Kako je Rusija postala največja svetovna izvoznica zemeljskega plina?

Koliko plina Rusija pravzaprav premore?

Več kot katerakoli druga država na svetu. Po podatkih ruske Računske zbornice, osrednjega državnega organa, ki bdi nad delom vlade, premore Rusija največje zaloge zemeljskega plina in šeste največje zaloge nafte na svetu ter večji delež svetovnih zalog niklja, platinoidov, zlata, železove rude in mnogih drugih mineralov.

Bruto vrednost dokazanih in ocenjenih ruskih mineralnih zalog se giblje pri 28 trilijonih ameriških dolarjev, če upoštevamo tržne cene. Nafta, zemeljski plin in premog predstavljajo tri četrtine tega. Hkrati ima Rusija dovolj dokazanih rezerv zemeljskega plina za naslednjih 50 let in več.
»Rusija ima največje zaloge zemeljskega plina, ki znašajo okoli 20 odstotkov vseh svetovnih rezerv,« pravi Oleg Čeredničenko, izredni profesor na oddelku za ekonomsko teorijo pri Ekonomski univerzi Plehanova.

Skupna količina ocenjenih ruskih zalog plina znaša 39 trilijonov kubičnih metrov. Temu sledi Iran z ocenjenimi 32 trilijoni kubičnih metrov in Katar s 24,7 trilijona kubičnih metrov.

Koliko zemeljskega plina Rusija izvozi?

Leta 2019 je ruski plinski monopolist Gazprom izvozil skupno 236,9 milijarde kubičnih metrov zemeljskega plina. Ta delež je eden najvišjih v zgodovini podjetja.

Od tega sta bili 199,2 milijardi kubičnih metrov prodani v države, ki niso nekdanje sovjetske republike. To je 98,7 odstotka rekorda iz leta 2018 in 2,5 odstotka več kot leta 2017. Dobava v nekatere evropske države, kot so Francija, Avstrija, Madžarska in Nizozemska je dosegla največji obseg v zgodovini.

Letos bo obseg zaradi pandemije novega koronavirusa predvidoma padel. Po Gazpromovih lastnih ocenah bo količina dobavljenega zemeljskega plina v države, ki niso bivše sovjetske republike v letu 2020 znašala 165-170 milijard kubičnih metrov.

Kako je Rusija postala izvoznica zemeljskega plina?

Velike rezerve in nizki stroški proizvodnje sta dva glavna faktorja, zaradi katerih je Rusija že več let največja izvoznica zemeljskega plina na svetu.

»Tudi če upoštevamo dolg transportni koridor do držav EU, je končna cena na meji nižja kot pri veliki večini tujih konkurentov,« pravi Dmitrij Gordejev, višji raziskovalec s Centra za študije sektorskih trgov pri Inštitutu za uporabne ekonomske raziskave, ki dodaja, da k temu prispevajo plinovodi z veliko kapaciteto, ki omogočajo dobavo zemeljskega plina v potrebnih količinah brez omejitev.

Bo Rusiji uspelo obdržati ta status?

Če ne drugega, vsaj trdo dela na tem. V Rusiji na primer aktivno razvijajo kapacitete za izvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). S tem se omogoča poslovanje neodvisnim producentom, ki jim zakonodaja sicer prepoveduje izvoz plina po plinovodih, in hkrati preko diverzifikacije izvoznih koridorjev znižuje politična tveganja.

Najbolj očiten primer tega je dobava plina na Kitajsko. Leta 2014 je bil med Gazpromom in Kitajsko državno naftno korporacijo podpisan 30-letni sporazum, po katerem bo Kitajska prejela naslednje količine zemeljskega plina:

• 5 milijard kubičnih metrov v letu 2020
• 10 milijard kubičnih metrov v letu 2021
• 15 milijard kubičnih metrov leta 2022

Verjetnost, da bo Rusija ohranila svoj primat kot svetovna izvoznica zemeljskega plina, po besedah Olega Čeredničenka ostaja visoka, kljub trenutno nenaklonjenim okoliščinam na svetovnem trgu.

»Ali bo Rusija ohranila svoj vodilni položaj kot vodilna izvoznica zemeljskega plina, v večji meri ni odvisno od gospodarskih ampak političnih dejavnikov,« pravi Dmitrij Gordejev in dodaja, da bodo z ekonomskega vidika ruski dobavni koridorji in odkrite zaloge zemeljskega plina konkurenčni še desetletja. V svetu se kažejo tudi postopne tendence po zamenjavi okoljsko netrajnostnih energentov, kakršna sta premog in nafta, s plinom.

Kaj Rusiji preprečuje, da bi prodala še več plina?

Rusija v glavnem dobavlja plin na podlagi dolgoročnih pogodb po načelu »vzemi ali plačaj« (take-or-pay). To pomeni, da v kolikor stranka ne zmore »prevzeti« vnaprej dogovorjenih količin zemeljskega plina, je še zmeraj obvezana plačati za dobavo presežkov. Razlog za to tiči v visokih obratovalnih stroških dobavne infrastrukture, ki zahteva precejšnje tehnološke vložke.

Gazprom je na primer po dnu Baltskega morja zgradil podaljšek plinovoda Severni tok, da bi lahko dobavljal plin Nemčiji, in dva plinovoda (Modri tok in Turški tok) za zalaganje turškega trga. Stroškovne vložke teh projektov je mogoče pokriti le z dolgoročnimi pogodbami. Zaradi padca cen ogljikovodikov na svetovnem trgu je LNG precej bolj »fleksibilna« opcija.

»Pripravljena infrastruktura je glavni vir doseganja optimalnega ravnovesja v določanju cene ekstrakcije in dobave ''modrega goriva'' in posledično tudi v določanju konkurenčnih končnih cen,« pravi Čeredničenko.

Zato so se v Rusiji odločili v bodoče vlagati v LNG tehnologijo. V prihodnosti bi lahko ruski delež pri izvozu utekočinjenega zemeljskega plina na svetovnem trgu dosegel 25 odstotkov, je pred časom izjavil energetski minister Aleksander Novak, ki pa ni opredelil natančnejše časovnice.

Preberite še: Kako je saudska naftna politika povzročila razpad Sovjetske zveze