Živim v majhnem mestu v Čeljabinski regiji. Kot najet delavec sem delal v gradbeni panogi, na zahtevo sem opravljal popravila. Zaslužil sem okoli 35.000 rubljev (440 €) na mesec, kar je v Rusiji dovolj za preživetje.
Zaradi koronavirusa sem preprosto ostal brez naročil. Tudi če ljudje potrebujejo popravila, raje čakajo in ne kličejo koga k sebi – kaj pa, če je okužen?
Moja žena prav tako zdaj ne dela, vzela pa je posojilo. Danes sem šel po potrdilo o brezposelnosti. Upravičen sem do nadomestila v višini 1.750 rubljev (22 €) na mesec.
Na mesec morava vrniti [za posojilo] okoli 10.000 rubljev (125 €). Banko prav briga, kako bova to plačala, takoj so nama zavrnili prošnjo za odlog. Vendar zdaj še ne nameravam plačati bankam ali komunali, ker nisem jaz razglasil popolnega zaprtja.
Nimava prihrankov, imava pa vikend. Mogoče si bova začela sama gojiti svojo hrano, da bova nekako preživela.
Putin je 25. marca razglasil en dela prost teden s polno plačo od 30. marca do 5. aprila. Naslednji dan nas je šef zbral na sestanku v zvezi s tem, kako naprej. Dal nam je preostanek plače za marec (okoli 10.000 rubljev – 125 €) in nas poslal na neplačan dopust za nedoločen čas. To je utemeljeval s tem, da nimamo naročil in tako za nas ni dela.
Uradno me nihče ni odpustil, a sem na povsem zakonit način ostal brez denarja. Takoj sem se spomnil na moje posojilo in pohitel na banko s prošnjo za odlog. Banka je to takoj zavrnila. Zatem sem poslal še pisno zahtevo in čakam odgovor. A so mi že na banki rekli, da je zelo malo verjetno, da bi sprejeli. Vendarle »je veliko ljudi, ki so na enakem kot jaz, in banka ne more popuščati vsem«. V Rusiji uradno niso bile razglašene izredne razmere, zato je vse tako, kot da se ne bi zgodilo nič. Samo polovica prebivalstva je za en mesec ostala brez prihodkov.
Briga me za posojila, to bom že nekako podaljšal. Če ne bom imel denarja, ne bom začel tiskati svojega. Bolj me skrbi, kaj počnejo ljudje, ki so glede na starost upokojeni ali čakajo na upokojitev. Niso upravičeni do nadomestil in že v najboljših časih težko najdejo službo.
Imam soseda, ki ima 61 let. Še vedno ne more iti v pokoj [moški v Rusiji se lahko upokojijo pri 65 letih]. Celo svoje življenje je garal v lokalni tovarni, zdaj pa ne more več delati zaradi težav s srcem in visokega krvnega tlaka. A vendar nima statusa invalida. Včeraj me je spraševal, kako naj preživi. Odgovora ne poznam, nihče ga ne pozna.
Delala sem kot vodja prodaje in zaslužila okoli 20.000 rubljev (250 €) na mesec. Za Kazan je to normalna plača, dovolj za preživetje.
Brezposelna sem postala 20. marca. Zaradi majhnih prihodkov nas je podjetje dalo na neplačan dopust. Vsi smo bili prisiljeni v podpis izjav, da gremo na dopust na lastne stroške. Niti marčevske plače nam niso izplačali. Pojasnilo: »Ni denarja.«
Plačo za zadnja dva tedna marca sem nameravala uporabiti, da se prebijem skozi april. Poleg tega imava z najboljšim prijateljem stanovanje v najemu, tudi to moram nekako plačati. Upam, da nama bo lastnik dovolil odlog plačila.
Sedaj aktivno iščem drugo službo, mogoče jo dobim v klicnem centru.
Dejansko me ni nihče odpustil. V lepotni branži delam več kot deset let in sem samostojna podjetnica. Imam dva otroka: eden ima 13 let, drugi je pred kratkim dopolnil štiri leta.
Ker je moja služba vezana na delo z ljudmi, sem zadnje tri tedne ostala povsem brez prihodkov. Dobim nič rubljev na mesec. Vsi smo doma v samoizolaciji, kot to zahtevajo predpisi, ker nočem izpostaviti sebe ali otrok tveganju za zdravje.
Ampak nihče ni preklical moje najemnine ali posojil. Vzela sem posojilo v višini 200.000 rubljev (2.500 €) in iskreno ne vem, kaj naj naredim. Nekako sem uspela kupiti hrano, morala bi zadoščati za dva tedna. Otroški dodatek je le majhna miloščina. Ne vem, ali bi se lahko prijavila kot brezposelna. Prav tako ne vem, kaj bo, ko bo zmanjkalo hrane. Trenutno je vse zamegljeno.
Že v začetku marca, ko so novice o koronavirusu postale bolj resne, je bilo obiskovalcev manj. Naše plačilo je neposredno odvisno od števila obiskovalcev. Nekateri zaposleni so prišli do spoznanja, da tu nimajo kaj početi, zato so 10. marca dali odpoved.
Pokrivala sem izmene vseh bivših sodelavcev do 19. marca, devet dni zapored sem delala 12 ur. Potem so me dali na dopust za nedoločen čas.
Obljubili so mi plačo za marec, ampak niso dali vedeti, kakšna bo, ker je imelo podjetje velike izgube in je za preživetje prodajalo lastno opremo. To se je zgodilo, še preden je Putin razglasil dela prost teden s polno plačo, zato sem bila prepuščena na milost in nemilost.
Za zdaj samo posedam doma s svojimi starši in živim na račun njihove pokojnine. Poskušam si najti službo za polovični delovni čas prek spleta, ampak zaenkrat nisem dobila še nič. Vsi razgovori so bili preloženi ali odpovedani.
Doma se počutim kot zapornica, ki čaka na čudež. Najbrž se nikoli ne bo zgodil.
Poglejte še:
Moskva v karanteni: Kako je nov režim samoizolacije popolnoma spremenil prestolnico (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
