledu jezera v Murmanski regiji, kjer je kasneje potonil. Skoraj 70 let je ležal pod vodo, dokler ga leta 2012 niso dvignili z dna in obnovili. Leta 2017 se je Il-2 spet dvignil v nebo.
"Ko je ta stvar priletela k nam na snemanje, smo kar jokali, to je bilo neverjetno čustveno," pravi glavni igralec Pjotr Fjodorov: "Po pogodbi ga nisem imel pravice upravljati, na nebu me je zamenjal Vladimir Barsuk, edini, ki zna upravljati ta stroj. Prišel je nek tip, ki je prinesel napravo s kamero, ki lahko snema na 360 stopinj, priklopili smo jo na helikopter, in tako je letel in snemal Il-2."
Decembra 1941, kot se vrši dogajanje v filmu, so letalske sile Rdeče armade imele samo enosedežna jurišna letala Il-2, dvosedežna (opremljena s strelno kabino) pa so prišla v serijsko proizvodnjo šele leta 1943. Na vprašanje, zakaj v "Pilotu" nastopa dvosedežni model, je režiser Renat Davletjarov odgovoril: "Med vojno je bilo izdelanih 40.000 takšnih letal. Zdaj pa obstajata le dva na svetu. Eden v Kanadi - pri zbiratelju in eden v Rusiji. In nisem se mogel upreti temu streljajočemu, letečemu in edinstvenemu "Il-2" - še posebej, ker je "Il-2", tako kot "Katjuša" in T-34, eden od simbolov te vojne. Zato smo si izmislili to posebnost, da gre za eksperimentalni model, in jih bo kmalu veliko."
Po besedah Davletjarova je film "The Survivor" mehiškega režiserja Alejandra Gonzaleza Iñarrituja z Leonardom DiCapriom v naslovni vlogi postal eden od virov navdiha zanj pri ustvarjanju "Pilota". Konec koncev, zgodba o Komlevu niso le razburljive zračne bitke na nebu, ampak tudi hud boj na zemlji: tako z Nemci kot z divjo naravo.
"Kaj je ruski gozd pozimi? Če ste v prijetnem turističnem letovišču s punco na smučanju, je to prava lepota. Če pa si ranjen, moker in lačen - to pomeni smrt. Reka, ki jo preplavaš, je smrt. Nimaš kaj za jesti - to je smrt. Lačni volkovi so smrt. Ledena puščava, kjer te čaka smrt za vsakim grmom," pravi režiser.
Ustvarjalci so poskušali narediti film "Pilot" čim bolj realističen: snemanje je potekalo pozimi v odročni divjini v Novgorodski regiji - prav na teh mestih je Maresjev strmoglavil. Igralec Pjotr Fjodorov se je moral večkrat potopiti v ledeno vodo, cele ure zmrzovati na prodornem vetru in celo jesti surove ribe, posebej zamrznjene v ledu.
Komlevovi nasprotniki na terenu niso bili le nemški vojaki, ampak tudi trop divjih volkov, ki ga je neusmiljeno zasledoval. Hkrati pa nevarnih živali niso igrali psi, kot je pogosto v filmih, ampak pravi "gozdni čuvaji".
Šakiro, Jukkija, Dragota, pa tudi češkoslovaškega volčjaka (križanec med karpatskim volkom in nemškim ovčarjem) Sarkusa so pripeljali na snemanje v goste gozdove Novgorodske regije iz živalskega vrta Kašira blizu Moskve. Edinstveni igralci so morali sodelovati v številnih pomembnih prizorih: dolgih tekih, približevanju jami in celo napadu na človeka. Vendar pa je volkove izjemno težko trenirati zaradi njihove narave.
"Vsak dan je prinašal težave," je povedala kinologinja Anna Ponomareva: "Ta veter pri jezeru je bil tako močan, da je odnašal naše glasove, volkovi pa niso slišali ukazov. Pa tudi Drago se je ustrašil in ni napadel človeka. Na koncu je namesto njega nastopila volkulja. In tudi ona je kazala zobe. Skok v jamo pa je opravil Sarkus. Z volkovi se nikakor nismo mogli dogovoriti."
V enem od snemalnih dni je bilo treba nujno posneti zlovešče rjovenje volka, a od živali ni bilo mogoče doseči želenega čustva. Težava je bila rešena šele, ko so na snemanje pripeljali starega srednjeazijskega ovčarja.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
