G-20 ploden za rusko diplomacijo

AP
Srečanje svetovnih voditeljev v kitajskem mestu Guangžov se je razlikovalo od običajne podobe srečanj skupine G-20. Državniki pozirajo pred fotoaparati, organizatorji se trudijo, da je dogodek na najvišjem nivoju, a vendar vse to navadno ne pripelje do nujno potrebnih odločitev. Predsednik Putin je tokrat dosegel nekaj konkretnih dogovorov.

Dvostranska srečanja, ki jih je imel ruski predsednik ob robu dvodnevnega vrha, so prinesla otipljive rezultate.

Sogovorniki so bili izbrani previdno glede na naravo in težavnost odnosov med določeno državo in Rusijo. Med njimi so bili trije pomembni svetovni državniki: turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, britanska predsednica vlade Theresa May in ameriški predsednik Barack Obama.

Obuditev »Turškega toka«

Zadnjih sedem mesecev so bili odnosi med Ankaro in Moskvo dokaj napeti, a so se ti nedavno izboljšali, s čimer se je v Guangžovu odprla priložnost za srečanje  s »trdim orehom« Recepom Tayyipom Erdoğanom. Ob tej priložnosti so napovedali izvedbo petih projektov, ki bodo v bližnji prihodnosti gotovo še na očeh javnosti.

Prvič, oktobra ali novembra bo začel delovati skupni rusko-turški investicijski sklad, preko katerega bodo financirali različne dobičkonosne projekte. Drugič, Moskva načrtuje ukinitev embarga na uvoz hrane iz Turčije, kar bo odprlo vrata za uvoz turških kmetijskih pridelkov. Tretjič, državi bosta vložili skupne napore v pospešitev izgradnje jedrske elektrarne Akkuyu v provinci Mersin, kjer dela izvaja ruska korporacija Rosatom.

Na četrtem mestu je pripravljenost Erdoğanove vlade, da obnovi že prej izdana dovoljenja za izgradnjo »Turškega toka«, plinovoda, ki bi po zasnovani trasi moral potekati po dnu Črnega morja do evropskega dela Turčije. Zaključek gradnje prve linije tega plinovoda načrtujejo za konec leta 2019. Poleg tega je Ankara izrazila pripravljenost, da zagotovi transport plina podjetja Gazprom do meje z Grčijo in na svojem ozemlju oblikuje tranzitno stičišče, od koder bi lahko dobavljali tudi potrošnikom v Evropski uniji.

Petič, Rusija in Turčija sta prav tako blizu podpisu sporazuma o svobodni trgovinski coni, kar je pomemben korak v realizaciji že prej dogovorjenih srednjeročnih programov gospodarskega, tehnološkega in znanstvenega sodelovanja.

Theresa May po Trumpovih stopinjah

Britanska premierka Theresa May je na srečanju stopila na svetovno politično sceno in se prvič srečala z Vladimirjem Putinom, predsednikom države, ki jo britanska javnost smatra za svojo glavno zunanjepolitično nasprotnico. Njen nastop je bil pragmatičen – napovedala je, da bo dala vse od sebe, da skozi medsebojni dialog pride do otoplitve dokaj ohlajenih odnosov.

Ob tej priložnosti je izjavila: »Moram priznati, da so med nami določena nesoglasja in obstajajo določena težka in resna nerešena vprašanja, ki vzbujajo našo skrb, a upam, da bomo uspeli ustvariti iskren in odprt odnos ter dialog.«

Pregovorna britanska umirjenost v izražanju (»med nami so določena nesoglasja«) je še eden v nizu primerov, kako v tej državi že vrsto let negujejo vrhunske diplomatske veščine prefinjene in neagresivne verbalne komunikacije. Dejstvo je, da imata državi različne interese, a vendar so rusko-britanski odnosi v veliki meri umetno zategnjeni in lahko takšen pristop močno pripomore v premagovanju nastalih nesoglasij.

»Premikanje po Trupovih stopinjah« ni enako kot popolna obnovitev odnosov, a vendar, kot bi rekli diplomati, je bil napravljen korak v pravo smer, kajne?

Pogovori o koncu vojne o Siriji

Zdi se, da sta Moskva in Washington blizu kompromisa v zvezi z dogajanjem v Siriji, vendar po besedah ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja še obstajajo določena »težka vprašanja«.

Ameriška administracija, predvsem pa predsednik Obama, ki mu bo kmalu potekel mandat, želi v zgodovinskih učbenikih ostati zapisana kot administracija, ki je vendarle dosegla velike uspehe na področju zunanje politike. Predsednik ZDA verjame, da bo tako lahko opravičil svojo Nobelovo nagrado za mir, za katero mnogi menijo, da je bila prezgodnje priznanje za dejanja, ki jih (še) ni naredil.

