Kdo ustvarja pravljico v Marijinskem gledališču (FOTOZGODBA)

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

15 minut pred začetkom predstave je na zgodovinskem odru Marijinskega gledališča v ozkem hodniku pred sobami za ličenje napovedana pripravljenost na nastop.

Vizažisti ličijo hitro in samozavestno. Njihovi kolegi, ki preoblačijo igralce v kostume, s pomočjo beležnice preverjajo stanje oblačil za naslednji prizor.

Ob tretjem zvoncu se nastopajoči premaknejo na oder. Medtem ko orkester igra uverturo, se spusti zavesa: pantomimiki se ogrejejo, solisti pa zasedejo svoja mesta. Nastopajoče ovije megla iz dimne naprave.

Opera "Italijanka v Alžiru" Gioachina Rossinija odpira 240. jubilejno sezono. Dvorana je polna, dirigira maestro Valerij Gergijev, umetniški in generalni direktor Marijinskega gledališča. Ob aplavzu občinstva se dvigne zavesa. Predstava se začne.

Zgodovinsko gledališče Marijinski je vedno bilo in ostaja kultno prizorišče za prebivalce in goste Sankt Peterburga. Cenjeno je tako zaradi možnosti, da se lahko občinstvo potopi v razkošno vzdušje nekdanjega cesarskega gledališča, kot tudi zaradi odličnih predstav, ki gledalcu omogočajo, da se za več ur "vživi" v prostor umetniškega dela.

Ta čarobni učinek ne ustvarjajo le orkester, operna in baletna skupina, temveč tudi številne delavnice, na podlagi katerih je bil leta 1998 ustanovljen umetniški produkcijski center Marijinskega gledališča. To je največje podjetje v Rusiji in Evropi, ki izdeluje kostume, rekvizite, kulise itd. za gledališke predstave. Umetniške delavnice v okviru Direkcije Cesarskih gledališč so ustanovili leta 1874 po ukazu cesarja Aleksandra II.

Gledališka skupina Marijinskega gledališča ima pet odrov v treh mestih: tri v Sankt Peterburgu (zgodovinski in novi oder ter koncertna dvorana) ter po enega v Vladivostoku na Daljnem Vzhodu in Vladikavkazu v Severni Osetiji.

Kako izdelujejo kostume

V obratu za izdelavo kostumov s celotnim ciklom izdelajo do 400 kostumov na mesec.

To so kostumi vseh zahtevnosti - od baletnih tutujev do izjemno modnih usnjenih oblek, ki jih uporabljajo v sodobnih produkcijah.

Postopek se začne s pripravo tkanine: v skladu s skicami kostumografa se tekstil s pomočjo šablone ročno poslika in pobarva.

Nato se tkanina prenese v šiviljsko delavnico (v njej sta ločeni moška in ženska delavnica).

Tu šivajo kostume za vsakega nastopajočega posebej in pri tem upoštevajo številne nianse.

Pri šivanju baletnega tutuja se na primer uporablja til različne kakovosti - spodaj je mehkejši, da ne opraska stegen plesalke, zgoraj pa trši. V vsak tutu je vstavljen kovinski obroč, ki je zasnovan tako, da daje krilu elastičnost. Takšne obroče izdelujejo v urarski tovarni.

"Sčasoma se tutuje obrabijo in začnejo spominjati na utrujene gobe, zato zamenjamo plasti, ki so se zaradi obrabe in toplotne obdelave deformirale. Tako je to precej varčno, baletni tutu pa lahko na ta način zdrži celo sezono," pravi tehnološka strokovnjakinja Marija. Ob koncu sezone nekatere kostume pošljejo v pralnico-barvilnico, da osvežijo barvo.

Kljub razpoložljivi sodobni opremi mojstri nekatera dela raje izdelujejo na starih strojih iz 19. stoletja, na katerih so šivali kostume v carskih časih.

Poleg kostumov, se v delavnicah gledališča izdelujejo tudi čevlje ter naglavne okraske.  

V teh delavnicah ustvarijo tudi lasulje, lažni brki in brade. 

