Pet PRVIH ruskih pisateljic

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Natalija Dolgorukova (1717-1771)

Natalija Borisovna Dolgorukova, roj. Šeremetjeva

Javna domena

Za eno prvih pisateljic in memoaristk velja kneginja Natalija Dolgorukova. Njena biografija je doživela prave vzpone in padce - od dvorne dame Petra II. do moža, ki je padel v nemilost, čemur je sledilo izgnanstvo v Sibirijo. Svoje življenje je končala kot nuna.

Zapustila je "Zapise kneginje Natalije Borisovne Dolgorukove, hčerke feldmaršala grofa Borisa Petroviča Šeremetjeva". Literarni znanstvenik Dmitrij Svjatopolk-Mirski je njeno besedilo pohvalil zaradi "iskrenosti pripovedi" in "čudovitega najčistejšega ruskega jezika".

2. Anna Bunina (1774-1829)

Portret A.P. Bunine

Aleksander Varnek

Prva profesionalna ruska pesnica, "ruska Sapfo", naj bi bila Anna Bunina (Ivan Bunin je pripadal njenemu rodu). Pisala je ode o junaških dejanjih, za kar sta jo hvalila Karamzin in Deržavin. Toda njeni mlajši sodobniki iz "zlatega veka ruske poezije" so njene pesmi imeli za staromodne in jo imenovali "poetično truplo". Sam Aleksander Puškin se je posmehoval njenim "nesmislom" in "neumnim pesmim". Tudi Konstantin Batjuškov se je zlobno šalil in namigoval na Sapfin samomor: "Toda, na veliko žalost mojo, / ti ne poznaš poti do morja".

3. Nadežda Durova (1783-1866)

Nadežda Durova

Javna domena

Pogumna konjenica, ki je služila v vojski in se borila proti Napoleonu, je imela raje, če so jo imenovali Aleksander Aleksandrov. Njeno glavno delo, "Zapiski kavaleristke", je prvič objavil Aleksander Puškin. Pravzaprav je bil on tisti, ki je proti njeni volji razkril njeno identiteto in skrivnost. To je povzročilo hudo ogorčenje Durove, vendar ji je Puškin odgovoril takole: "Bodite pogumni - vstopite na področje literature tako pogumno kot na tisto, kar vas je proslavilo."

Durova je pisala o svojem življenju in o tistem grozljivem, podrejenem položaju žensk tistega časa, ki so bile v bistvu rojene, "da bi živele in umrle v suženjstvu". Pripoveduje o svoji trdni odločitvi, da se bo za vsako ceno "ločila od spola, za katerega sem menila, da se nahaja pod božjim prekletstvom". Opisuje tudi svojo prevaro, da se je lahko pridružila vojaški službi, in prve bitke, v katerih je sodelovala.

Več o neverjetni zgodbi Nadežde Durove si lahko preberete tukaj.

4. Jekaterina Avdejeva (1788-1865)

Javna domena

Za razliko od večine plemiških pisateljic je Avdejeva izhajala iz trgovske družine in ni bila deležna nobene (niti domače) izobrazbe. Živela je v Irkutsku, veliko potovala in napisala eno prvih ruskih etnografskih knjig, "Zapiski in komentarji o Sibiriji" (1837). V njej je zbrala pripovedi o življenju in običajih tamkajšnjih prebivalcev ter zapise o lokalni folklori in starih ruskih pesmih.

Avdejeva je pozneje napisala knjige o gospodinjstvu in ljudskem zdravilstvu, kuharsko knjigo in pesmarice ter objavila ljudske pravljice za otroke, ki jih je uspela zbrati. Pozneje so folkloristi in zbiratelji pravljic hvalili njeno delo in dejstvo, da je podala "pristen zapis iz ust ljudi". Leta 1859 je bil ustanovljen "Literarni sklad" za pomoč pisateljem v Rusiji in Avdejeva je do konca življenja prejemala pokojnino iz tega sklada.

5. Sofja Kovalevska (1850-1891)

Matematičarka Sofja Kovalevska

Michael Nicholson/Corbis/Getty Images

Kovalevska je znana predvsem kot prva profesorica matematike na svetu. Toda genialen človek je genialen v vsem, zato so se njene ustvarjalne sposobnosti razširile tudi na literaturo. Pisala je v ruščini in švedščini, saj je del svojega življenja preživela na Švedskem. Področje njenega zanimanja sta bila svobodomiselnost in mladinski nemiri v šestdesetih letih 19. stoletja (zgled za to je njen roman "Družina Voroncovih") in gibanje narodnikov v sedemdesetih letih 19. stoletja.

Eno njenih najbolj znanih del je roman "Nihilist" iz leta 1884. Temelji na resnični zgodbi Vere Gončarove, Puškinove nečakinje, ki se je odločila poročiti s tujcem, ki je bil obtožen in obsojen kot ljudski revolucionar in narodnik (Kovalevska pa je sodelovala pri pridobivanju dovoljenja za to poroko). Zgodba je bila objavljena v švedščini in ruščini, vendar je bila v Rusiji skoraj takoj prepovedana. Kot je zapisal cenzor, zaradi simpatij do nihilizma in zato, ker "se odslikava v grozljivih barvah usoda političnih zločincev in krutost naše vlade do njih".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.