Obama je iskreno priznal, da je skeptičen v zvezi s prenehanjem sovraštva v Siriji. Prav zares ima odhajajoči ameriški predsednik upravičene razloge za svojo sumničavost. Washington zahteva od Moskve, da pritisne na Damask, naj preneha z zračnimi napadi na »zmerno opozicijo« (ali prozahodne vojaške organizacije?) in organizira »humanitarni koridor« proti severnim delom Turčije.

A tudi če Moskva uspe prepričati in pregovoriti Bašarja al Asada, da preneha z zračno podporo kopenskim enotam, »zmerna opozicija« in »Islamska država« verjetno ne bosta sledili takšnemu koraku sirske vlade, saj sta obe v zadnjem času okrepili dejavnosti in prešli v ofenzivo, da bi ponovno pridobili izgubljena ozemlja.

Takojšnji rezultat izpolnitve zahteve ZDA bi bila sprememba razmerja moči na terenu v državljanski vojni v Siriji. A je ob tem potrebno omeniti, da tudi zdaj še niso znane vse podrobnosti tega predloga.

Za Kremelj vračanje h G-7 trenutno ni pomembno

Pred vrhom skupine G-20 je nemški minister za zunanje zadeve Frank Walter Steinmeier predlagal, da Rusijo povabijo na naslednje srečanje voditeljev skupine G-7, če bo prišlo do napredka v reševanju krize v Ukrajini in Siriji.

V odgovor na ta predlog je Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov izjavil, da daje Moskva prednost sestankom skupine G-20, ker ta »veliko bolj odraža razmerje sil v svetu, takšen format pa omogoča Rusiji, da v večji meri izrazi svoje potenciale.«

Istočasno je ruski minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov ponovil, da Moskva nima velike potrebe po skupini G-8 in ne bo prevzela iniciative za ponovno pridruževanje tej skupini, ki je krojena po zahodnih standardih.

Rusija je postala članica kluba G-7 leta 1998 in tedaj se je to pojmovalo kot velik uspeh. Skoraj tolikšen kot je bilo zakopanje bojne sekire pod koncu hladne vojne. Ob tem je obstajalo prepričanje, da je Zahod končno iskreno sprejel največjo državo bivše Sovjetske zveze za svojega partnerja.

Pozneje, leta 2014, so dramatična dogajanja na vzhodu Ukrajine skupini G-7 dala izgovor, da uvrsti Rusijo na »črni seznam« in zamrzne njeno članstvo.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v zadnjih dveh letih in kako je situacija prešla od brezkompromisnega stališča proti Moskvi do Steinmeierjevega predloga za povabilo Rusiji, četudi pogojno? Svoje videnje je za RBTH predstavil akademik in nekdanji prvi namestnik ruskega zunanjega ministra Fjodor Šelov-Kovedjajev:

»Klub G-7 je v veliki meri precenil svojo taktiko palice in korenčka proti Rusiji. Skupina je delovala kot učitelj, ki je en dan prijazen do svojega učenca, drugi dan pa ga žene iz šole. Zaradi obnašanja G-7 se Moskva počuti nezaželeno. Poleg tega takšen pristop ni mogel preplašiti državnika, ki obvlada borilne veščine z daljnega vzhoda in se zna umakniti udarcu.«

- Nekateri so prepričani, da so za razliko od G-7 v G-20 tudi države, ki niso stabilne.

»G-20 je v prvi vrsti platforma za diskusijo, ne pa za sprejemanje odločitev. V tem formatu vidi Moskva priložnost, da se pogovarja z veliki zahodnimi silami in da se njen glas sliši čim dlje.«

- Ali to pomeni, da G-20 ne predstavlja ničesar drugega kot samo platformo za diskusijo?

»Vrnimo se v čas takoj po koncu druge svetovne vojne. Pomembno je spomniti, da je Franklin D. Roosevelt predlagal, da bi imele samo tri velesile pravico do sprejemanja pomembnih odločitev: ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza. Stalin je tedaj vztrajal, da se v to skupino držav vključi tudi Francijo in Kitajsko, in tako je nastal Varnostni svet OZN s petimi stalnimi članicami. Sovjetski voditelj je bil prepričan, da bo to anglosaksonski dvojici preprečilo dominacijo v svetovni politiki, in je upal, da bo kitajski voditelj preprosto povzemal njegova stališča, Francija pa bo sodelovala zaradi hvaležnosti, da je Sovjetska zveza premagala nacistično Nemčijo.«

- Ali verjamete, da lahko Varnostni svet OZN še naprej upravlja svetovni red?

»... oziroma svetovni kaos. V tem trenutku – da. To je najboljši mehanizem, ki ga imamo na razpolago. Toda svet se spreminja in principi, na katerih temelji (Varnostni svet), niso več nedotakljivi.«

– Je G-20 danes pomembna organizacija?

