Skozi leta sem poučeval veliko ruskih učencev, v učilnici in drugod. Ugotovil sem, da so enaki kot učenci po vsem svetu: bistri, smešni, delavni, včasih pa vam vržejo puberteto v obraz.

Ko sem se poskušal pogovarjati z Rusi o njihovem izobraževanju, sem opazil, da so mi o tem govorili z resničnim zanimanjem in nekakšno strastjo. Pričakoval sem kakšne anekdote, pritožbice in ideološka nasprotja, v resnici pa so mi ljudje povedali veliko konstruktivnih predlogov, kje bi bilo potrebno popraviti ruski izobraževalni sistem.

Matematika in naravoslovje > družboslovje

Rusija je v svetovnem vrhu po pismenosti (~100%, v ZDA le ~86%). Nekateri njeni prebivalci, s katerimi sem se pogovarjal, pa bi želeli v svojem izobraževalnem sistemu videti malo več humanistike.

»Naš izobraževalni sistem je močan v eksaktnih znanostih (fizika, biologija, kemija), zato ni čudno, da obstaja veliko dobrih ruskih hekerjev in matematikov,« razmišlja Zoe iz ene od ruskih srednjih šol.

»Na splošno je razširjeno prepričanje, da je humanistika žalostna usoda tistih, ki niso sposobni za matematiko in fiziko. Tehnični predmeti se tako smatrajo za večvredne, humanistika pa da je za ostanke,« opaža Julija, ki je maturirala leta 2015.

Vendar nekateri menijo drugače. Ruski učitelj biologije Jevgenij opaža, da so učenci navadno veliko boljši v zgodovini kot v matematiki ali naravoslovju:

»Večina učencev slabo pozna biologijo, kemijo in fiziko. Nekatere pripravljam na državne izpite [maturo], zato to vem iz prve roke. Po mojih izkušnjah so ruski učenci boljši v zgodovini. Težko je reči, na kaj daje poudarek ruska šola. Sovjetska šola je bila močna v matematiki in geografiji, danes pa je preveč starih učiteljev, ki imajo težave z računalniki in internetom. Po drugi strani je nekaj res dobrih šol v mestih.«

Premalo kritične misli in osebnega izražanja

Ko sem bil jaz v srednji šoli, so vsi poudarjali, kako pomembno je kritično mišljenje v izobraževalnem sistemu. Učili so me, naj mislim s svojo glavo in bom kritičen do vsega, razen mojega učitelja, učbenika, domače naloge, šole, staršev, ravnatelja. Kritičen sem moral biti predvsem do neke avtoritete, ki je bila daleč stran ali mrtva.

»V primerjavi z izkušnjami z ameriškimi univerzami pri družboslovju, zgodovini in podobno opažam, kako v Rusiji skoraj nikoli nismo pisali esejev, v katerih bi predstavljali svoje mnenje – Američani to počnejo skoraj ves čas. Mi smo morali pisati, kako 'poznavalec X misli tole in tole', morali smo samo povzeti misli velikih avtoritet ali pa pisati v slogu 'ta problem je mogoče rešiti z dvema pristopoma: prvič …, obstaja pa tudi prepričanje, da je to mogoče …' Redko je kakšna naloga zahtevala, da učenec dejansko pove svoje stališče in ga argumentira,« razlaga Nadja, ki je študirala v Rusiji v prvih letih po letu 2000.

»Zdi se, da rusko izobraževanje noče spodbujati osebnega ali poklicnega razvoja otroka, ampak vztrajno prenesti dejstva iz sovjetskega učbenika v učenčevo glavo. Popolna odsotnost kritičnega mišljenja je verjetno najočitnejši problem ruskih šol. Nam govorijo, kako naj razmišljamo, izobraževanje pa bi moralo početi ravno nasprotno,« je kritična Julija, ki je maturirala leta 2015.

»Redko te učijo kritičnega mišljenja. Tudi če je učitelj mlada in kritično razmišljujoča oseba, ima zvezane roke zaradi vodstva in učnih načrtov. Osebno poskušanje smiselnega reševanja zadev privede v izgubo službe. Izobraževalni sistem je zastarel, ne deluje več tako dobro, kot je deloval v Sovjetski zvezi, časi so se spremenili,« pojasnjuje Denis, ki je poučeval biologijo ruskim učencem v 5. in 9. razredu.

Malo novih predmetov za raziskovanje

»V ruskih srednjih šolah na splošno ne morete izbirati predmetov in si sestaviti svoj urnik. Urnik je fiksen za vse, vsak dan drugi predmeti, beležiš si urnik in domačo nalogo. V ZDA sem si lahko poljubno izbiral predmete, ki sem si jih želel imeti, samo zbrati sem moral minimalno število kreditnih točk za semester. Meni je ta pristop všeč, izbral sem si AP programa iz matematične analize in fizike, ker mi je bila všeč matematika, pa se mi ni bilo treba mučiti s kemijo, biologijo, umetnostjo ali kakšnim drugim predmetom, ki bi bil zame strašno dolgočasen,« primerja sistema Ilja, ki se je šolal v Rusiji in v ZDA.

»Ko sem bila jaz v šoli, ruski sistem ni dajal skoraj nič izbirnih predmetov, morali ste vsaj zadostno opraviti matematiko, fiziko, kemijo, astronomijo in vse druge stvari, ki jih morda nikoli ne boste potrebovali. Mogoče se to zdi potrata časa tiste, ki zapovedujejo ozkogledno vertikalno izobraževanje, ampak v resnici to omogoča široko osnovo za splošno razgledanost, sistemsko razmišljanje in medsebojno povezovanje različnih stvari,« pripomni Nadja, ki se je šolala v Rusiji v prvih letih po letu 2000.

Kakšni so ruski učitelji?

»Pa še odnos. Učitelj ima vedno prav. Mirno lahko reče učencu, da je idiot, bedak, nesposobnež, to je redna praksa. Otrokom dajejo jasno vedeti, da jih lahko močnejši drugi obravnavajo kot smeti in glede tega ne morejo nič storiti. Seveda obstajajo tudi izvrstni učitelji z ljubeznijo do poučevanja, ampak so prej izjema kot pravilo. Izobraževanje je naša preteklost, sedanjost in, kar je najpomembneje, prihodnost. Potrebne so korenite spremembe,« je kritična Julija, ki je maturirala leta 2015.

»Mogoče gre res bolj za spoštovanje in ne disciplino, kot ste že vi rekli. Pogosto so učitelji, predvsem tisti, ki učijo še od sovjetskih časov, zelo konservativni. Zanje je Putin edini pravi voditelj, ženske bi morale bolj skrbeti za družino kot za kariero in podobno. Ampak težko je najti mejo med spoštljivim nestrinjanjem in idiotskim obnašanjem,« pravi Zoe iz ene od ruskih srednjih šol.

»V samem učnem procesu učitelj na Zahodu poskuša nastopati kot prijatelj in osebnost, v ruski šoli pa se učitelji pogosto ograjujejo od učencev s strogostjo in nalaganjem zadolžitev,« meni Nika, študentka tehnologije.

Podplačani in nemotivirani učitelji

Eden od najpogostejših komentarjev se je glasil, da bodo bodoče generacije trpele, ker tako slabo plačujemo učitelje. V resnici take komentarje slišite kjerkoli na svetu.

»Veliki 'ampak' je plača. Učitelji, ki imajo tako pomembno vlogo v življenjih ljudi, imajo še naprej nizke plače. Veste, v takih pogojih človek težko dolgo ostane pozitiven in širi radost med ljudmi. Če to zmorete dlje časa, ste res rojeni za ta poklic,« pravi Denis, ki je poučeval ruske učence biologijo v 5. in 9. razredu.

»V Rusiji so učitelji slabo plačani, zato se tisti, ki bi radi zaslužili več denarja, ne odločajo za službo v izobraževanju. Tisti, ki ostanejo, morajo res oboževati ta poklic ali pa radi mučijo druge ljudi. Žal tisti, ki radi poučujejo, pogosteje obupajo. Iz šol in univerz razočarano odhajajo,« je črnogleda Darja, ki je končala srednjo šolo leta 2007.

Fascinira me, kako odločevalci dajejo denar za to, da bi bilo v šolah več visoke tehnologije. Ne razumejo preproste resnice o izobraževanju: dober učitelj lahko s palico in kupom peska bolje vpliva na učence kot slab učitelj z vsemi iPadi na svetu.

Jaz sem eden od tistih naivnežev, ki verjamejo, da lahko izobraževanje reši probleme sveta, samo bolje moramo prerazporediti denar.

V ZDA letni proračun za izobraževanje znaša 68 milijard ameriških dolarjev, v Rusiji 10 milijard dolarjev. Medtem državi za vojsko namenjala 600 milijard $ (ZDA) oziroma 69 milijard $ (Rusija), kar veliko pove o prioritetah naših držav.

Tole je moja divja zamisel:

Kaj pa, če bi svet del denarja, ki ga namenja za medsebojno pobijanje, raje namenil za strastne, dobro izobražene učitelje, ki lahko edini mogoče vzgojijo novo generacijo ljudi, ki se ne bodo želeli tako pobijati med seboj. Mogoče bi tako svet dobil več staršev, ki spoštujejo učitelje, namesto da jim samo solijo pamet, več učencev, ki bi se z veseljem učili in hodili na predavanja, namesto da tavajo v dolgčasu in ravnodušju, in politične odločevalce, ki vedno, kako pomemben je dober mentor in vodja za človekovo izobrazbo, namesto tega venčka politikov, ki držijo prste v riti.

Ampak, kdo sem pa jaz, da bi pametoval. Jaz sem hodil v javno šolo. Ali kako že to gre.

Za konec si priznajmo, da delo učitelja ni mačji kašelj. Predstavljajte si tole: Do vaše hiše se pripelje tovornjak. Iz njega pride par, ki ga prvič vidite, odpre prikolico in vam pokaže kupe polomljenega lesa, posušen omet, zvite žeblje, potrgane vijake, dotrajane kable, kose zarjavele kovine ter kladivo iz sanj in upanj. Rečeta vam: »Prosim, zgradite nama hišo!«

Trudite se po najboljših močeh. Bolj, kot se trudite zmagati v tej nočni mori, več ljudi pride k vam in vam nameče še več robe. Borite se proti požarom in poplavam, postavljate eno hišo za drugo. Nihče vam ne reče hvala, na stara leta pa vsi pozabijo na vas.

Nekako tako izgleda poklic učitelja. S to razliko, da lahko kosi lesa in kosi kovine tudi grizejo ali vas pošljejo v tri p. m. In s tem, da ste tudi vi nekoč bili ta zvit žebelj, dotrajan kabel ali polomljen kos lesa.

Benjamin Davis jeameriški pisatelj, ki živi v Rusiji. Raziskuje različne teme od nesmiselnih do poglobljenih preko pogovorov z Rusi. Preberite tukaj njegovo prejšnjo »raziskavo« o tem, kaj si Rusi mislijo o vsakdanjih pogovorih o vremenu. Če imate svoj predlog, kaj bi lahko še raziskoval Benjamin, napišite predlog v komentarjih ali nam pišite na Facebooku.