»Odnos Bruslja spominja na srednjeveški odnos do vazalov, mi smo za partnerstvo«

Anvar Azimov.

Anvar Azimov.

Saša Zinaja
Ruski veleposlanik na Hrvaškem Anvar Azimov o ruski politiki in interesih Rusije v jugovzhodni Evropi.

Regija jugovzhodne Evrope je že tradicionalno pomembna za zunanjo politiko Rusije. Nanjo nas vežejo skupna zgodovina in močne prijateljske vezi z narodi v tem delu Evrope, z mnogimi si delimo tudi slovanske korenine in kulturno-jezikovno bližino.

Dramatični dogodki v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji v začetku 90. let prejšnjega stoletja so predstavljali resen izziv za vse nas. V letih 1990 in 1991 je Moskva sprejela vrsto diplomatskih korakov za reševanje situacije v Jugoslaviji, toda kolaps ZSSR in dogodki, ki so sledili, niso dopustili Rusiji, da bi nadaljevala s svojim delom za deeskalacijo krize v Jugoslaviji. Glede tega vprašanja so pobudo prevzele države Zahoda, spopadom, ki so postali eni od najbolj krvavih v zgodovini sodobne Evrope, pa se ni niso uspeli izogniti.

Od druge polovice 90. let je bila glavna usmeritev ruske politike podpora procesu obnove po prekinitvi spopadov in izgradnji dobrih sosedskih odnosov v regiji. Kar se tega tiče, se naša stališča v marsičem skladajo s hrvaškimi. Rusija je ena od udeleženk reševanja razmer v Bosni. Kot eden od porokov Daytonskega sporazuma se zavzemamo za suverenost in teritorialno integriteto BiH, decentraliziran sistem odločanja ter strogo upoštevanje načel iskanja kompromisov in konsenza. Enako kot Hrvaška menimo, da je ključ za razvoj BiH v resnični enakosti vseh treh konstitutivnih narodov – Hrvatov, Srbov in Bošnjakov – ki jo jamči Daytonski sporazum. Verjamemo, da so največ škode temu načelu nanesle poteze Visokih predstavnikov v BiH. Prepričani smo, da prisotnost takšnega mednarodnega predstavnika ni več potrebna in morajo vso odgovornost za dogajanje v državi prevzeti sami državljani Bosne in Hercegovine.

Vrsto let smo neuspešno poskušali opozoriti mednarodno skupnost na resno nevarnost širjenja radikalnih ekstremističnih idej v BiH. Kazali smo na potrebo, da bi morale relevantne mednarodne in nacionalne institucije, v kontekstu regionalnega sodelovanje, pozorno spremljati dejavnosti islamskega podzemlja.

Že od nekdaj smo redno opozarjali na nevarnost islamskega ekstremizma, ki prihaja s Kosova, o katerem so v zadnjem času začeli govoriti zahodni mediji in nevladne organizacije. Odsotnost dejanske vladavine prava v regiji in osiromašenje prebivalstva ustvarjata »varnostni vakuum«, ki omogoča militantnim skupinam, da lažje novačijo nove borce. Vsemu temu bi se lahko izognili, če bi se politično reševanje vprašanja Kosova reševalo v skladu z Resolucijo varnostnega sveta 1244. Desetletje je minilo od enostranskega priznanja neodvisnosti Kosova s strani Združenih držav in njihovih zaveznikov, ki krši mednarodno pravo, razmere na področju varnosti, medetničnih odnosov, gospodarstva, boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in trgovine z drogami pa so se v regiji samo še poslabšale.