Za oblačila in vse pripomočke skrbijo v lastni čistilnici.

Kako ustvarijo scenografijo

V gledališkem kompleksu je na voljo še ena obsežna produkcija - produkcija scenografije. Tukaj so delavnice za izdelavo odrskih kulis, rekvizitov in pohištva ter štiri slikarske dvorane, v katerih je zaposlenih več kot 30 ljudi.

Najbolj osupljiva je okrogla Golovinska dvorana (Golovinskij zal) s površino 600 kvadratnih metrov, ki se nahaja neposredno pod kupolo zgodovinskega odra (približno na ravni 7. nadstropja). Da bi se tja povzpeli, morate premagati strme spiralne stopnice.

Umetniki že od leta 1864 ustvarjajo mehke kulise - platna, zavese in druge odrske dekorativne elemente.

"Prostor dvorane omogoča slikanje dveh platen velikosti 12 x 20 metrov naenkrat. Pod stropom so razgledni mostovi, ki slikarjem omogočajo, da z višine ocenijo obseg slike," pravi Ljudmila Mehonošina, slikarka-tehnologinja v delavnici za aplikacijo in slikanje.

Polkrožna okna v sobi so zaprta z zavesami, da sončni žarki ne bi motili in izkrivljali barvne reprodukcije med slikanjem: umetna svetloba v sobi je čim bolj podobna sceni.

Za izdelavo ene scenske kulise je potreben približno mesec dni. Da bi lahko tkanino pripeljali na oder, jo zvijejo in na škripcih spustijo čez protipožarno zaveso naravnost izpod kupole.

Ostale odrske dekoracije za repertoarne predstave so shranjene v rekvizitnicah za odrom. Tukaj zaradi velikega števila orožja iz različnih obdobij dobiš občutek, kot da si vstopil v arzenal. Bodala, kopja, sekire, meči in oklepi izgledajo zelo realistično. Prav tako realistično tudi tehtajo in zvenijo.

"Ko se igralci borijo, izpod mečev letijo iskre; orožje se v boju včasih zlomi, zato je narejeno iz precej trdnega materiala. Včasih meče ali rapire za zgodovinske predstave izdelajo po naročilu v posebnih delavnicah v Sankt Peterburgu, drugače pa vse ostalo izdelamo sami," pravi Igor Radajev, skrbnik "arzenala" in rekviziter.

Nevarni rekviziti so shranjeni v posebnih omarah z mrežastimi vrati. Posebej dragoceni in dragi bojni meči shranjujejo v sefih. Raznovrstni rekviziti - lutke, pohištvo in oprema - so skriti za zavesami.

Kako živi zakulisje "Marijìnke"

Prostor za zgodovinskim odrom je ločen svet. Pod starodavnimi opečnimi polkrožnimi loki so shranjeni rekviziti. 

Tukaj se nahaja nadzorna plošča z retromonitorji in gumbi, kot v starih filmih o vesoljskih ladjah.

Po tirnicah se premikajo vozički, ki prevažajo težke dekoracije. 

Hladno je, vendar zrak hitro ogrejejo rampe in reflektorji, ki se prižgejo med vajami in predstavami.

V Marijinskem-2 je veliko več prostora. Zakulisje je po obsegu podobno letalskemu hangarju.

Svetišča zakulisja so garderobe za moške soliste v operi in glavne pevce. Vzdušje je tu sproščeno in prijazno (v ženskih sobah za ličenje je bilo verjetno bolj živahno).

Medtem se zaključujejo tudi zadnje priprave rekvizitov. Veliki srebrni krožniki z orientalskimi sladkarijami in bakrene posode - kot v pravljici o Aladinu - čakajo, da jih razkrijejo na odru. Baklava je videti okusna in se čuti njena medena aroma. Toda ne! Te dobrote, ki so jih "spekli" v rekviziterski delavnici, bodo na odru "igrale" še vsaj eno sezono.

Tukaj je še nekaj zanimivih dejstv o Marijinskem gledališču v Sankt Peterburgu.