Fermentirani med: starodavni napitek ruskih vitezov

Kuhinja
GEORGIJ MANAJEV
Tole ni niti slana medovuha, niti kvas in niti približno vodka. Ta dolgo pozabljena pijača iz medu je navduševala tujce, ki so potovali po stari Rusiji, ruskim vitezom - bogatirjem pa naj bi prinašala neverjetno moč.

Zavrtimo čas nazaj v 10. stoletje. Znajdemo se v stari Rusiji, v mestecu Suzdal. Danes je pomemben dan za bogato viteško družino, saj se ji je rodil fantek. Porodu je tokrat prisostvoval njegov dedek, kar sicer ni bila pogosta praksa, saj je bilo življenje v tistih časih precej težje in zdravniška pomoč ni bila na voljo. Dedek se veseli in že odhaja v kaščo, od koder bo prinesel praznično pijačo – prav tisto, ki jo je začel delati pred 40 leti. Ne, ni vino, in tudi konjak ni.

Pijača brez vode

Stari Rusi niso poznali vinske trte, prav tako niso proizvajali žganih pijač. V tistih časih je glavno sestavino za varjenje alkoholnih pijač predstavljal med. Preden se je pojavila medovuha (fermentirana pijača, ki nastane s vrenjem mešanice medu in vode; medica), so ljudje radi pili nekaj drugega. Priprava te posebne pijače je trajala več deset let in so ji pravili stavljenij mjod (ставленный мёд) oziroma »položeni« ali »uležani« med. Njena posebnost je bila v tem, da se pri pripravi ni uporabilo prav nobene vode.

Preberite še: Tole je trenutno najbolj priljubljen čebelar, ki ga gleda na milijone ljudi

Najstarejšo omembo tega napitka najdemo v zapisih Ahmada ibn Rustaha, perzijskega popotnika in geografa iz 10. stoletja, ki je napisal geografsko enciklopedijo, znano pod imenom Knjiga dragocenih zakladov. V njej na kratko opisuje tudi način življenja starih Slovanov in omeni, da ti pripravljajo napitek iz medu v lesenih sodih. O čem točno je pisal Rustah?

Preprosto počakajte 40 let

Proces varjenja so imenovali medostav (медостав) ali »polaganje medu«. Pa poglejmo, kako je naš suzdaljski dedek začel pripravljati to pijačo od svojih mladih dni.

Med je bil v stari Rusiji v izobilju, a so bile za fermentacijo potrebne velike količine. Najprej so vzeli zajetno količino medu in ga zmešali z jagodnim nektarjem ter dodali (danes neznano) začimbo, da so dobili obstojno nepokvarljivo zmes. Dodali niso nobenega kvasa, hmelja ali vode. Prvih nekaj mesecev je pijača fermentirala v odprtih kozarcih, pri čemer so jo stalno prelivali iz enega v drugega.

Naslednji korak je bil preliti mešanico v lesene sode, ki so jih zatem hermetično zaprli s katranom in nato položili v izkopano jamo pod zemljo. Fermentacija se je v teh sodih nadaljevala naslednjih 15 do 40 let! Minimalna količina pretečenega časa je morala biti vsaj 8 let, da je nastal fermantirani med, ki so mu pravili »mladi«. Fermentacija pijač pod zemljo je bila sicer zelo priljubljena pri mnogih starih kulturah, ne samo pri Slovanih – naj samo omenimo kvevri, glinene vrče, zakopane pod zemljo, ki so jih uporabljali za staranje vina v Gruziji.

Jasno je, da so si pripravo takšne pijače lahko privoščili le najbogatejši. Kot omenja Ibn Rustah, je iz posameznega soda z volumnom 80-100 litrov prišlo le okoli 10 litrov gotove pijače. Po več desetletjih so sode izkopali, dobljeno mešanico pa na koncu razredčili z vodo, pomešano s svežim medom. Pijače nato niso prekuhavali.

Če se vam ni dalo čakati cela desetletja, ste lahko proces fermentacije pospešili z dodajanjem spodbujevalcev, kot je npr. hmelj. Takšnemu medu so potem rekli hmeljski med in je bil nared v »samo« 10 letih. Ko je začetna mešanica zavrela in nato fermentirala, je bila primerna za pitje v enem mesecu. Ta tehnika je bila precej podobna varjenju piva in tako se je na koncu rodila medovuha (medica).

»Položeni med« je izginil enkrat med 15. in 16. stoletjem, skrivnosti njegove priprave pa so bile za vedno izgubljene. Ruske pravljice sicer pripovedujejo, kako je ta medena pijača pomagala vitezu Ilji Muromcu premagati paralizo in ponovno vstati, da se je soočil s svojimi sovražniki. Kdo bi vedel!

Sploh če to berete v poletni vročini, priporočamo še:

Osvežilne pijače starih Slovanov, ki jih še danes pijejo v Rusiji