Te lesene mehanične lutke je pred stotimi leti ustvaril neki ruski kmet, pa še danes delujejo!

Jegor Kočurov
Skočite z nami v rusko kmečko življenje s konca 19. in začetka 20. stoletja. Natančnost vseh lesenih figuric v tej lutkovni vasici je naravnost osupljiva!

V starodavnem ruskem mestu Uljanovsk (870 km vzhodno od Moskve), rojstnem kraju revolucionarja Vladimirja Lenina, najdemo osupljivo mehanično lutkovno gledališče. Predstavljajte si veliko mizo, na kateri dobite celo kmečko občino – 49 malih figuric, vsaka se ukvarja z nekim svojim delom. Ena čisti perilo, druga žaga, tretja kuha … in vse se gibljejo hkrati.

En dan iz življenja na vasi

Ogromno igračo iz mnogih elementov hranijo v muzeju tamkajšnjega lutkovnega gledališča. Ustvaril jo je nepismen, a zelo nadarjen ruski kmet Aleksej Morozov na začetku 20. stoletja, nekje med leti 1905 in 1912. Nihče ne pozna točne letnice, ker je mojster ves čas nekaj spreminjal v svoji konstrukciji. Trudil se je prikazati en dan iz življenja na vasi, kot je obstajalo tedaj, pred revolucijo.

Mehanizem deluje po principu lajne: nekoč ste morali vrteti ročico, danes pa lutke v gibanje spravi kar elektromotor. Vsaka lutka ima svoj pogon, figurice pa so med seboj povezane v en mehanizem. Vse skupaj je narejeno tako umetelno, da lahko opazite najmanjše premike in podrobnosti.

Tamle ena ženska seje moko, drugi režejo zelje za ozimnico. Kite so spletene iz naravnih las. Na drugem koncu mize mama čisti perilo v koritu, hčerka pa v vozičku prevaža majhnega otročiča.

Zraven so možje pri gradbenih delih. Tesar tolče s kladivcem po dletu in z lahkimi gibi odmetava koščke lesa. Čevljarji izdelujejo obutev: imajo majčkena dvocentimetrska orodja in milimetrske žebljičke, ki so popolne pomanjšane kopije resničnih orodij.

V središču deklica prede prejo, liže prst, da bi zgladila nit. Poleg je tkalka, ki bdi nad delovanjem stroja in regulira višino z majhnimi nožicami.

Možje sekajo hlode: eden drži sekiro, drugi pomaga, utrujeno si približa cigareto k ustom in opazuje občinstvo. Zdi se, da bo hlod vsak čas presekan, pa kar že eno stoletje ne pade narazen.

Družina se je zbrala na kosilu. Najprej je na vrsti oče, šele potem so na vrsti ostali. Tu so žena in otroci, mati z gubicami na čelu hrani najmlajšega otroka. Žličko približa otrokovim ustom, on pa vzame hrano, zavrti glavo in kašo pljune ven, tako kot mnogi otroci še danes.

Pozabljeni mojster

Pravijo, da je v tej miniaturi Aleksej Morozov upodobil sebe in svojo lastno družino. Samo tako si lahko predstavljamo, kako je izgledal, saj za mojstrom niso ostale niti risbe niti fotografije. O njem vemo samo to, da se je rodil okoli leta 1867 v mestu Šadrinsk na Uralu in je vsako pomlad hodil s svojim lutkovnim gledališčem na sejme po vsej Rusiji. Svoji zbirki lutk je pravil »oživeli les«. Za vsak prizor je imel šaljive pesmice, ki jo jih oboževali otroci.

