Sedem sovjetskih komedij Leonida Gajdaja, ki si jih morate ogledati

1. Operacija Ы in druge dogodivščine Šurika (1965)

Gajdajevo zgodnje delo, kjer se je trudil snemati revolucionarne filme in ekranizacije klasične literature, ni vzbudilo zanimanja širše javnosti. Toda leta 1965 je izšel njegov film "Operacija Ы in druge dogodivščine Šurika". Povzdignil se je na sam vrh filmske industrije in za vedno vtisnil ime filmskega režiserja v zgodovino sovjetske kinematografije. Danes je to klasika sovjetske komedije.

Film je sestavljen iz treh kratkih zgodb, ki so povezane z mladim glavnim junakom Šurikom. Glavni junak - nekoliko naiven, a pošten in načelen študent - je postal zelo priljubljen pri širši javnosti.

V prvi zgodbi z naslovom "Sodelavec" se Šurik znajde med delom na gradbišču z nekom, ki je javna nadloga in izkorišča Šurikovo naivnost. V "Halucinacijah" je Šurik tako zatopljen v priprave na svoje univerzitetne izpite, da niti ne opazi lepe študentke. V tretji zgodbi po naključju prepreči vlom v skladišče, ki so ga načrtovali majhni nepridipravi po imenu Strahopetec, Neumnež in Izkušenec. Člani tega komedijskega tria, ki ga igrajo igralci Georgij Vicin, Jurij Nikulin in Jevgenij Morgunov, so postali prave kultne osebe in so se pojavili v drugih Gajdajevih delih - "Pes Barbos in nenavaden kros".

2. Kavkaška ujetnica (1966)

Izjemen uspeh Operacije Ы je Gajdaja dobesedno prisilil, da je posnel nadaljevanje Šurikovih dogodivščin. Tokrat ni šlo za zbirko kratkih zgodb, ampak za celovečerni film. Tudi v tem filmu se pojavljajo neumni nepridipravi - Neumnež, Strahopetec in Izkušenec.

V filmu se študent Šurik odpravi na poletni izlet na Kavkaz, da bi raziskal lokalne folklorne običaje in tradicije. Spozna Nino, "športnico, članico Komsomola in - nenazadnje - lepo dekle". Nina je tam na dopustu. Živi pri stricu in se kmalu namerava poročiti z domačinom. Šurik na poroki nehote postane sostorilec znanega kavkaškega običaja - ugrabitve neveste...

Žanr filma je bil opredeljen kot ekscentrična komedija in vsebuje elemente izrazitega humorja, neumnih šal in komične tehnike nemih filmov. To nadaljevanje Šurikove zgodbe je ravno tako postalo uspešnica leta.

3. Diamantna roka (1968)

V tej priljubljeni komediji sta bila zgodba in glavni lik posebej ustvarjena za Jurija Nikulina, slavnega igralca in klovna, s široko paleto komedijskih in igralskih talentov.

Potem ko je nastopil kot Neumnež, eden od treh majhnih nepridipravov v Gajdajevih prejšnjih filmih, v "Diamantni roki", Nikulin igra poštenega in skromnega sovjetskega državljana po imenu Semjon Gorbunkov. Med potovanjem v tujino si zlomi roko in tihotapci, ki ga zamenjajo za sostorilca, skrijejo diamante v mavec.

Sovjetska policija prosi Gorbunkova, naj jim pomaga razkriti zločince in glavni junak, ki na videz še zdaleč ni herojski, postane pravi tajni agent. O svoji tajni nalogi ne sme povedati niti svoji ženi. Njegov nasprotnik je neverjetno očarljiv kriminalec, ki ga igra še ena zvezda sovjetske kinematografije, Andrej Mironov.

4. Dvanajst stolov (1971)

Gajdaj se je nekoliko oddaljil od žanra ekscentrične komedije, čeprav ni opustil svojih tehnik, in se vrnil k ekranizaciji literarnih del. Režiser se je že nekaj let spogledoval z idejo filma po romanu Ilje Ilfa in Jevgenija Petrova "Dvanajst stolov". Film je na koncu pristal med najbolj gledanimi leta 1971.

Prevarant Ostap Bender prispe v mestece Stargorod, kjer sreča nekdanjega plemiča Ipolita Vorobjaninova. Ipolit išče stole iz jedilnice, v kateri je njegova tašča med revolucijo skrivala svoje diamante. Toda obstaja majhna težava - sovjetske oblasti so stole odvzele in jih prodale vsakega posebej. Bender prostovoljno pomaga v upanju na svoj delež.