Vir: Saša ZinajaVir: Saša Zinaja

Enako smo zaskrbljeni tudi nad vlogo zunanjih akterjev v notranjepolitičnih zadevah Makedonije, kjer se kriza nadaljuje že nekaj let. Danes ob podpori oblasti Albanije in kosovske kvazi-države vidimo odkrito vmešavanje ZDA in Evropske unije v zadeve neodvisne suverene države. V Makedoniji poskušajo na oblast spraviti stranko, ki je izgubila na volitvah, pri čemer izkoriščajo albansko manjšino. Cena za to bo sprejemanje tako imenovane »tiranske platforme«, odkrito provokativnega dokumenta v duhu ideje Velike Albanije. Ta dokument daleč presega okvire Ohridskega sporazuma, s katerim se je končal spopad leta 2001, njegova izvedba pa je polna primerov spodkopavanja ustavnih temeljev, uničevanja makedonske državnosti in razpada države. Upamo, da se Zahod zaveda morebitnih posledic svojih dejanj. Lahko se zgodi destabilizacija celotne regije, Hrvaška pa je prva države Evropske unije, ki bo to občutila na lastni koži. Mogoče je še ostal čas, da Makedonci sami odločijo o svoji usodi – brez vmešavanja od zunaj?

Žal nam je, da se je Črna gora pod zunanjim pritiskom odločila izdati naše večstoletne tesne odnose in je tako popustila pod provokativnim ultimatom Zahoda – »ali z Rusijo, ali pa z Evropo«. Svoj čas nas je Evropska unija prosila, da prepričamo Črnogorce, da ne izvedejo referenduma o odcepitvi od Jugoslavije leta 2006. Nismo intervenirali in pustili Črnogorcem, da se sami odločijo o svoji prihodnosti. Zdi se, da je sedanje vodstvo Črne gore zdaj na to pozabilo in se je v upanju na članstvo v Evropski uniji priključilo protiruski histeriji. Z napihovanjem mita o našem vmešavanju v volitve, kjer se resnica izgublja v pričevanjih, imenih in priimkih Rusov, ki naj bi bili v to vpleteni, se izgubljajo dokazi, za katere je videti, da jih sploh ni bilo, zato sploh ne morejo najti kolikor toliko čvrstih dokazov. Verjamem, da bo obdobje rusofobije kmalu minilo, saj je preprosto nemogoče ignorirati stališča lastnega naroda.

Zahodna paranoja glede naših normalnih odnosov z dolgoletnimi partnerji v tej regiji je pri vprašanju Srbije neverjetna. Jasen primer je odnos Evropske unije do Rusko-srbskega humanitarnega centra v Nišu, ki je namenjen odstranjevanju posledic naravnih in tehnoloških nesreč. Ravno skozi ta center je Rusija pomagala v vrsti velikih poplav in požarov, tudi na območju držav EU. Kljub temu Bruselj aktivno vztraja na tem, da center postane regionalen, v tisku pa se še naprej širijo namerne laži, da je to neke vrste vojaško oporišče.

V tem času nismo nasprotovali tezi naših zahodnih partnerjev, da bo integracija držav jugovzhodne Evrope v Evropsko unijo zagotovila stabilnost in gospodarsko rast. Danes je Evropska unija prisotna v vseh vidikih življenja držav v regiji. Desetletje dominacije Evropske unije v ekonomski sferi ni preprečilo upadanja industrije, zapiranja velikih industrijskih obratov (zlasti tistih, ki bi lahko predstavljali konkurenco podjetjem iz EU), padanja življenjskega standarda prebivalcev in vsesplošne selitve delovne sile v države EU. Evropska integracija ni bila in niti ni mogla postati zdravilo za vse te bolezni.

Poleg tega je Evropska unija začela gledati na jugovzhodno Evropo, kot da je to območje, na katero ima ekskluzivni vpliv. Ob dogajanju v Ukrajini smo na lastne oči videli, kako močno pritiskajo na države v regiji, da bi jih prisilili v priključitev k sankcijam EU proti Rusiji, ne glede na specifične nacionalne interese in tradicionalne vezi. Takšni odnosi Bruslja do držav v regiji bolj spominjajo na srednjeveške odnose med vladarji in vazali, ne pa na odnose med enakopravnimi partnerji v 21. stoletju.

Nismo proti Evropski uniji in njeni prisotnosti v jugovzhodni Evropi. Nismo proti evropski integraciji regije. Za nas je pomembno, da njihovo približevanje uniji ne ustvarja novih delitev v Evropi, da se ga ne izrablja kot orodja za nepravičen gospodarski boj Bruslja proti drugim neregionalnim igralcem. Moramo najti mehanizme, ki bi omogočili državam jugovzhodne Evrope, da imajo koristi od svojega zemljepisnega položaja in tesnega sodelovanja s partnerji tako na Zahodu kot na Vzhodu, pa naj bo to Turčija, Kitajska ali Rusija.

