Hrestač: 10 dejstev o najbolj čarobnem ruskem baletu

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Izvirna zgodba o Hrestaču je bila del zbirke pravljic nemškega romantičnega pisatelja E. T. A. Hoffmana, ki je izšla leta 1816 v Berlinu. Alexandre Dumas (oče) je leta 1844 napisal različico v francoščini.

Nekaj manj kot 50 let pozneje, leta 1892, je Pjotr Iljič Čajkovski to zgodbo uporabil kot podlago za balet v koreografiji legendarnega Mariusa Petipe. Še danes je Hrestač eden najbolj priljubljenih baletov na svetu.

Na očarljiv božični večer se Maša pod težkimi vejami drevesa, osvetljenega s svečami, spopade z mišjim kraljem in se zaljubi v lepega princa. Ko se zrak ohladi in začnejo padati snežinke, se deklica in njen hrabri Hrestač odpeljeta čez mrzlo mestno obzorje v bleščečo deželo snega, kjer se Mašina pustolovščina zares začne.

Ta klasična uprizoritev je čarobna, nepozabna in nepogrešljiva božična poslastica za zimske praznike.

Za vas smo poiskali nekaj zanimivih dejstev o tem, kako je nastala ta predstava.

1. Zamisel o baletu na podlagi pravljice o Hrestaču se je konec 19. stoletja porodila nekemu vladnemu uradniku.

Ivan Vsevoložski, direktor carskih gledališč v Sankt Peterburgu, je prvi pomislil, da bi zgodbo o deklici in Hrestaču uporabil za baletno predstavo. Nekaj prvih ponovitev baleta je bilo prikazanih na enotnem programu skupaj z opero "Jolanta" P. I. Čajkovskega.

2. Premiera je bila 18. decembra 1892 v Marijinskem gledališču v Sankt Peterburgu.

Vloge so odigrali učenci gledališke šole Cesarskih gledališč. Tako manjše vloge (otroci na božični zabavi, ki so bile primerne starosti študentov) kot tudi glavne vloge (Sladkorna vila), so odigrali študenti. Vsi nastopajoči so od Čajkovskega prejeli košarico čokolade, balet pa je začel novo tradicijo - uporabo otroških plesalcev na odru.

3. Glavna junakinja je bila znana pod številnimi imeni.

Marichen, Marie, Maša, Klara ... V preteklem stoletju se je ime junakinje, ki reši princa Hrestača, večkrat spremenilo. Sprva je imela nemško ime, kot je to ustrezalo njenim literarnim začetkom. V Rusiji so jo po prvi svetovni vojni preimenovali v Mašo.

4. Ob prvi uprizoritvi "Hrestača" je potekala še ena "premiera".

Čajkovski je iz Pariza v Rusijo na skrivaj prinesel čelesto in jo na premieri prvič zaigral občinstvu. Čelesta je instrument, podoben klavirju, vendar ima namesto strun kovinske ploščice. Na dan premiere "Hrestača" so gledalci doživeli tudi premjero tega instrumenta.

5. Sladka glasba in zgodba sta predstavljeni z zahtevnim, tehničnim plesom.

Glavna vloga v drugem dejanju baleta "Hrestač" pripada Sladkorni vili. Še pred 100 leti je bilo za to vlogo treba na odru odigrati 16 fouettes. Prva plesalka, ki jo je upodobila na ruskem odru, je bila italijanska primadona Antonietta Dell'Era.

6. V klasični izvedbi "Hrestača" je uporabljenih približno 150 različnih kostumov.

V "Hrestaču" je veliko manjših vlog - poleg glavnih vlog je treba dodati tudi rože, igrače, vojake, snežinke, vile in miši. Za pripravo te male vojske v zakulisju dela več kot 50 ljudi. Za dobro plesno predstavo je potrebnih najmanj 20 otrok, ki plešejo kot snežinke.

7. Predstava "Hrestač", ki velja za zlati standard, je bila produkcija Jurija Grigoroviča iz leta 1966 v gledališču Bolšoj.

Vlogi Maše in Princa sta bila odigrana z več kot profesionalnim čustvom - igrala sta ju namreč zvezdniška para ruskega baleta, Jekaterina Maksimova in Vladimir Vasiljev.

Po besedah Grigoroviča je bil Vasiljevov Hrestač idealen pravljični junak, Maksimova pa je v pravem pomenu besede dozorela iz snežinke v Mašo.

8. Po revoluciji leta 1917 je "Hrestač" postal "izvozni produkt".

Tako je bilo na primer 27 neprecenljivih scenarijev uprizoritve Mariusa Petipe (zdaj del t.i. "Sergejevske zbirke"). To zbirko sestavljajo koreografski zapisi, glasba, načrti za dekoracije in kostume, gledališki programi, fotografije in drugo gradivo, ki opisuje predstave v carskih gledališčih v Sankt Peterburgu. Zbirko je iz Sovjetske zveze odnesel Nikolaj Sergejev, direktor baletne skupine v Marijinskem gledališču. Zdaj jo hranijo na Univerzi Harvard.

9. V gledališču Bolšoj je bil "Hrestač" uprizorjen 500-krat.

Za uspeh "Hrestača" v tujini je najbolj zaslužen rusko-ameriški koreograf George Balanchine, ki je leta 1954 ustvaril predstavo za New York Ballet.

Leta 1993 je bila ta različica posneta v filmu. Vlogo princa je odigral Macaulay Culkin, učenec Balanchinove baletne šole.

10. Po Balanchinovi uprizoritvi je svet zajela nekakšna Hrestačemanija.

Praznično pravljico so v številnih državah uprizorili priznani koreografi, kot so Rudolf Nurejev, Mihail Barišnikov, Maurice Bejart in Matthew Bourne.

Tukaj pa lahko preberite nekaj zanimivih dejstev o Marijinskem gledališču v Sankt Peterburgu