V svojem prizadevanju, da bi našla cenjene diamante, se par, ki išče bogastvo, poda na celotno potovanje po mladi Sovjetski zvezi, polno najbolj neverjetnih dogodivščin. Toda vedno znova, ali bolje rečeno, stol za stolom, naletita na neuspeh.

5. Ivan Vasilijevič spremeni poklic (1973)

V drugi ekranizaciji drame Mihaila Bulgakova se Gajdaj vrača k svojemu junaku Šuriku. Vendar igralec Aleksander Demjanenko tukaj Šurika ni upodobil kot naivnega študenta, ampak Šurika kot popolnoma odraslega in resnega sovjetskega znanstvenika. Le ta izumi časovni stroj in konča prav na dvoru Ivana Groznega.

A vse gre narobe - časovni stroj se pokvari in Ivan Grozni obtiči v sovjetskem stanovanju, medtem ko je na njegovo mesto po pomoti v preteklost poslan dvojnik - profesionalni tat, ki je v tistem trenutku ropal stanovanje zraven Šurikovega.

Komedija je leta 1973 dosegla prvo mesto v gledanosti. Režiser je razmišljal tudi o tem, da bi vlogo Ivana Groznega ponudil Juriju Nikulinu, vendar je ta vlogo zavrnil v prepričanju, da film sploh ne bodo dovolili predvajati. Vsekakor je vlogo sijajno odigral Jurij Jakovlev.

6. Ne more biti res! (1975)

Film je sestavljen iz treh kratkih zgodb, ki temeljijo na temah iz satiričnih pripovedi Mihaila Zoščenka. Vsi se norčujejo iz "malomeščanskega" odnosa do ljubezni. Zgodba se dogaja v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so se razmere občutno umirile in se je začela izvajati nova gospodarska politika.

V prvi od zgodb, "Zločin in kazen", je vodja trgovine povabljen, da stopi pred preiskovalca. V strahu, da ga bodo zaprli in mu zaplenili premoženje, prosi svojo ženo, naj čim hitreje proda vse – in ta se pri priči loti prodaje. Težava je v tem, da še ne ve, zakaj ga vabijo...

Druga zgodba "Zabavna dogodivščina" opisuje komične situacije, ki doletijo junake, ki so nezvesti svojim možem ali ženam. Igralec vara svojo ženo s poročeno žensko, medtem ko mož poročene žene spi z njeno prijateljico, igralčeva žena pa ima afero s tretjo osebo, za katero se izkaže, da je sosed prijateljice ljubice njenega moža... Na koncu so vsi ujeti in skupaj razmišljajo, kaj storiti.

Tretja zgodba, "Poroka", pripoveduje o nevarnostih spontanega delovanja. Junak Volodka v tramvaju spozna svojo bodočo ženo in zelo kmalu se odločita za poroko. Na poroko, ki je pri njej doma, zamuja, saj je preveč časa preživel pri brivcu. In v množici gostov ne uspe... prepoznati svoje bodoče žene! Do takrat jo je videl samo v njenem zimskem plašču in kapi.

Tako kot vsi Gajdajevi filmi je tudi ta film poln glasbe in pesmi Aleksandra Zacepina, ki jih ceni kar nekaj generacij filmskih navdušencev.

7. Na Deribasovski je lepo vreme, na Brighton Beachu pa spet dežuje (1992)

Gajdajev zadnji film ni bil sovjetski film. To je bila komedija iz obdobja perestrojke, ki se norčuje iz zadnjih let Sovjetske zveze in vohunskega konflikta z ZDA.

Američani prosijo KGB za pomoč pri soočanju z rusko mafijo, ki uhaja izpod kontrole, tajnega agenta Fjodorja Sokolova pa pošljejo iz Odese na Brighton Beach. Njegova naloga je razkriti izmuzljivega mafijskega šefa, znanega kot "Umetnik", ki sprejema različne identitete, tako da nihče ne ve, kakšen je v resnici. Agentu pri njegovi tajni operaciji pomaga privlačna Američanka po imenu Mary.

Dolg naslov filma je sestavljen iz skrivnih stavkov, ki naj bi jih uporabljali, da bi prepoznali drug drugega. Gre pravzaprav za besedno igro na kodirane stavke iz obdobja španske državljanske vojne in revolucije v Čilu: "Nebo brez oblačka nad vso Španijo" in "V Santiagu dežuje".