Še naprej kategorično nasprotujemo širitvi zveze NATO v regiji. »Ostanek hladne vojne« že dolgo ni v stanju, da bi se bojeval proti sodobnim izzivom in grožnjam, zato zveza vidi smisel svojega obstoja v nasprotovanju Rusiji. Po več kot dvajsetletni prisotnosti v regiji, ta ni postala nič bolj varna. Celo v državah zveze NATO v jugovzhodni Evropi se prebivalci še naprej bojijo novih spopadov, celotna regionalna politika pa se omejuje na »odvračanje« Rusije.

Že zdavnaj je nastopil čas, da Zahod v svojih geopolitičnih igrah preneha izkoriščati to regijo, ki je že ogromno pretrpela, da preneha deliti države po načelu »kdor ni z nami, je proti nam«. V Evropi moramo graditi skupno, nedeljivo in enakopravno varnost, v kateri bo enako prijetno tako za članice Nata, Dogovora o kolektivni varnosti kot tudi za nevtralne države.

Za razliko od mnogih naših zahodnih partnerjev smo odprti za sodelovanje z vsemi državami jugovzhodne Evrope, ne glede na njihovo blokovsko pripadnost ali članstvo v kakršnihkoli zavezništvih. Ni nam pomembno, ali so na oblasti evroskeptiki ali tisti, ki so zvesti Evropski uniji, katoliki ali pravoslavci. Zdrava konkurenca koristi vsem.

Želel bi spomniti, da je Rusija v gospodarstvo držav v regiji vložila na milijarde evrov, naš letni trgovinski promet se prav tako računa v milijardah. Imamo velik interes za izboljšanje tukajšnje družbenoekonomske situacije, saj bodo imeli od tega koristi navadni državljani naših držav. Najmanj nas zanima destabilizacija regije, saj imamo kaj izgubiti.

Agresija Združenih držav in njihovih partnerjev proti suverenim državam, širjenje zveze NATO na vzhod, »barvne revolucije« in politika »Vzhodnega partnerstva« v sosednjih državah ter kriza v Gruziji in Ukrajini so stalno dvigali napetosti v odnosih med Rusijo in Zahodom. Neizogibno je to vplivalo tudi na potek rusko-hrvaškega sodelovanja. Odkar si je Zagreb vstop v EU in NATO postavil za nacionalno strateško prioriteto, je bil prisiljen »sinhronizirati« svojo zunanjo politiko z Brusljem. Zaradi tega so od leta 2009 (ko je Hrvaška vstopila v NATO) postopoma izginjali politični stiki med našima državama. Zagreb je enostavno zapustil velike naložbene sporazume v energetiki, pred vstopom v Evropsko unijo je ukinil poenostavljen režim viz za Ruse, po protiustavni zamenjavi oblasti v Ukrajini z zahodno podporo je podprl uvajanje sankcij proti Rusiji in prevzel odgovornost za pošiljanje vojakov v sestavo kontingenta Nata na meji z Rusijo.

A vendar upamo, da bodo ob 25. obletnici vzpostavitve rusko-hrvaških diplomatskih odnosov, ki jih bomo obeležili 25. maja, realni, pragmatični pristop in primat nacionalnih interesov spodbudili oživljanje rusko-hrvaškega sodelovanja. Rusija je zainteresirana za razvoj cele vrste odnosov na področju gospodarstva, znanosti in tehnologije, kulture. Prepričani smo, da je potrebno okrepiti zunanjepolitični dialog. V zvezi s tem imata Moskva in Zagreb »zemljevid« političnih stikov, po katerem so se na začetku leta v Zagrebu začeli ministrski posveti, v Münchnu pa sestanek predsednice Kolinde Grabar-Kitarovič in ministra za zunanje in evropske zadeve Davorja Iva Stierja z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom. Do konca leta načrtujemo pomembne stike na različnih nivojih, da bi okrepili politične kontakte med našima prijateljskima državama.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.