Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
"Vsako leto 31. decembra se s prijatelji odpravimo v banjo." S temi besedami se začne film, ki ga je leta 1975 režiral Eldar Rjazanov. Seveda pred novim letom ne hodijo vsi v savno in ne zamenjujejo stanovanj na enakih naslovih v Moskvi in Sankt Peterburgu, kar počne tudi glavni junak. Kljub temu je praznična druščina s kopico gostov, včasih čudnimi intimnimi pogovori in pesmimi, rusko solato Olivier (podobno francoski solati) in hladno ribjo žolco v filmu prikazana precej verodostojno. Seveda pa je tukaj prisotna tudi novoletna vera v čudeže in ljubezen, ki ni značilna le za Ruse.
Ne brez razloga je letos izšel tudi ameriški remake filma Ironija usode, "About Fate" z Emmo Roberts in Thomasom Mannom.
Nostalgija po starih časih je značilna za vse narode, še posebej pa za Ruse. V tem filmu je davno pred filmom "Nazaj v prihodnost" neuspeli sovjetski znanstvenik izumil časovni stroj, ki je z njim odprl portal v 16. stoletje in dobesedno zamenjal položaja carja Ivana Groznega in sosedskega upravnika bloka (prav tako Ivana Vasiljeviča). Pošastni car v filmu ni tako krut, kot bi si mislili iz zgodovinskih knjig, nasprotno, sčasoma začne uživati prednosti sovjetske civilizacije. Po drugi strani je upravniku všeč vloga carja, vendar ga prehitro razkrijejo.
Ne glede na to, kako pretresljivo je potovanje v druge čase in moralne zakone, se izkaže, da je tisto, kar je del nas - realno in znano - tudi nam najbližje.
Še ena kultna sovjetska komedija o menjavi kraja in vloge - tokrat o pravosodju. Troškin, skromen vzgojitelj v vrtcu, se izkaže za zelo podobnega nevarnemu zločincu, znanemu kot Docent, ki je ukradel dragocen artefakt - zlato čelado Aleksandra Velikega. Člane tolpe ujamejo, vendar mora sovjetska policija, da bi našla Docenta, poseči v prevaro in Troškina dobesedno zapreti za rešetke - na srečo z njegovim soglasjem. Tako se skromen vzgojitelj v vrtcu izkaže za pomemben lik v težavnem, čeprav zelo zabavnem lovu na posebno nevarnega zločinca.
Pri sledenju raznovrstnih pustolovščin se je treba predvsem naučiti, da redkev v Rusiji ni le zelenjava, ampak tudi sinonim za "slabega človeka".
Veliko pred "Seksom v mestu" je sovjetski režiser Vladimir Menšov za več generacij Rusov ustvaril pomembno dramo o ženski osamljenosti in delu v velemestu. In zanj prejel oskarja. Film je zgodba o treh prijateljicah, ki predstavlja 20 let njihovega življenja. Prišle so osvojiti prestolnico in verjele v ljubezen, družino in poklicne priložnosti, vendar je bilo življenje vsake od njih seveda daleč od sanj.
Kljub temu to junakinjam ni preprečilo, da bi premagale vse in našle svojo pot, saj ruske ženske ne obupajo, ne glede na karkoli.
Najbolj "nacionalna" komedija, ki ponazarja kliše o glavni ruski pijači - vodki, ki jo obožujejo tujci. V gozdarsko hišo prispe Finec, ki preučuje ruske običaje in navade, tam pa so že vojaški general, lovec in mnogi drugi, ki skušajo ponazoriti prav te običaje. Nazdravljajo na zdravje in pripovedujejo neskončne zgodbe o vsakdanjem življenju in običajih v surovi Rusiji.
Kakorkoli že, nikakor ne poskušajte ponavljati za njimi v resničnem življenju, vse trike namreč izvajajo profesionalci.
Glavna dilogija sodobnega ruskega filma v režiji Alekseja Balabanova. Lik Danila Bagrov, ki ga igra Sergej Bodrov ml., je nekakšen ruski Robin Hood, ki je prepričan, da je "moč v resnici". In ta postulat dokazuje skozi oba filma. V prvem se spopada s posttravmatskim sindromom po Čečeniji, v drugem pa se nenadoma znajde v Ameriki, kjer skuša sprejeti novo realnost.
Danila Bagrov je v Rusiji postal nekakšen "junak našega časa", za katerega še niso našli nadomestka.
Film Petra Buslova je v Rusiji postavil temeljne smernice refleksije devetdesetih letih prejšnjega stoletja, morda najbolj kontroverznem desetletju sodobne zgodovine. Film je poimenovan po črnem BMW-ju ali preprosto "Bumerju", kot so mu rekli v Rusiji.
Ravno s tem avtom so pobegnili štirje karizmatični razbojniki, ki jih je spremljal soundtrack glasbenika Sergeja Šnurova, ki je takrat ravno pridobival na priljubljenosti.
Ti preprosti akordi takoj razkrijejo Rusa, ki je že veliko videl in doživel v svojem življenju.
Seveda bo veliko Rusov reklo, da imajo radi Leva Tolstoja, čeprav vsi niso zmogli prebrati vseh štirih delov Vojne in miru. Po drugi strani pa so si istoimenski film Sergeja Bondarčuka ogledali številni gledalci - leta 1966 ni bil samo na vrhu vseh kino dvoran, ampak je bil nagrajen tudi z oskarjem.
Film bi težko označili za praznično zabavo, vendar ponuja veliko prostora za razmislek o usodah ruske zgodovine in likih - ne le tistih iz visoke družbe, temveč tudi čisto navadnih, ki so še danes enako pomembni.
Še en zahteven film za estetike, ki se v tem primeru ne zanimajo le za zgodovino, temveč tudi za znanstveno fantastiko, katere vizionarja sta bila brata Strugacki. Ravno po njunem romanu "Piknik na robu ceste" ga je posnel kultni režiser Andrej Tarkovski. Gre za eno njegovih najbolj znanih in hkrati najbolj grozljivih del, saj filozofska metafizika in krščanske aluzije zakrivajo najbolj krute strani sovjetske zgodovine.
Zaradi svoje vizualne barvitosti in prehoda iz črno-belega v barvni film je eden najlažje razumljivih filmov Tarkovskega za množično občinstvo.
Najnovejši film o tem, zakaj Rusi ne morejo živeti brez vesolja. "Čas prvih" pripoveduje o prvem vesoljskem sprehodu Alekseja Leonova v zgodovini kozmonavtike na vrhuncu hladne vojne. Vendar geopolitični kontekst pri tem ni tako pomemben. Veliko bolj zanimiva je zgodba o resničnem prijateljstvu in otroških sanjah, ki se uresničijo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
