Kako je italijanska pica pristala v Sovjetski zvezi?

Sovjetski ljudje med poskušanjem ameriške pice iz tovornjaka na Rdečem trgu v Moskvi, 28. maja 1988.

Sovjetski ljudje med poskušanjem ameriške pice iz tovornjaka na Rdečem trgu v Moskvi, 28. maja 1988.

AP
Kot pri mnogih drugih stvareh je tudi Rusija pri pici sledila svoji lastni poti. Prve picerije v državi niso ponujale tradicionalnih pic, kot sta margarita ali pica s feferoni, ampak so izumljale lastne recepte. Verjetno boste presenečeni (in morda prestrašeni), ko boste slišali vse vrste okusov, vendar se ljudje, ki so poskusili sovjetsko pico, zelo radi spominjajo teh pic.

Prve picerije v Rusiji so se pojavile šele z začetkom perestrojke v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, nekatere od njih delujejo še danes. Poleg tega, čeprav ni bilo reklamnih panojev za pico in ni bilo mogoče naročiti dostave, so vsi vedeli, kaj je pica. Še več, skoraj vsak je doma pripravil svojo sorto slavne italijanske jedi in ustvaril svojo rusko različico.

Veter sprememb

Železna zavesa ni preprečila sovjetskim državljanom, da bi spoznali pico in ugotovili, da je to priljubljena hitra hrana v Ameriki. Prve restavracije, kjer so ljudje lahko izkusili okus "zahodnega življenja", so se začele odpirati v Moskvi in ​​drugih velikih mestih pred olimpijskimi igrami leta 1980, v pripravah na katere je država potrebovala restavracije z visoko stopnjo storitev za stranke in sodobno hrano.

Picerija v Moskvi, 1982.

Tako se je na ulici Gorkega (današnja Tverskaja) odprla picerija z rdečimi in belimi karirastimi prti. Stregli so različne pice in testene ter penino Lambrusco.

Picerija

Dobiti mizo v tej restavraciji je bila, tako kot v mnogih drugih priljubljenih mestih v Moskvi, prava sreča. Njihove pice so bile podobne tistim, ki smo jih vajeni danes, čeprav majhne.
Še ena neverjetno pristna picerija se je odprla sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v Simferopolju (Krim), vendar na svojem meniju ni stregla Margarite, Neapolitane ali drugih znanih okusov pice.

Picerija v Simferopolu je še vedno v isti stavbi!

Namesto tega so krimski izdelovalci pice ponudili sovjetskim državljanom tisto, kar lahko štejemo le za drzne kulinarične poskuse. Na primer, pica s šunko in jajci, piščancem in gobami ali pica z rakovimi palčkami. Njihove pice so bile prej videti kot odprta pita z debelim testom. Ta restavracija deluje še danes s skoraj enakim jedilnikom. In dobiva neverjetne pozitivne odzive: "Malo verjetno je, da je kdo imel kakršnokoli predstavo o tem, kako naj bi izgledala pica, ko je bila ta restavracija prvič odprta," piše Sergej iz Sankt Peterburga, ki je picerijo obiskal med počitnicami. "Pa vendar so njihove pice izjemno okusne. In glavno je, da so zelo radodarni z nadevi."

Picerija v Odesi, 1980.

Picerija, ki se je odprla v Odesi leta 1984, je zasedla prostore nekdanje palačinkarne in je bila okrašena v rdeče-črnih barvah. Njihove pice z lignji, govedino ali jajci takrat niso stale več kot 50 kopejk (približno 100 rubljev ali 1,20 evra po današnjih cenah).
Številna mesta po vsej Sovjetski zvezi, kot so Kijev, Riga in Lvov, so imela picerije, ki so stregle lastne različice tradicionalnih italijanskih jedi.

Avtomatizirana žar picerija

Toda prava italijanska in ameriška pica se je v ZSSR pojavila šele v poznih osemdesetih letih, po srečanju med sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovim in predsednikom ZDA Ronaldom Reaganom. Leta 1987 je ZSSR dovolila ustanovitev tako imenovanih "skupnih vlaganj" in s tem je v državo začela pritekati tuja hitra hrana in druge zahodne stvari.

Pica na kolesih

Otvoritev tovornjaka Astro Pizza, Leninske gore, 1988.

Spomladi 1988 se je v soseski Leninove gore (današnje Vrabčje gore - Vorobjovi gori) pojavil ogromen tovornjak s sovjetskimi in ameriškimi zastavami. Okoli njega se je takoj zbrala množica ljudi, ko so italijansko-ameriški kuharji za pultom demonstrirali, kako so metali testo – trik, ki so ga prej ljudje videli le v filmih. Ko so nanj vrgli klobaso in sir, so nato opazovalce povabili, da poskusijo pico po ameriško. Tovornjak s hrano se je imenoval Astro Pizza in je bil rusko-ameriško skupno podjetje.

