- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Pred 3 leti so v Celju organizirali Dneve ruske kulture, da bi obeležili slovenski kulturni praznik. Prav na praznični dan (8. februarja) je Osrednja knjižnica Celje v sodelovanju z dijaki Gimnazije Celje-Center in I. gimnazije v Celju ob glasbi in plesu v ruščini in slovenščini ter v prevodih iz obeh jezikov pripravila kulturno prireditev "Prešeren in Puškin – sodobnika in pesniška velikana". Zakaj so "združili" prav Prešerna in Puškina?
slika gimnazija Osrednja knjižnica Celje
Rusi, ko spoznavamo Slovenijo, pogosto slišimo, da je Puškin nekakšen "ruski Prešeren". Ko pa pride do pogovorja o slovenski književnosti, Slovenci radi povejo Rusom, da je Prešeren "slovenski Puškin". Teme Prešernovih poezij lahko vedno povezujemo z današnjim časom: vprašanja usode, časti, svobode, sreče, ljubezni, upora in druge ostanejo vedo aktualne. Iste vsebine imajo tudi Puškinova dela, ki skozi stoletja sploh niso izgubile njihovega pomena za Ruse.
Tretjakovska galerija
Lahko trdimo, da Aleksander Puškin v ruskem pesništvu pomeni isto, kar France Prešeren pomeni v slovenskem pesništvu. Ne moremo ju naravnost primerjati, ker se je njuno literarno delovanje razlikovalo po obsežnosti in literarnim zvrstem, saj je imel Puškin kot pisatelj in pesnik neverjetno širok razpon žanrov. Pisal je klasične ode, romantične poeme, ljubezenske in politične pesmi, romane v verzih, zgodovinske drame, realistično prozo, novele, kratke zgodbe, pravljice, potopise – in še več. Številna njegova dela so postala temeljni teksti žanrov. Vendar če upoštevamo samo umetniško vrednost in klasičnost poezij, ima Prešeren za Slovence v 19. stoletju isti pomen kakor ga ima veliki severni Slovan Puškin za Ruse.
Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, javna domena / wikipedia
"Jutranja zarja minulega veka je bila porodila nam južnim kakor severnim Slovanom pesniških genijev prve vrste ..." - je zapisal slovenski pesnik, duhovnik in arhivist Anton Aškerc maja 1902.
Oba pesnika imata velik pomen na svetovnem nivoju. Aleksander Sergejevič Puškin je bil predstavnik romantike, po mnenju mnogih je največji ruski pesnik in utemeljitelj moderne ruske literature. Romantika na Slovenskem je imela vse značilnosti romantike velikih razvitih evropskih držav. "Pričela se je morda malce kasneje, vendar ni prav nič zaostajala za svetovno priznanimi narodi, nasprotno, Prešeren nas je izenačil z največjimi svetovno priznanimi umetniki", meni Anton Aškerc.
Aleksander Puškin velja za eno najpomembnejših oseb v razvoju ruske književnosti: je bistveno povečal ruski leksikon; njegov bogat besedni zaklad in zelo občutljivi slog sta postala temeljna za sodobne ruske pisatelje in pesnike. "Oče ruske literature" je predstavil rusko literaturo Evropi. Puškinova novinarska dejavnost pa je zaznamovala rojstvo ruske revije o kulturi. Njegova ruščina je bila osnova za slog romanopiscev, kot so Ivan Sergejevič Turgenjev, Ivan Aleksandrovič Gončarov, in Lev Nikolajevič Tolstoj. Aleksander Puškin je postal neločljiv del literarnega sveta ruskega naroda. Njegova dela so prevedena v vse glavne jezike. Pesnik je postal neločljivi del svetovne kulturne dediščine.
Peter Končalovski
Puškin in Prešeren sta pomemben del svetovne zgodovine in kulture. "Prešeren je naš prvi pesnik v modernem zmislu; njegove pesnitve so razodetja rojenega genija. Prešeren nam je vstvaril med svojimi poezijami obilo takih, ki ne zastaré nikdar, kar je prava lepota, prava poezija večna, kakor je večna iskra ustvarjajočega duha. Prešerna smemo torej po pravici prištevati ne samo med slovanske, nego tudi med svetovne klasike." pojasnjuje Anton Aškerc.
Prešeren v Rusiji
Ivan Groh; Javna domena / wikipedia
Ime Prešerna so že pred stoletji omenjali v svojih predavanjih ruski profesorji slavistike. Profesor Varšavske Univeze P.A. Kulakovski je Prešerna imenoval "slovenski Puškin" in je pogosto primerjal pomen Prešernovih del s pomenom del ruskega pesnika.
Prvi, ki je seznanil ruske bralce s Prešernovo poezijo, je bil znanstvenik in prevajalec iz Kazana Mnemon Petrovič Petrovski. Leta 1862 je preživel dovolj časa v Ljubljani, kjer je veliko delal v mestni knjižnici. Petrovski je bil pozitivno presenešen, da ima Ljubljanska knjižnica obsežno zbirko starih slovanskih knjig in rokopisov. Leta 1871 v Sankt Peterburgu je izšla zbirka, ki jo je sestavil N.V. Gerbel "Pesništvo Slovanov. Zbirka najboljših pesniških delov Slovanskih narodov v prevodu ruskih pisateljev". Ta zbirka je vsebovala Prešernovi deli "Turjaška Rosamunda" in "Slovo od mladosti".
Ruski jezikoslov, znanstvenik in prevajalec Evgenij Korš je leta 1901 izdal zbirko Prešernovih pesmi, za katero je napisal obsežen uvod, kjer je Prešerna ocenil kot "najbolši slovenski in eden najboljših slovanskih pesnikov". S to zbirko je Korš seznanil ruske intelektualce in znanstvenike ter ljubitelje književnosti s poezijo velikega slovenskega pesnika.
Omeniti je treba, da se je Korš ukvarjal s prevajanjem Prešernovih pesmi dolga leta. Njegov prvi prevod je izšel leta 1881 v "Krstnem koledarju". Leta 1889 pa je revija "Ruska misel" izdala njegov prevod enega najpomembnejših Prešernovih del - pesem "Sonetni venec".
Puškin v Sloveniji
Jevgenija Marija Škonda
Izčrpno in iskreno je svoje vtise o Puškinu delil Tomaž Krajnc, ki se je udeležil pesniškega flashmoba BerimoPuškina v Sloveniji leta 2018: "Aleksander Sergejevič Puškin je eden od največjih svetovnih pesnikov, meni pa je on najljubši pesnik. Njegova poezija in proza v meni vzbujata najboljša človekova občutja – radost, otožnost, navdušenje, žalost … Puškin v nas prebuja tisto, kar spi ali je globoko zakopano pod debelim slojem vsakdanjega vrveža, skrbi in nesmiselnih želja. V njegovih besedah sta moč in blagozvočnost, ki v duši ustvarita resonanco najboljših čustev. Ko berem Puškinove pesmi in povesti, se v meni vzbudi občutek, da bi povsem enako izrazil svoje misli in občutja, če bi lahko in če bi imel takšen talent."
Na tem seznamu so le nekatere najpomembnejše Puškinove knjige:
- Roman v verzih Jevgenij Onjegin (1831). Jevgenij Onjegin je najbolj znan Puškinov roman, odlomke iz tega dela se učijo na pamet. Kritik Belinski je smiselno izrekel znan komentar, da je delo prava enciklopedija ruskega življenje. Poleg tega je branje o neuresničeni ljubezni Onjegina in prelepi barinji Tatjani veliko zadovoljstvo, zahvaljujoč Puškinovemu bleščečemu slogu in smislu za humor.
- Drama Boris Godunov (1825). Borisa Godunova je Puškin napisal leta 1825 pod vtisom Zgodovine države Ruske vplivnega zgodovinarja in književnika Karamzina. Aleksander Sergejevič je bil takrat v izgnanstvu v vasi Mihajlovskoje zaradi ukvarjanja z »ateističnimi nauki«. V Godunovu Puškin uporabi tako verodostojne podatke kot tudi govorice, ki so krožile med ljudstvom. Drama je posvečena času vladavine bojarja Borisa Godunova (1598-1605) in vdoru Lažnega Dmitrija I.
- Roman Dubrovski (1833). Nedokončano delo Puškina o dobrosrčnem razbojniku Dubrovskem in njegovi ljubezni do nič manj dobrosrčne Marije Trojekurove. Dubrovski in Marija prihajata iz dveh sovražnih si družin. Spominja na Romea in Julijo, kajne? Zgodba pa temelji na resničnih dogodkih.
- Roman Stotnikova hči (1836). Aleksander Sergejevič Puškin je pisal Stotnikovo hči vzporedno z zgodovinsko kroniko Zgodovina upora Pugačova, posvečeno narodni vstaji pod vodstvom Emeljana Pugačova. Na podlagi velikih zgodovinskih dogodkov avtor pripoveduje o usodi mladega oficirja. Ravno tukaj se pojavi fraza, ki je pozneje postala znana krilatica: »Bog ne daj, da bi videli ruski punt, brezmiseln in neusmiljen.«
- Povest Pikova dama (1834). Pikova dama je povest z elementi mistike, ki se poigrava s temo nenapovedljive usode, sreče, konca, s katero so se radi poigravali Puškin in drugi romantiki. Primerna je za tiste, ki želite malo požgečkati svoje živce. Na podlagi tega dela so nastajale opere (istoimenska opera Pjotra Iljiča Čajkovskega) in posnetih je bilo več filmov.
- Pesnitev Ruslan in Ljudmila (1820). Tole Puškinovo delo so navdahnile staroruske herojske folklorne pesmi – biline. Odlomek iz pesnitve, »Pri Lukomorju je zeleni hrast …«, verjetno poznajo vsi ruski otroci.
- Seveda ne moremo pozabiti na Puškinove pravljice: Pravljica o ribiču in ribi(1834), Pravljica o carju Saltanu (1831), Pravljica o mrtvi carični in sedmih junakih (1833), Pravljica o zlatem petelinčku (1834).
Tukaj pa se lahko seznanite s prvim resnim poskusom Puškina v prozi: "Povesti Ivana Petroviča Belkina".