»Dinamična nadgradnja obstoječe tehnološke baze je privedla do tega, da so na mednarodno diplomatsko sceno stopili novi akterji: multinacionalne korporacije, poklicna združenja, mediji in tako dalje. Po drugi strani se je pokazalo, da je še prezgodaj, da bi se odpovedovali nacionalnim državam. Nihče ne ve, kakšna bo prihodnost ureditve mednarodnih institucij za globalno upravljanje.«

Le 3% svetovnega BDP

Obstaja prepričanje, da je Rusija manj pomembna članica skupine gospodarsko najmočnejših držav na svetu, kar ni čudno, saj Rusija ustvarja samo 3% svetovnega bruto domačega proizvoda.

A vendar je Moskva pomembno doprinesla k svetovni gospodarski »perestrojki«. V tem kontekstu se lahko spremenijo vezi, zaenkrat simbolične, med kitajsko iniciativo »En pas in ena pot« ter Evrazijsko gospodarsko unijo, potem je prav tako mogoč začetek realizacije prometnega koridorja »Sever-Jug«, pa tudi oblikovanje pravne osnove za okrepitev sodelovanja med državami Kaspijskega jezera ter še marsikaj drugega.

Poleg tega ima Rusija očitno konkurenčno prednost v vrhunskih letalsko-vesoljskih tehnologijah in proizvodnji jedrske energije, drži 15% delež na svetovnem trgu žita, ima močno vojsko, ki vsakodnevno potrjuje svojo učinkovitost v Siriji, ter pragmatično aktivno diplomacijo. Po zaslugi vsega tega Rusijo znotraj skupine G-20 jemljejo za enakopravnega in spoštovanega partnerja v preoblikovanju svetovnega reda.

Seveda bo v prihodnosti veliko odvisno od tega, ali bo G-20 zaviral izgradnjo novega svetovnega reda ali bo imel konstruktivno vlogo.

Kaj pričakovati od G-20 v prihodnje?

Kitajski predsednik Ši Džinping, gostitelj vrha G-20 v mestu Guangdžov, se je trudil, da bi bili plenarni sestanki posvečeni izključno problemom svetovnega gospodarstva, kot so upadanje povpraševanja, uvajanje protekcionističnih ovir in turbulence na finančnih trgih.

Toda njegov poziv za izvajanje aktivne monetarne in fiskalne politike ter strukturnih reform za zagotovitev »vzdržne, uravnotežene in inkluzivne rasti« bodo države težko sprejele, ker ni konsenza med članicami skupine G-20, ki bi morale najprej doseči medsebojni kompromis o tem vprašanju.

Prišlo je do številnih sporov. Kitajska je obtožila Avstralijo, da je prejšnji mesec preprečila prodajo največjega energetskega sistema v vrednosti 7,7 milijard dolarjev kitajskemu kupcu. Takšni primeri so se zgodili že prej, denimo preprečitev prodaje živinorejskega podjetja Kidman & Co konzorciju pod vodstvom kitajskega podjetja, kar kaže na ponovno uvajanje protekcionizma.

Po drugi strani je predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker obtožil Kitajsko »prevelike rasti industrijskih kapacitet«, ki je privedla do izgube številnih delovnih mest v jeklarski industriji v EU. ZDA so v zvezi s tem nedavno uvedle 522% carino na hladno valjano jeklo iz Kitajske z obrazložitvijo, da je to ustrezen odgovor na kitajsko taktiko dampinga.

Dokler sta ZDA in »anglosaksonska« zveza v prvi vrsti osredotočeni na dva gospodarska bloka, pri čemer eden zajema države ob Tihem oceanu, drugi pa Evropsko unijo (Kitajska se ne nahaja v nobenem od teh), so priložnosti, da bi G-20 pridobil večjo vlogo v upravljanju gospodarskih zadev, na žalost minimalne.

Glavna tema na naslednjem vrhu G-20 v Hamburgu bo verjetno »migrantska kriza«, kar pomeni, da krepitev instrumentov, s katerimi bi lahko ta organizacija reševala svetovno gospodarsko krizo, verjetno ne bo visoko na dnevnem redu, če sploh bo.

Če zaključimo, trenutno razmerje sil v G-20 ne dovoljuje, da bi se izpolnila velika želja kitajskega predsednika Džinpinga, ki je rekel, da »mora G-20 postati dejavna ekipa, ne pa debatni klub«. Glede na trenutno stanje stvari tudi sam Džinping ne verjame preveč v možnosti, da bi se ta želja uresničila.

Vladimir Mihejev je politični analitik in eden od avtorjev projekta Troyka Report.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke