Prvi sovjetski celovečerni zvočni film - film Nikolaja Ekka "Napotnica za življenje" ("Путевка в жизнь") - je bil predvajan leta 1931, štiri leta po prvem zvočnem filmu na svetu. To je bil film o težavnih najstnikih režiserja, ki ga takrat še nihče ni poznal.
Nikolaj Vladimirovič Ekk
Arhivska fotografijaToda Nikolaj Ekk je bil prepričan, da bo zaradi njegovega pristopa k filmu in zgodbi film postal legenda. In tako se je tudi zgodilo. Nekega večera si je Stalin ogledal le prvi del filma, a si ga je ogledal do konca, nek newyorški kino pa ga je vrtel kar celo leto.
Nikolaj Ivakin, režiser, ki si je nadel efektni psevdonim Nikolaj Ekk, ni spadal med elito mlade sovjetske filmske skupnosti. Niti ga niso poznali. Toda mladi režiser je bil poln idej. In medtem ko so prvi titani sovjetske kinematografije še vedno kritizirali "zvočne filme", je on delal na filmu "Napotnica za življenje".
Film temelji na resnični zgodbi o enem od boljševiških eksperimentov: z delom prevzgojiti otroke z ulice.
Leta 1924 je bila v ZSSR ustanovljena prva delavska komuna za težavne in prestopniške otroke. Bistvo poskusa je bilo, da takšnih otrok ne bi smeli zapirati v mladoletniške zapore, temveč v komune, kjer jih bodo prevzgojili in usposobili za koristne poklice. Propaganda je proces imenovala "podkovanje", delovne komune pa "napotnice za boljše življenje". Podobne komune so se kmalu pojavile po vsej Sovjetski zvezi.
Režiser in filmska ekipa so več mesecev živeli v takšni ustanovi, od koder so vzeli tudi nastopajoče. V filmu sta igrala le dva profesionalna igralca, ostali so bili navadni otroci iz komune. Toda v skladu s scenarijem (tako kot v življenju) vseh ni bilo mogoče na hitro "podkovati". Po vsej verjetnosti je prav ta verodostojnost tudi prestrašila cenzorje in po prvi javni projekciji so pristojni organi film prepovedali.
Vendar film ni dolgo ostal "na polici". Edina projekcija je povzročila veliko hrupa, šlo je za zvočno "atrakcijo" brez primere. Film je pritegnil zanimanje vlade.
"Nekega večera so v kinu Hudožestvennij ponovno predvajali film. Prišli so člani centralnega komiteja. Poleg Stalina je sedel režiser Ekk. Jaz sem sedela malo dlje, blizu Vorošilova," se je v svojih spominih spominjala scenaristka Regina Januškevič. "Stalin je dejal, da se bo odločil, kaj storiti, ko si bo ogledal samo en del. Vendar je minil že prvi, drugi in tretji del filma, vendar nihče od članov vlade ni odšel. Vsi so gledali do konca."
Po koncu projekcije je Stalin molčal. Nato je vstal in med hojo zamrmral: "Ne razumem, kaj je tukaj treba prepovedati?" Zatem je odšel.
Po tem je film prišel v široko distribucijo in pričakovano postal uspešnica, čeprav je še vedno šlo za delo na obrobju, posneto v estetiki nemega filma.
Res je, da so si mnogi ljudje v Sovjetski zvezi šli ogledat "Napotnico za življenje" ne zaradi njegove umetniške in ideološke privlačnosti, temveč zaradi tega, da bi poslušali zaporniške pesmi s kitaro in preverili, ali je v resnici celoten film z zvokom. Gre za to, da so v tistem času na sovjetskih platnih že obstajali tako imenovani "zvočni združeni programi", ki so jih sestavljali izseki gledaliških monologov, propagandnih govorov in odlomki glasbenih nastopov. Manjkali so le filmi.
Napotnica za življenje, plakat, (aka PUTYOVKA V ZIZN), zgoraj: Nikolaj Batalov, 1931
LMPC/Getty ImagesFilm je bil predvajan v 107 državah, leta 1932 pa je bil Nikolaj Ekk na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah izbran za najboljšega režiserja. V Berlinu so film najprej dva meseca in pol monopolno predvajali v enem od najboljših kinematografov, nato pa so ga predvajali istočasno na 25 platnih. V New Yorku so film "Napotnica za življenje" v enem od kinematografov predvajali celo leto. Toda "demokratično svobodna" Francija je film sprejela precej sovražno in ga prepovedala.
Ko so režiserja vprašali o razlogih za prepoved, je francoski cenzor dejal: "Če bi želel izrezati kakšen del iz filma, bi vam moral predlagati, da izrežete... celoten film, saj ne najdem niti enega mesta, kjer ne bi govorili o komuni ali komunizmu ali kjer ne bi slišal 'Internacionale'."
Vendar je bil film kljub temu prikazan v Franciji na zasebnih projekcijah, ki jih je organiziralo Društvo prijateljev nove Rusije. V francoskem tisku je bil deležen navdušenih kritik, v belem emigrantskem tisku pa najslabšega očrnjevanja.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