Otvoritev tovornjaka Astro Pizza, Leninske gore, 1988.

Njihove cene niso bile poceni: 1 rubelj in 25 kopejk za rezino (niti celo pico!), kar v današnjem denarju pomeni skoraj 300 rubljev (3,5 evra). Vendar to ni odvrnilo kupcev in pri tovornjaku Astro Pizza so vedno čakale ogromne vrste ljudi. Njegovo priljubljenost je dodatno okrepil element presenečenja, saj Moskovčani nikoli niso vedeli, kje se bo tovornjak pojavil naslednjič. Astro Pizza je običajno prodala okoli 150-200 pic na dan, kar je bil na splošno precej donosen posel.

Otvoritev tovornjaka Astro Pizza, Leninske gore, 1988.

In vendar je podjetje po samo šestih mesecih zapustilo ZSSR, ker se je izkazalo, da je pravni status skupnega podjetja problematičen za ameriška podjetja. Težava je bila tudi pri pretvorbi sovjetskih rubljev v dolarje. Vendar ni minilo dolgo, ko je Sovjetska zveza doživela prihod nekaterih resničnih velikanov gostinskega poslovanja.

Kosilo s tujo valuto

Restavracija Pizza Hut v Moskvi, 1990.

Leta 1990 sta se v Moskvi naenkrat odprli dve restavraciji Pizza Hut: ena v središču in ena na zahodu mesta (ravno tako skupno podjetje). Le nekaj mesecev pozneje so služili približno 80.000 strankam na mesec in proizvajali 5.000 pic na dan! Moskovske restavracije Pizza Hut so bile takrat največje na svetu in so ponujale vse sodobne sorte pic.

Sprva je vodstvo podjetja nameravalo uporabljati večinoma sovjetske sestavine, vendar se je izkazalo, da v državi preprosto ni dobaviteljev mozarelle, poleg tega pa je bilo pozimi skoraj nemogoče najti svežo zelenjavo v potrebnih količinah.

Poleg tega so bile restavracije Pizza Hut tudi za domačine precej drage in niso veljale le za hitro malico.

Sprejemali so ne le rublje, ampak tudi ameriške dolarje, ki jih v ZSSR ni imelo veliko ljudi (in tisti, ki so jih, so bili večinoma tujci). Velika pica je stala približno 18 rubljev (4000 rubljev v današnjem denarju), medtem ko je bila njena cena v dolarjih skoraj dvakrat višja. Pa vendar so tujci pogosto izbrali oddelke restavracij, kjer so lahko plačali v dolarjih, da jim ni bilo treba čakati v vrsti.

Po razpadu ZSSR je Pizza Hut še naprej precej uspešno delovala v Rusiji. Leta 1997 je v oglaševalski kampanji verige nastopal celo nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Vendar podjetje ni preživelo finančne krize leta 1998. Leta 2013 so se v Moskvi ponovno odprle restavracije Pizza Hut, vendar so bile to tokrat povsem ruske družbe, ki so ponujale relativno poceni pice (600–700 rubljev, približno 7–8 evrov).

Hitra hrana po nacionalnih standardih

Mnogi sovjetski ljudje si niso mogli privoščiti pogosto jesti v restavracijah, vendar to ni pomenilo, da pice niso pripravljali doma. Domače pice so bile narejene iz vseh ostankov v hladilniku, eksotične sestavine, kot so inčuni, pa so zamenjali z nečim bolj znanim, kot je sled.

"V Rjazanu, kjer sem živel, so ob gradnji tovarne usnja naročili opremo iz Italije," se spominja Konstantin Stepanov. "Velika skupina Italijanov je prispela, da bi jo postavila in usposobila lokalno osebje. Spekli so pico, recept pa se je širil od ust do ust. Spomnim se, da je tudi moja babica poskušala narediti pico."

V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Leningrajski inštitut za sovjetsko trgovino razvil recepte za pico, ki so jih v tistem obdobju lahko našli v kuharskih knjigah. Osnova je bilo navadno kvašeno testo, ki je bilo prekrito s paradižnikovo pasto in po želji majonezo, sestavino, ki so jo takrat sovjetski ljudje oboževali. Potem so bile tudi možnosti za pripravo ribje ali mesne pice. Za ribjo pico bi potrebovali 75 gramov rib (poljubne sorte), 10 gramov čebule, nekaj oliv (ki bi jih lahko nadomestili tudi s kislimi kumaricami) in 30 gramov sira. In vse so lahko dopolnili s posušenimi zelišči. Medtem ko je pica z mesom zahtevala kuhano mleto meso ali piščanca, kuhano jajce, sir, paradižnik in zelišča. Čas peke je bil osem minut pri 300 stopinjah.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke