»Nismo še prišli do 'imperija zla', imamo pa že 'carja zla«

Fjodor Lukjanov meni, da so za rusko-ameriške odnose v zadnjih 25 letih značilna ciklična nihanja, ki imajo vsakič bolj zaostren konec.

Fjodor Lukjanov meni, da so za rusko-ameriške odnose v zadnjih 25 letih značilna ciklična nihanja, ki imajo vsakič bolj zaostren konec.

Reuters
Priznani ruski politolog Fjodor Lukjanov je v kolumni predstavil svoj pogled na napete aktualne politične odnose med Rusijo in ZDA. Med drugim opaža vzporednice z napetostmi s konca 90-ih let in iz tega tisočletja.

Ne dogaja se prvič, da se Moskva in Washington pogovarjata v povišanih tonih. Vendar naboj, s katerim se soočamo danes, že povsem spominja na mračno obdobje odnosov med državama. Uradni predstavnik ameriškega State Departmenta Rusiji obljublja nove izgube v Siriji, medtem ko rusko Ministrstvo za obrambo spominja ameriške »stratege«, kakšen je doseg ruskih raket S-300 in S-400, ki so nameščene okoli oporišča Hmejmim.

Informacije dajejo splošno vzdušje, ki se približuje najhujšim vzorcem iz začetka osemdesetih let in gre v nekem smislu celo onkraj le-teh. Tedaj državi druga drugo vsaj nista dražili, zdaj pa je težko sploh razumeti, kje se končuje navadno »trolanje« in kje se začenjajo resne grožnje. Kaj sledi?

Stabilni cikli

Ker ne želimo zapasti v popolno malodušje, je treba omeniti, da so na splošno odnosi med Rusijo in ZDA po »hladni vojni« izredno stabilni. Frekvenca odnosov je povezana z volilnimi cikli, znotraj katerih prihaja do nihanj v eno ali drugo stran, ob koncu vsake kadence pa nujno pride do zaostritve.

»Bill Clinton si je dovolil pritiskati na Rusijo. Bilo je videti, da je za sekundo, pol minute, minuto pozabil, kaj je Rusija, in na to, da ima Rusija ves nabor jedrskega orožja. Clinton se je odločil za napenjanje mišic. Clintonu bi želel povedati, naj nikar ne pozabi, v kakšnem svetu živi. Nikoli ni mogel in nikoli ne bo mogel sam diktirati vsemu svetu, kako je potrebno živeti. Svet ima mnogo glasov in na tem temelji vse. Torej velja to, kot smo se dogovorili s predsednikom Ljudske republike Kitajske Jiangom Zeminom: mi bomo diktirali svetu, ne pa on sam.«

Te besede Borisa Jelcina je bilo mogoče slišati v času njegovega obiska v Pekingu v začetku decembra leta 1999. Do njegovega odstopa so bili samo še trije tedni, s to izjavo pa je postavil črto pod napete odnose med dvema predsednikoma in dvema državama v devetdesetih letih, in to navkljub temu, da sta imela predsednika v celoti gledano prijateljski odnos.

Na ostro reakcijo Jelcina je reagiral tudi Clinton, ki je takrat dejal, da bo Rusija »drago plačala« za svoja dejanja v Čečeniji – Zahod je pripravljal sankcije.

Bill Clinton in Boris Jelcin. Vir: ReutersBill Clinton in Boris Jelcin. Vir: Reuters

Nadvse zabavno je, da je moral učinek ostrih besed, tedaj zgladiti prav predsednik ruske vlade Vladimir Putin.

Dejstvo je, da Jelcin s svojo izjavo sploh ni meril na ohlajene odnose med Moskvo in Washingtonom. Po izjavi Jelcija je sledil še bolj presenetljiv nato poudarek Putina, ki je izjavil, da kritične pripombe Billa Clintona na račun operacije v Čečeniji, izhajajo predvsem iz skrbi, da Rusija ne bi imela dodatnih problemov. Američani – tako sam Clinton kot njegov uradni predstavnik – so se odzvali prizanesljivo. Z besedami, da besedam ruskega predsednika ni treba namenjati posebne pozornosti.

Se zgodovina ponavlja?

Ta zgodba vsebuje vse, kar vidimo danes, čeprav v omehčani različici. Imamo opozorilo Rusiji zaradi »napačnega« obnašanja, zelo razdražen ruski odgovor, ki omenja vojaški potencial, ter odsotnost želje ZDA, da bi izjave vzele resno. Simbolično je dejstvo, da je Jelcin te stroge besede izrekel na Kitajskem in je apeliral na vpliv mogočne sosede. To je spet podobno današnjemu »srčnemu soglasju« med Moskvo in Pekingom.

Od leta 1993 do leta 1998 sta Washington in Bill Clinton osebno nastopala kot glavna zaščitnika »mlade ruske demokracije« in sta na nek način vlagala veliko naporov v krepitev odnosov. A se je v tem času kopičila vzajemna razdraženost. Avgusta 1998 je prišlo do bankrota, v katerem so tuji borzni igralci izgubili kar nekaj denarja in so bili zelo jezni. Pozimi in spomladi leta 1999 se je zgodila prva širitev zveze NATO in začelo se je bombardiranje Jugoslavije. V odgovor na sesuto piramido državnih obveznic se je začela močna kampanja v zahodnih medijih proti »kremeljski kleptokraciji« (zadeva Bank of New York in domnevno pranje denarja ruske mafije). Vojna proti Jugoslaviji, ki je Moskva ni zmogla niti preprečiti niti zaustaviti, je pripeljala do strateško nesmiselnega, a odmevnega nastopa, ko je bil z ruskimi vojaki izpeljan desant na letališču v Prištini. Pekinška izjava je  postala začetek cele verige dogodkov.

George Bush je prišel v Belo hišo kot antipod Clintona, tako kot so Vladimirja Putina razumeli kot nasprotje Jelcina. Kljub temu se je shema ponovila, le da s precej večjimi nihanji. Vse skupaj se je začelo z vzajemno simpatijo na srečanju v Ljubljani, pravi vzpon se je začel od septembra 2001, ko sta Rusija in ZDA skoraj postali zaveznici v boju proti terorizmu. Nato so sledili intenzivni stiki z globokimi premori: po eni strani Čečenija in izhod Washingtona iz dogovora o protiraketnem ščitu, po drugi pa Svet NATO-Rusija, Irak, »revolucija vrtnic« v Gruziji, prvi »Majdan« v Ukrajini, odločitev o gradnji protiraketnega ščita v vzhodni Evropi, Kosovo ...

Ozračje je postajalo vse bolj gosto, razpadalo je zaupanje, a vendar se je aprila 2008, ko je Vladimir Putin začel z drugim mandatom, zgodilo srečanje v Sočiju, na katerem so podpisali Deklaracijo o strateškem okviru odnosov. V tem dokumentu sta obe strani poskušali mirno razvijati ves nabor tem, za katere sta imeli skupni interes (v bistvu je bil tam prisoten ves program za ponovni zagon odnosov, za katerega so nato zasluge pripadle Baracku Obami in Dmitriju Medvedjevu). Narazen so šli pomirjeno in celo prijetno razpoloženi.

Čez štiri mesece (Bush je bil še na funkciji, Putin je bil že premier) se je zgodila rusko-gruzijska vojna, ob kateri so odnosi med Rusijo in ZDA padli na najnižjo točko po »hladni vojni«.

Vroče glave v Washingtonu so zahtevale bombardiranje tunela Roki (tunel, ki na Kavkazu povezuje Severno in Južno Osetijo, op. prev.), medtem ko so bili v Moskvi prepričani, da v bistvu niso v vojni proti Sakašviliju, ampak proti Bushu.

Zdelo se je, da je vsega konec in bo prej ali slej ameriški predsednik postal John McCain, ki je zagovarjal oster pristop. Nato pa je propadla banka Lehman Brothers, začela se je svetovna finančna kriza in vsem spet ni bilo več do Rusije.

Po isti poti

Z Obamo se je začel nov krog po isti poti. Razglasitev otoplitve odnosov z Rusijo, simpatije med Medvedjevom in Obamo, aktivno delo na sporazumu o zmanjševanju jedrskega orožja, zaustavitev projekta protiraketnega ščita, pogovori o Iranu, članstvo Rusije v Svetovni trgovinski organizaciji. Takoj zatem so se zgodili »arabska pomlad«, Libija, naraščanje nasprotij v Siriji, vrnitev Putina na čelo države, nepričakovana razkritja Edwarda Snowdna, Ukrajina, spet Sirija ...

Ni težko opaziti, da ima vsak cikel bolj oster in bolj nevaren konec.

Leta 1999 je prišlo do ustne opombe, »kaj je Rusija«. Leta 2008 so prvič govorili, da si državi posredno stojita nasproti in sta napenjali mišice v Črnem morju. Leta 2016 se dve vojaško-zračni armadi nahajata v neposredni bližini in obstaja tveganje, da pride do še nikoli videnega neposrednega spopada.

Informacijski spopadi so danes takšni, da se govor o »ruski mafiji« iz leta 1999 zdi kot otročje blebetanje – sicer še nismo prišli do »imperija zla« (tako je Sovjetsko zvezo v 80-ih označil predsednik Reagan, op. prev.), imamo pa že »carja zla«.

Rusko-ameriški odnosi imajo seveda tudi osebno plat. Mogoče je pojasniti, zakaj so odnosi največje dno dosegli ravno pri Obami. Trenutni predsednik ZDA vedno rad daje v ospredje samega sebe (zato nagnjenost k zunanjim učinkom in močnim izjavam, za katerimi ni ničesar) in ne prvo mesto ne postavlja razvoja odnosov z ljudmi, pa naj bodo to nasprotniki ali zavezniki. Tudi Američani vidijo vzrok v konkretni osebi, saj predsedniku Rusije pripisujejo lastnosti najhujšega hudiča.

Seveda pa v temeljih ne gre za prisotnost ali odsotnost »kemije« med voditelji (ravno med Putinom in Bushem je ta obstajala), ampak za to, kar je decembra 1999 nakazal že Boris Jelcin v Pekingu. Rusija se strukturno nikoli ni bila pripravljena vpisati v svet, ki ga vodi Amerika, vendar hkrati ni imela moči, da bi predstavljala resen izziv temu svetu. Amerika pa nikoli ni imela moči, da bi zgradila svet, kot ga želi, a se ne želi odpovedati tej ideji.

Ciklično, s fazo za fazo, je slabšanje situacije zdaj privedlo do skrajno nevarnih meja. Vzrok pa je ravno v tem, da se je model svetovne ureditve, kot so si ga zamislili pred 25 leti, danes dokončno izčrpal.

Zdaj je vprašanje, kakšen bo prehod in k čemu bo ta prehod vodil. Da bi lahko vsaj malo zadihali, bi si mogoče lahko zaželeli, naj se ameriške volitve čim prej končajo. Kdorkoli bo že zmagal, bodo volitve v vsakem primeru kratek premor.

Včasih ljudje za neko stvar vidimo vzroke v drugi osebi. Nič drugače ni v politiki.

Kolumna je bila prvič objavljena v ruščini na portalu Gazeta.ru.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.