Že za časa svojega življenja je bil priznan mojster: direktorica muzeja Irina Majsakova pripoveduje, da so v arhivih uspeli najti poročanja o njegovih mehaničnih lutkah. Leta 1923 je Morozov razkazoval svojo zbirko na Prvem vsezveznem sejmu Kustprom (predhodnik razstavišča VDNH) in dobil zlato medaljo in diplomo. Njegovi otroci so našli samo dokumente v zvezi z medaljo, same medalje pa ne – najverjetneje je moral v težkih vojnih letih medaljo oddati v zameno za hrano. Po besedah Irine Majsakove je najbrž za ta sejem pripravil še več kompozicij: »En dan v upravljanju kolhoza«, »En dan v dobro stoječi kmečki družini« in »En večer v vaškem klubu«. »V arhivih smo uspeli najti samo risbe, ki so kazale, kako bi vse to lahko izgledalo,« razlaga. Mogoče so danes kje v tujini v zasebnih zbirkah, vendar to ni potrjeno, ni nobenih dokumentov o tem.

Po razstavi si je mojster zamislil novo kompozicijo, a se je leta 1934 z družino preselil v predmestje Uljanovska, v Majno, kjer je že dve leti zatem umrl. Pokopan je bil na tamkajšnjem vaškem pokopališču, vendar groba v današnjih dneh še niso našli. Njegovi pravnuki pa še danes živijo v Uljanovsku.

V muzeju hranijo še eno zbirko, ki jo je dodelal mlajši sin Vasilij leta 1947, po vrnitvi s fronte: mizarsko-tesarska delavnica. V tej kompoziciji mojstri učijo, kako se dela s stroji za izdelovanje lutk. Eden tako vestno udarja dekle po ramenu, da je na njeni jaknici že nastala luknja. Vasilij je bil tudi sam zelo nadarjen za mojstra izdelovanja lutk in bi lahko šel po očetovih stopinjah, vendar je še istega leta umrl zaradi težkih ran (izgubil je obe nogi). Njegovo zbirko so otroci osebno podarili nekdanjemu šefu muzeja.

Najstarejša zbirka, ki jo občudujemo od začetka tega prispevka, pa je v muzej prišla, lahko rečemo, po čistem naključju.

Dragoceno odkritje

V 60. letih 20. stoletja so Morozovi otroci v stari hiši našli skrinjo z lutkami. Gledališče je odkupilo celotno zbirko za precej velik denar – 500 rubljev (za približno štiri takratne povprečne plače). Danes je neprecenljiva in je ne bi prodali za nobeno ceno, čeprav se za nakup zanimajo mnogi muzeji. Lutke so bile v idealnem stanju, vendar razstavljene. Bojda pa je bilo prvotno figuric še več – pravijo, da so obstajale deklice, ki so žvečile semena, pa še en traktor, vendar nihče ne ve, kje so te figurice danes. Vse so sestavljali skupaj po primitivnih skicah, ki so jih našli poleg v skrinji.

»V 80-ih smo poskusili izvoziti zbirko v Moskvo v VDNH, vendar se je na poti nekaj polomilo in že v Uljanovsku smo morali zbirko sestavljati še enkrat,« pripoveduje Majsakova. Sedaj nad nji bdita dva inženirja, glavno pravilo pa se glasi: ničesar ne premikaj.

Pred nekaj leti se je muzej selil iz prvega nadstropja v pritličje in takrat je najbrž prišlo do kakšne nesreče med premikanjem, saj nekateri delčki danes delujejo drugače, kot je bilo prvotno zamišljeno. »Poglejte tole dekle na meji – škornji ne dosežejo grabelj, ko jih brcne. Ampak naša inženirja tega ne znata odpraviti,« razlaga Majsakova.

Razen tega pa se v celem stoletju lutkam ni zgodilo nič. Vse deluje tako kot nekoč, celo kostumi so celi in barve na obrazih niso zbledele. Kot da so te lutke žive!? »Enkrat sem bila v delavnici in sem slišala zvok kladiva, a sem dobro vedela, da je bila kolekcija izključena. Ampak kladivo je kar tolklo. Delal je eden od Morozovih sinov. Kako naj to pojasnim?« se spominja pripovedovalka.

Preberite še: Skrivnosti, ki jih v sebi skriva ruska matrjoška

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke