Kako so v stari Rusiji razlagali večna vprašanja o nastanku sveta in človeka?

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Slovanska poganska mitologija je imela svoje razlage pomembnih kozmogonskih in antropoloških vprašanj - kako je nastal svet in različni naravni pojavi, od kod je prišel človek in zakaj je takšen. Slovanska mitologija je bila najbližja skandinavski in staroindijski mitologiji.

V starodavni Rusiji so vsi vedeli, da je bil glavni bog Perun, gromovnik in zaščitnik knežje vojske. Prinaša dež, ki naredi zemljo rodovitno, lahko pa tudi s strelo razcepi drevo.

Prisega kneza Olega in njegovih vojakov pred bogom Perunom leta 907 / Miniatura iz Radziwillovskega Letopisa, konec 15. stoletja

Javna domena

Perun živi na nebu, vendar je že dolgo v sporu z Velesom, ki živi na zemlji in je odgovoren za kmetijstvo in živinorejo. Poleg je tega Veles zaščitnik denarnih odnosov in trgovine. Domneva se, da je po sprejetju krščanstva "funkcijo" Velesa prevzel Nikolaj Čudodelnik, zato je postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v Rusiji - skoraj sorodna duša. Pojavile so se različne povsem ruske različice Nikolajeve podobe, mnogi pa so celo pozabili, da gre za zgodnjekrščanskega svetnika iz Bizanca.

Podoba Mokoš na severnoruskih vezeninah

Lobačov Vladimir / Javna domena

Bog sonca je bil Hors, Dažbog je bil bog plodnosti, Stribog pa bog vetra in zraka. Obstajalo je tudi žensko božanstvo Mokoš, ki je bilo odgovorno za žensko, bilo je zaščitnica (in najljubše božanstvo) žensk, zlasti mater. Bila je tudi boginja tkanja, obrti in na splošno življenjskih dobrin.

Krščanstvo in nov pogled na svet

Konec desetega stoletja je Rusija sprejela krščanstvo. Vendar so bila zapletena besedila Svetega pisma večini ljudi nedostopna. Sprva so bila v grščini in so jih razlagali duhovniki pri bogoslužju (in pogosto so jih razlagali vsak po svoje, v skladu s svojim razumevanjem in izobrazbo).

Prisega kneza Igorja pred Perunom in kristjanov pred cerkvijo svetega Elija /Miniatura iz Radziwillovskega Letopisa, konec 15. stoletja

Javna domena

Ko so ostali brez poganskih bogov in malikov, so mnogi ljudje še vedno potrebovali odgovore na glavna življenjska vprašanja in razlage različnih naravnih pojavov. Navadni ljudje pogosto niso mogli razumeti, da je vse, kar se dogaja, Božja volja, zato so potrebovali boljše primere, kako stvari "delujejo" na Zemlji.

Poleg tega so se do 17. stoletja državi pridružila nova ozemlja na Uralu in v Sibiriji, kjer je bilo avtohtono prebivalstvo še vedno pogansko, in prenesli so svoj pogled na svet, človeka in bogove. V Rusiji so se do danes ohranila številna vraževerja, ljudska verovanja o demonih in moči naravnih pojavov. Številni pravoslavni prazniki so se celo "prilagodili" poganskim običajem (na primer Maslenica - ruski pust pred postom), da bi se Rusi lažje navadili na nove običaje.

Začele so se pojavljati tudi ustne pripovedi, v katerih so se mešali novi krščanski koncepti in stari znani mitološki in folklorni motivi. Eden od znanih zapisov odgovorov na vprašanja je "Globja knjiga" ali, kot so jo v stari Rusiji pogosteje imenovali, "Golobja knjiga". Golob je bil simbol Svetega Duha in miru.

