Zakaj je Gogolj zažgal drugi del svojega romana Mrtve duše?

Najbolj znani satirik ruske literature je načrtoval svoje najbolj znano delo, da bo sestavljeno iz treh delov, v formatu Dantejeve "Božanske komedije" - s svojim lastnim peklom, vicami in rajem. Prvi del, ki je bil natisnjen leta 1842 in ki ga danes poznamo kot "Mrtve duše" je bil pravzaprav peklenski del. In izkazal se je zelo dobro: Gogolj upodablja bogato paleto negativnih likov in široko paleto različnih razvad. Veliki pesnik Aleksander Puškin je v komentarju na prva poglavja, ki jih je napisal Gogolj (ki niso bila vključena v končno različico prvega dela), dejal: "Bog, kako žalostna je naša Rusija!"

Tukaj je povzetek dogajanja v romanu: Pripadnik manjšega plemstva po imenu Pavel Čičikov prispe v majhno mesto in se, da bi pridobil vpliv v družbi, pretvarja, da je posestnik. Vendar je problem v tem, da nima niti ene "duše", torej nima podložnikov. Zato se odloči zateči k triku, ki ga omogoča ruska birokracija. Vsak posestnik v Rusiji je imel seznam podložnikov, ki je bil posodobljen le enkrat na nekaj let. Torej, tudi če je kdo od kmetov umrl, je posestnik še vedno plačeval davke od njih in so bili smatrani kot živi vse do naslednje revizije. Čičikov obišče lokalne lastnike in jih prosi, naj mu prodajo te mrtve duše... Vsak se na ta nekonvencionalen predlog odzove drugače.

Kukriniksi (Mihail Kuprijanov, Porfirij Krilov, Nikolaj Sokolov). Ilustracija za "Mrtve duše". Nozdrev in Čičikov

David Šolomovič/Sputnik

Gogolj je "Mrtve duše" imel za pesem, čeprav je bila napisana v prozi, vendar oblika romana spominja na antično pesnitev, v kateri glavni junak Čičikov potuje skozi več ponavljajočih se "krogov pekla", kot je Odisej, ki tava od himere do himere. Poleg tega "pesem" vsebuje dolge lirične zaključke o Rusiji in Rusih. Roman velja za vrhunec Gogoljevega dela - in eden glavnih ključev za razumevanje ruske duše. Njegov glavni lik ni toliko Čičikov kot Rusija sama.

O čem naj bi govoril drugi del?

V Gogoljovem prvotnem načrtu naj bi bil drugi del soroden Dantejevim Vicam, tretji pa Raju. "Njegovo nadaljevanje se kristalizira v moji glavi bolj jasno in veličastno," je Gogolj pisal svojemu prijatelju, pisatelju Sergeju Aksakovu.

Liki v drugem delu ne bi smeli biti tako negativni kot v prvem delu. "Zakaj bi torej prikazovali revščino, ja, revščino in nepopolnost našega življenja, kopali ljudi iz divjine, iz oddaljenih kotičkov in razpok države?" tako Gogolj začne drugi zvezek.

Vzemimo na primer lik Tentetnikova, ki ga srečamo že na začetku drugega dela: živi brezdelno, zdolgočaseno življenje, a avtor piše, da je bil nekoč poln sanj in načrtov, a so se vsi zrušili zaradi malenkostnosti in nesmiselnosti njegove službe.

Fjodor Moller. Portret Nikolaja Gogolja, 1840

Tretjakovska galerija

Poleg tega je Gogolj želel najti in pokazati poti za izboljšanje življenja. Skozi svoje like razpravlja zlasti o tem, kako se znebiti korupcije: če želi delati dobro in ne krasti, potrebuje vsak javni uslužbenec spodbudo svojih nadrejenih.

Če je prvi del poln Gogoljevih upodobitev blata in slabih cest, v drugem tako rekoč izraža občudovanje nad prostranostjo in pokrajinami Rusije.

Čičikov še naprej obiskuje lokalne lastnike zemljišč in kupuje njihove mrtve duše, a na neki točki mu ukradejo škatlo z vsemi njegovimi papirji. Poleg tega postane jasno, da nekdo poroča o Čičikovu in njegovih mahinacijah. Čičikov, ki v prvem delu ni izrazil močnih čustev, tukaj postane obupan in si skoraj trga lase. Vendar se na tem mestu rokopis konča in nikoli ne bomo izvedeli, kaj se mu je zgodilo.

Zakaj je Gogolj menil, da drugi del ni dovolj dober?

Drugi del "Mrtvih duš" je bil pravzaprav zadnje delo, ki ga je Gogolj napisal pred svojo smrtjo. Od izida prvega je minilo že nekaj let in avtor se je spremenil: preživljal je duhovni preobrat in bolečo hrepenenje po veri, ki so ga spremljali živčni zlomi in tesnoba.

"Sprašujete, ali se pišejo "Mrtve duše". No, ja in ne. Piše se, a prepočasi in sploh ne tako, kot bi si želel," je Gogolj pisal svojemu prijatelju pesniku Nikolaju Jazikovu. Gogoljevi duševni boji so precej otežili njegovo delo. Ni znal več pisati "kot v mladosti, torej naključno, kamorkoli me pero vodi", je priznal. Vsaka vrstica je bila izziv.

Edina oseba, ki je prebrala drugi del "Mrtvih duš", je bil nadžupnik Matfej, s katerim si je pisatelj dopisoval in imel obsežne in precej burne spore o različnih vprašanjih. Matfej je kritiziral drugi del romana in ga označil za škodljivega, in celo prosil Gogolja, naj ga uniči.

Mihail Klodt. Konec "Mrtvih duš" (Gogolj zažge svoj rokopis). 1887

Muzej-posestvo Abramcevo

Sam Gogolj je menil, da drugi del ni bil uspešen. Mislil je, da je boljši pri upodabljanju slabih likov in popolne brezupnosti. "Objava drugega dela v tej obliki bi naredila več škode kot koristi," je avtor zapisal v "Izbranih odlomkih iz dopisovanja s prijatelji". "Ustvarjanje nekaj čudovitih likov, ki razkrivajo velikodušnost duha naše pasme, ne bo pripeljalo nikamor. Vzbudilo bo le prazni ponos in hvalisanje..."

24. februarja 1852 je Gogolj zažgal sadove svojega dela, skoraj končan drugi del "Mrtvih duš". Po različnih teorijah je rokopis zažgal bodisi v navalu jeze bodisi po naključju. Menda naj bi želel uničiti le osnutke, a je po pomoti v ognjišče vrgel tudi celotno kopijo. Kakor koli že, to kar se je zgodilo, je Gogolja močno prizadelo in umrl je devet dni pozneje.

Poglavja drugega dela, ki so se ohranila do danes, so rekonstrukcija ohranjenih petih zvezkov. Ta posamezna poglavja so bila najverjetneje iz različnih verzij, ki jih je napisal Gogolj. V njih so velike vrzeli. Poleg tega se razlikujejo tako po vsebini kot po načinu izbire besed, celo črnilo in papir sta različna. Te ohranjene strani ne ustvarijo popolne slike in avtorjeva namera nam ostaja neznana.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.