Bella Ahmadulina
Jurij Pilipenko/Global Look PressJevgenij Jevtušenko, ki je bil "zadnji pesnik stadiona", je s svojimi čudovitimi besedami pritegnil na tisoče oboževalcev z vseh koncev sveta. Toda, ko je umrl (aprila 2017), njegov odhod, ne glede na to, kako žalosten je bil, ne bi smel zasenčiti smrti njegove prve žene Belle Ahmaduline - umrla je 29 novembra 2010 let v starosti 73. Oba pesnika sta bila neverjetno nadarjena, oba si zaslužita, da ju slavimo, in oba sta zaznamovala 60. leta prejšnjega stoletja.
Dejstvo, da se ime Ahmaduline nenehno omenja v isti sapi kot ime Jevtušenka, Andreja Voznesenskega in Roberta Roždestvenskega, je neizogibno in hkrati krivično. Neizogibno - ker je Bella že od mladih let res sodeloval na legendarnih "pesniških večerih v Politehničnem muzeju" in še bolj legendarnih koncertih na stadionu Lužniki. Krivično - ker je za razliko od Jevtušenka, ki ga lahko imenujemo "državljanski pesnik", Ahmadulina vedno ostala lirična pesnica, ki ni živela v svetu državljanskega navdušenja, temveč v kraljestvu vzvišenih, opernih strasti.
Ni naključje, da se je Bella navzven s svojo veličino na odru in popolno nemočjo v praktičnih zadevah zdela kot primadona fin-de-siècla. Navadni sovjetski državljani, vključno z uspešnimi sovjetskimi pisatelji, so jo zaradi te lastnosti gledali z občudovanjem in začudenjem, o čemer so pozneje govorili njeni sodobniki. Celo njena hči Jelizaveta Kuljeva, zelo konkretna in prizemljena ženska, ki dela v oglaševalskem poslu, je v nekem intervjuju dejala, da je javnost občudovala Bello zaradi njene vzvišene narave.
Zdelo se je, da se je v tej "sovjetski aristokratki", hčeri namestnika ministra, prevajalki ZN (zaradi česar so nekateri domnevali, da je bila agentka KGB) in vnukinji Leninovega osebnega prijatelja, ki je pokopan v kremeljskem obzidju skupaj z najvišjimi sovjetskimi voditelji, ponovno rodil duh Srebrne dobe.
In intenzivne, nepozabne lirične pesmi, ki opisujejo like iz preteklih obdobij in v katerih odmevajo pretekla čustva, so naravna manifestacija tega duha in ne le izdelana poza ali "vloga dekadentke", ki jo običajno prevzemajo številne "Ahmatovke" in "Cvetajevke".
Najbolj znano pesem "На улице моей который год..." (Na ulice mojèj kotòrij god...) - "Na moji ulici je že več let..." je Ahmadulina napisala, ko je bila stara 22 let. Leta 1975 jo je uglasbil skladatelj Mikael Tariverdiev, in ta ruska romanca je zazvenela v filmu Eldarja Rjazanova "Ironija usode".
Skladatelj Andrej Petrov je na pesem 23-letne pesnice z naslovom "Прощание" (Proščànije) - "Poslavljanje" napisal takrat priljubljeno romanco, znano po prvem verzu - «А напоследок я скажу...» (A naposledok ja skažu) - In nazadnje bom rekla...". Prvič je bila izvedena v melodrami E. Rjazanova "Surova romanca" (1984).
Njena dela so prevedena v več jezikov. Leta 1977 je postala častna članica Ameriške akademije za umetnost in književnost.
Leta 1964 je neznansko lepa Ahmadulina sodelovala v filmu Vasilija Šukšina "Живёт такой парень" (Živjot takoj parenj)- "Živi takšen fant", ki je na beneškem filmskem festivalu prejel Zlatega leva.
Pesnica je prejela številne nagrade: red prijateljstva med narodi 1984, državno nagrado ZSSR 1989, državno nagrado Ruske federacije 2004, nagrado predsednika Ruske federacije 1998, "Triumf" 1994, Puškinovo nagrado 1994, mednarodni pesniški nagradi "Nosside", Italija, 1992 in "Brianza", Italija 1998.
Ahmadulina je bila resnična in ne le navidezna. Ta "skrivnost uspeha" je zelo preprosta. Na žalost pa je le malo ljudi, celo ustvarjalnih, ki jo lahko razumejo.
Pri napisanju članka je sodeloval Mihail Viesel, glavni urednik portala Leto literature.
Kateri so najpomembnejši ruski pesniki, ki jih morate poznati?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.