Prepovedana knjiga odgovarja na vprašanja o nastanku sveta

V bistvu je bila Golobja knjiga apokrifna, zaradi branja takšnih besedil je bila oseba razglašena za heretika in je bila lahko kaznovana. To se je zgodilo svetemu Abrahamu Smolenskemu, ki je živel ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja. Cerkveni hierarhi so ga izgnali iz samostana in mu javno sodili, ker je bral apokrife in "globje" knjige ter vodil preveč "zvite" pridige, na katere so se zgrinjali številni ljudje. Tudi sam je pisal knjige. Znano je na primer, da je napisal knjigo "Beseda o nebeških močeh... in o izstopu duše", v kateri je razmišljal o pomembnih duhovnih vprašanjih.

Nikolaj Rerih. Golobja knjiga. 1922

Javna domena

Kdaj se je pojavila "Golobja knjiga", ni natančno znano. Prve najdene pisne različice so iz 17. stoletja, vendar znanstveniki menijo, da je besedilo nastalo že prej - konec 15. ali v začetku 16. stoletja. Zapisano v njej je v verzih, ki zelo spominja na folklorne zgodbe.

Sestavljena je iz treh delov. Prvi opisuje nastanek same knjige. Z neba naj bi padla ogromna knjiga, h kateri je prišlo veliko ljudi, vendar so se ji vsi bali približati. Knjiga se je odprla sama od sebe, takoj ko se ji je približal modri kralj David Jevsejevič (najverjetneje je v njej zakodiran svetopisemski kralj David). Slednji tudi pove ljudem, da je knjigo napisal sam Kristus, prebral pa jo je prerok Izaija.

V drugem delu ljudje prosijo Davida, naj v knjigi poišče odgovore na njihova vprašanja "o našem življenju, o svetem ruskem življenju". Iz česa so nastali takšni ali drugačni pojavi - sonce, dež, oblaki, sonce, zvezde, noči in tako naprej. Obstajajo tudi duhovna vprašanja, na primer zakaj ima človek "um in razum" in misli. Posebej sprašujejo o izvoru kraljev, knezov, bojarjev in pravoslavnih kmetov.

Nikolaj Rerih. Golobja knjiga (Spomin na štiri kralje). 1911

Javna domena

David pravi, da je sonce iz Božjega obličja, veter od Svetega Duha, dež od Kristusovih solz in npr. človeške misli od nebeških oblakov. V knjigi je tudi zapisano, da je Beli car (to je ruski car) najpomembnejši med carji in da predstavlja krščansko vero in hišo Device (to je Rusijo), Sveta Rusija pa je mati vseh dežel. Pripoveduje tudi o Jeruzalemu in o tem, kako so križali Kristusa, hkrati pa omenja tudi precej folklorne stvari, kot so riba-kit, ptica stratim in zver Indrik.

Tretji del pripoveduje o Davidovih sanjah, v katerih je potekal boj med Resnico in Lažjo (Krivdo). Resnica je zmagala in odšla v nebesa k samemu Kristusu, toda Krivda se je razširila po zemlji in iz nje so prišle vse težave in "napačni" ljudje. In tako David mimogrede razloži bistvo vere: "Kdor ne bo živel z Lažjo (Krivdo)/ Ta bo zaželen pred Gospodom."

David na kratko in zelo svobodno v slogu epske poezije pripoveduje svetopisemsko zgodbo o stvarjenju sveta in o tem, kako je Evo zapeljala "zlobna kača".

Pravzaprav je Golobja knjiga postavila temelje nacionalne pravoslavne identitete in filozofske misli. Kasneje se je v različnih virih pojavilo mnenje, da je ruska zemlja sveta. Legendarni stavek "Mi smo Rusi in Bog je z nami", ki ga pripisujejo vojskovodji Aleksandru Suvorovu, je postal skorajda nacionalni moto.

Vsebina "Golobje knjige" se ustno prenaša iz roda v rod. Pesnik Nikolaj Zabolocki je leta 1937 v svoji pesmi "Golobja knjiga" zapisal, da že od otroštva pozna "napol pozabljeno zgodbo o pradedih. In da je v tej "skrivni knjigi" zapisana "vsa skrita resnica zemlje".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.